Sedemindvajset vran

Nizozemska, piše se leto 1994. Z eno izmed tovornih ladij v rotterdamsko pristanišče prispe vranji par, samec in samica. Gre za domačo vrano (Corvus splendens), neznačilno za te kraje in tovrstno hladno podnebje. Izvor ptic ni popolnoma jasen, strokovnjaki ugibajo, da sta najverjetneje prišli iz Sueškega prekopa v Egiptu. Vranji par se ustali in ugnezdi v Hoek van Hollandu, zaspanem mestecu nasproti rotterdamskega pristanišča, preživi zimo in – tri leta kasneje mu uspe na svet spraviti prvega mladiča. Pravi mali čudež narave, kajne? Naslednje leto par dobi še enega mladiča. In v slabih dveh desetletjih število vran naraste na približno 27. Domačini – tisti, ki jih sploh opazijo, vrane namreč živijo na zelo majhnem prostoru – se jih navadijo in jih celo vzljubijo, ljubitelji ptic pa njihove fotografije začnejo objavljati na spletnih platformah.

A z večjo pozornostjo pride tudi tista negativna, začnejo se porajati dvomi in zaskrbljenost, spodbujeni z že tako negativnim slovesom vran, teh sicer izredno inteligentnih, iznajdljivih in prilagodljivih bitij. Nekateri svarijo pred prehitrim naraščanjem vranje populacije in njenimi škodljivimi učinki na druge avtohtone ptičje vrste in biotsko raznovrstnost, pred povzročanjem škode na kmetijskih pridelkih ter električni infrastrukturi. In čeprav škodljivosti vran v Hoek van Hollandu nihče ne more dokazati, decembra 2012, 18 let po prihodu vranjega para, pokrajina Južne Holandije sprejme sklep, da je treba ptice iztrebiti.

Kljub protestom dela lokalne skupnosti in posameznih aktivistov se leta 2014 začne sistematični odstrel ptic, dve leti kasneje pade zadnja domača vrana.

Ta resnični dogodek, opisan v enem izmed poglavij knjige Po sledi vran: Živeti in umirati v svetovih, ki si jih delimo (The Wake of Crows: Living and Dying in Shared Worlds) terenskega filozofa, pisca in predavatelja Thoma van Doorna, je gledališkega režiserja Žigo Divjaka (1992) spodbudil k snovanju avtorske predstave Jata, ki bo na odru Slovenskega mladinskega gledališča premierno zaživela v sredo, 16. oktobra. Eden naših najprodornejših in večkrat nagrajenih gledaliških ustvarjalcev mlajše generacije se je na začetni točki ustvarjalnega procesa z ekipo predstave odpravil na kraj dogodka, v Hoek van Holland, terensko raziskavo in dokumentacijo pa so nato uporabili kot izhodišče, ki je odprlo plasti med seboj prepletenih vprašanj.

Eno glavnih izhodišč uprizoritve je, da okoljske krize ne smemo dojemati kot samostojnega problema, pač pa kot nekaj, kar je močno vpleteno v trenutni kapitalistični ustroj sveta.

Zakaj so se oblasti odločile, da vrane pomenijo grožnjo za naravo in prihodnost, čeprav jih je bilo samo 27? Njihovo število je že tako upadalo, saj je bilo zaradi majhnega genskega bazena in medsebojnega parjenja prisotne veliko neplodnosti. Kaj nas povezuje s to nesrečno jato ptic? Kako poskusiti spodbuditi razmislek o tem, da si ta svet delimo z drugimi bitji, ki imajo prav tako legitimno pravico do obstoja? Zakaj je človeška zgodba tista, ki je vedno v ospredju?

»Živimo z zavedanjem, da se v vsakem trenutku dneva v naravi dogajajo grozne stvari in živali umirajo v veliko večjem številu, nas pa je zanimala ravno ta zgodba te male jate, na videz drobna in nepomembna zgodba, ki pa zelo veliko pove o trenutnem ustroju sveta,« pravi Žiga Divjak. »O tem, kako nekatere stvari delujejo po inerciji brez dejanskega stika z resničnim stanjem na terenu in širše, kako si lahko danes na seznamu zaščitenih (vrst), že jutri pa se znajdeš na seznamu ilegalnih pribežnikov.«

Morda med Jato in predstavo Bodočnost, ki jo je Žiga Divjak na oder Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) postavil v začetku letošnjega februarja (nedavno je bila predstava vključena v glavni program beograjskega festivala Bitef in tekmovalni program sarajevskega festivala MESS), prepoznate nekaj vzporednic. Obe je »zanetilo« delo Thoma van Doorna (pri Bodočnosti so bili to Načini leta), obe je zaznamovala soavtorska naveza Žige Divjaka in igralca-dramaturga Gregorja Zorca, obe prepreda motiv ptic. A poleg tega imata uprizoritvi malo skupnega. Bodočnost je predstava brez govorjenega besedila, ki gradi na atmosferi in razmišlja, kako človek z ujetostjo v svoj način življenja približuje konec drugim (ptičjim) vrstam, Jata v pripovedno-dokumentarni formi na konkretnem primeru resnične jate ptic postavlja vprašanja sobivanja, migracij, hiperkonzumerizma, (ne)zmožnosti integracije ter kompleksnosti in prepletenosti sveta.

Eno glavnih izhodišč uprizoritve je, da okoljske krize ne smemo dojemati kot samostojnega problema, pač pa kot nekaj, kar je močno vpleteno v sedanji kapitalistični ustroj sveta. »Hoek van Holland, ta mali kraj, stoji nasproti največjega pristanišča v Evropi, ki je bilo svojčas največje na svetu, tam pa je najkonkretneje in najbolj transparentno utelešena potrošniška mrzlica, ki nas ima vse v krempljih,« pravi gledališki ustvarjalec. »Tam smo vsako sekundo priča temu, kar že zdaj aktivno uničuje našo prihodnost, ujetosti v tragično kombinacijo prekarnosti in potrošništva, ki vedno znova proizvaja uničujoče razmere za nas in za druga bitja, pri čemer lahko vidimo, da so migracije in okoljska kriza vpete v isto situacijo. Zato je res noro, da ob vsem tem grožnjo vidimo v 27 vranah, ne pa v naši organiziranosti sveta.«

Žiga Divjak se že nekaj časa poskuša lotevati predstav, ki poskušajo zbuditi senzibilnost še za druga bitja, s katerimi si delimo planet, a jih vsakič znova prisilimo v podrejenost in obsodimo na uničenje.

Žiga Divjak se tematsko že nekaj časa poskuša na raznorazne načine lotevati predstav, ki poskušajo zbuditi senzibilnost še za druga bitja, s katerimi si delimo planet, a jih vsakič znova prisilimo v podrejenost in obsodimo na uničenje. In »izpostaviti to prekarnost v najširšem pomenu te besede, negotovost obstoja, kjer se naše usode lahko drastično spremenijo z danes na jutri in smo pogosto odvisni od tega, na kakšnih seznamih se znajdemo, mi in katera druga bitja. Čeprav so naše situacije in stopnje (ne)privilegiranosti različne, so vseeno v osnovi del istega problema.«

Zgodba rotterdamskih vran je prispodoba naše ujetosti v ta antropocentrični in kapitalistični ustroj sveta, kjer pozabljamo na kompleksnost življenja; koliko truda, ljubezni, odrekanja je bilo potrebnih, da je posamezna vrsta obstala do danes, koliko med seboj prepletenih življenj in usod. In s kakšno ravnodušnostjo ljudje v nekaj desetletjih izbrišemo vso zgodovino, ki jo ta bitja imajo, ne da bi se zavedali, kaj se zares končuje z vsakim izumrtjem.

Predstave Žige Divjaka so, čeprav so pogosto dokumentarne in družbeno angažirane, praviloma zelo intimno-osebni procesi, kjer ne ločuje med osebnim in gledališkim. Gre za teme in motive, ki ga v vsakdanjem življenju nagovorijo, razburijo, frustrirajo, tako vznemirijo, da se mu zdijo vredne pozornosti in refleksije tudi skozi gledališki medij, ki ga po njegovem mnenju lahko uporabimo za javni razmislek, s katerim presežemo zamejitve zgolj racionalnega razmišljanja in ki vsebuje tudi »nekatere čustvene in doživetvene komponente, nekaj neizrekljivega, kar je sicer pogosto zanemarjeno, meni pa se zdi ključno pri mogočem snovanju boljše prihodnosti. Pogosto bi lahko ubral cinizem, a to se mi zdi (pre)enostaven izhod, je dokaj varna rešitev in precej sinhrona s časom, v katerem živimo. Ampak nočem se predati temu, ne želim zapasti v neko relativnost izreke,« pravi. In dodaja: »Mislim, da je danes večje tveganje v nekaj verjeti, se za to postaviti in neomajno vztrajati v tem.«

Gledališka predstava:
Jata
Režija: Žiga Divjak
Kje: Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana
Kdaj: premiera 16. oktobra, ponovitve 18., 22., 23., 25. in 26. oktobra 2024