Nasprotniki splava so tudi letos v Ljubljani postavili simbolično grobišče »nerojenih otrok«

Igranje na čustva

Ruska vlada je prejšnji mesec podprla osnutek zakona, ki bi kaznoval širjenje kakršnekoli »ideologije življenja brez otrok«. Gre za še enega v nizu ukrepov, poleg omejevanja dostopa do tablet za prekinitev nosečnosti in prizadevanj ruske pravoslavne cerkve za prepoved splava v zasebnih klinikah, s katerimi imajo zadnje leto opraviti ruske ženske, če se odločijo za splav. S tovrstnimi ukrepi naj bi, tako ruske oblasti, rešili demografski problem (tega zadnji dve leti in pol dodatno poganja vojna v Ukrajini) – nesreča žensk, ki so tako ali tako samo stroji za rojevanje, proizvajalke »kanonfutra« za nesmiselno prelivanje krvi, je ob tem zgolj postranska škoda.

Argument rodnosti je pomembno orodje v rokah avtokratov in diktatorskih režimov, s katerim se izvaja nadzor nad ženskim telesom. V fašistični Italiji sta bila splav in kontracepcija strogo prepovedana, v nacistični Nemčiji takisto, če je šlo za »arijske« ženske. Podobno utemeljitev, poslušati jo je bilo mogoče tudi pred več kot 30 leti, ko se je pravica do splava vpisovala v slovensko ustavo, pa uporabljajo predvsem konservativne sile še danes. Le da te delujejo dosti bolj pretanjeno.

Ena takšnih je pobuda Pohod za življenje, v kateri so združeni domnevno »zaskrbljeni državljani«, ki nasprotujejo splavu. Iz majhnih skupin, ki so pred leti stale pred ljubljansko porodnišnico, molile in nadlegovale ženske, ki so se odločile za splav, se je druščina spremenila v gibanje, to pa zdaj že tradicionalno vsako leto pripravi shod v Ljubljani, lani prvič v Mariboru, letos pa tudi v Kopru. Prestolnico bo vnovič zasedlo v soboto, 5. oktobra.

Še prej, minuli torek, so v ljubljanskem parku Zvezda, podobno kot lani, postavili »grobišče« iz 200 zastavic, kar naj bi bilo »simbolno dejanje v spomin na nerojene, ki vsako leto umrejo v postopkih končanja njihovega življenja«. Prav ta akcija je lani pritegnila precej pozornosti, ko se je skupina mimoidočih deklet (med njimi je bila tudi Sara Štiglic, tedaj članica Mladinskega posvetovalnega odbora predsednice države, iz katerega je bila zaradi dogodka razrešena) odločila zastavice protestno podreti.

Tudi letos akcija ni minila brez nasprotovanja. Zjutraj je skupina mladih posedla med zastavice in tam odvrgla letake z vabilom na sobotni protishod, skupina deklet, ki se je udeležila sprejema brucev (ta je na isti dan potekal le lučaj stran na Kongresnem trgu), pa je z manjšim protestom zmotila popoldansko tiskovno konferenco nasprotnikov splava.

»Takšni shodi in stališča se mi zdijo izjemno nazadnjaški,« je povedala ena od deklet, magistrska študentka Zala (24 let). »Da imajo na isti dan v parku Zvezda, neposredno poleg sprejema brucev, kampanjo zastraševanja, češ da ženske ’ubijajo’ otroke s splavom, pa se mi zdi sramotno za mesto, kot je Ljubljana.«

Nasprotnikom splava so se letos pridružili predstavniki brazilske katoliške skupnosti Deteta Jezusa, ki oskrbuje otroke in odrasle z različnimi invalidnostmi, znani tudi po tem, da v oskrbo sprejemajo preživele po neuspelih poskusih splava. Ti so redki, a do njih pogosteje prihaja tam, kjer je dostop do varnega splava omejen. Denimo v Braziliji.

Antonio Tavares de Melo, ustanovitelj skupnosti, s svojimi posvojenci pogosto nastopa na »pro-life« shodih po svetu – nastopil je na ameriškem shodu v Washingtonu, sicer pa tudi v Nemčiji, Avstriji, Franciji in drugod – in poziva k »izbiri življenja«. A četudi so njegovi nameni morda dobri, se v torek, medtem ko je eden od njegovih posvojencev Alex, ki je slep in je otrok s težavami v razvoju, prepeval pesem (»Pričujem temu narodu, / splav nikoli ni dobra rešitev za nikogar. / Gospod, sporoči resnico tej deželi, / naj iz tvojih rok vedno sprejema življenje.«), ni bilo mogoče otresti občutka, da gre pri vsem skupaj za izkoriščanje najranljivejših za namene politične kampanje.