Mračni digitalni vek

Čeprav se načelno zdi, da bodo vsebine, objavljene na medmrežju, tam ostale za vselej, kot bi bile vklesane v kamen, je pri množici od njih pravzaprav le vprašanje časa, kdaj bodo enostavno izpuhtele in za vselej izginile s spleta – ter s tem utonile v pozabo, če niso zares skrbno arhivirane. Internet ni statičen in je že zdaj prepreden s slepimi ulicami, ki ne vodijo nikamor, saj lahko strežniki nehajo delovati, nadgradnje programske opreme lahko prekinejo povezave, medijski konglomerati pa pogoltnejo medijske hiše in jih brezbrižno ugasnejo, te pa s seboj v grob potegnejo tudi spletne strani in arhive, ki so jih upravljale.

Mračni digitalni vek je koncept, ki pravzaprav označuje sodobnost – ta naj bi bila za zgodovinarje jutrišnjega dne potencialno polna lukenj, nejasnosti in manjkajočih podatkov, tako pa je zaradi pretiranega zanašanja na trajnost digitalnih zapisov in spletnih arhivov, ki so pravzaprav izjemno krhki in minljivi. Različne informacije, ki zgovorno in slikovito pričajo o kulturi, navadah in duhu našega časa, pa naj gre za bloge, forume, spletne strani, fotografije, videoigre, spletne meme, videe ter celo znanstvene raziskave, televizijske serije, celovečerne filme ali celotne glasbene albume, lahko brez dejavnega prizadevanja za ohranjanje in arhiviranje digitalnih vsebin sčasoma preprosto izginejo z obličja zemlje – in zgodovinarjem prihodnosti zameglijo pogled na naš čas.

Nedavna raziskava Pewovega raziskovalnega središča, ameriškega think tanka, je ugotovila, da je s spleta izginila kar četrtina spletnih strani, objavljenih v zadnjem desetletju. Dlje ko gremo v preteklost, večji je ta delež: kar 38 odstotkov spletnih strani, ki so obstajale še leta 2013, je danes nedostopnih. Raziskava je še ugotovila, da ima dobra polovica člankov na Wikipediji med referencami oziroma viri vsaj eno neuporabno povezavo, ki ne vodi nikamor, to pomeni, da dokazi, ki podpirajo (pogosto vprašljive) podatke v sloviti spletni enciklopediji, na katero se radi pretirano zanašamo, sčasoma izginjajo. Arhivi družbenih omrežij so še bolj minljivi: vsak peti tvit na primer brez sledu izgine v nekaj mesecih po objavi, ugotavljajo pri Pewovem raziskovalnem središču.

Pogorele Aleksandrijske knjižnice digitalne dobe

Krhkost digitalnih arhivov na družbenih omrežjih so na lastni koži občutili na primer uporabniki platforme Myspace, pionirke med družbenoomrežnimi velikankami, ki je bila lep čas ena od vodilnih spletnih platform za glasbene izvajalce, tudi veliko neodvisnih, ki so objavljali izključno na tej platformi. Myspace je leta 2019 pri menjavi strežnika pomotoma izbrisal dobrih 50 milijonov skladb, ki jih je na platformi od leta 2003 do 2015 objavilo dobrih 14 milijonov izvajalcev. Veliko izbrisanih skladb je obstajalo izključno na tej platformi, saj precej manjših, neznanih bendov na spletu ni bilo prisotnih nikjer drugje kot na Myspaceu.

Nedavna raziskava je ugotovila, da je s spleta izginila kar četrtina spletnih strani, objavljenih v zadnjem desetletju, kar 38 odstotkov spletnih strani, ki so obstajale še leta 2013, je danes nedostopnih.

Sočasno so s platforme izpuhtele tudi ogromne količine fotografij, videoposnetkov in blogov. Po množičnem eksodusu na Facebook so Myspace nekdanji uporabniki uporabljali predvsem kot arhiv starih fotografij, za katerega so računali, da jim bo tam vselej na voljo, nato pa je čez noč brez sledu izginil. Spletna mesta, kakršno je Myspace, ki so delovala kot digitalni arhivi osebne in kulturne zgodovine nekega časa, kažejo, kako hitro in nepričakovano lahko izginejo pomembni deli digitalnega spomina, če niso dovolj skrbno arhivirani.

Myspace ni osamljen primer pogorele digitalne Aleksandrijske knjižnice. Junija je zaradi finančnih stisk podjetja Paramount Global s spleta za vedno izginil celoten arhiv njegovega hčerinskega podjetja, spletne glasbene publikacije MTV News, ki je delovala od leta 1996. Čez noč je »zgorela« skoraj 30-letna bera glasbenega novinarstva, na tisoče intervjujev, kolumn, recenzij in člankov, ki so ponujali zares slikovit vpogled v sodobno popkulturno in glasbeno zgodovino zadnjih nekaj desetletij.

Nekdanji MTV-jevi novinarji in uredniki so potožili, da so izginila leta njihovega dela, pri reviji The Rolling Stone so pripomnili, da je »izginilo več desetletij raziskovalnega gradiva o zgodovini pop kulture«, ustanovitelj in nekdanji glavni urednik platforme MTV News pa je ob izbrisu njenega arhiva za Variety zapisal, da »zgodovina potrebuje skrbnike, ne lastnikov. Kdorkoli je zakoniti lastnik arhiva, ni zakoniti lastnik zgodovine, tudi če ima v lasti ustvarjalna dela več tisoč pisateljev, urednikov, producentov in drugih. Arhiv MTV News ni bil le skladišče starih člankov, temveč je bil od nekdaj mišljen kot igrišče za fene in raziskovalce, ki želijo kopati globlje in izvedeti več.«

Varnostni ventil za reševanje pred digitalno pozabo

MTV-jev arhiv spletnih člankov je nekaj dni po tragičnem izbrisu delno rešila ameriška nepridobitna organizacija Internet Archive, ki se že od sredine devetdesetih let posveča arhiviranju in ohranjanju zgodovine svetovnega spleta in je doslej arhivirala že več kot 866 milijard spletnih strani, 44 milijonov e-knjig in slabih 11 milijonov videov. »To je utopična in idealistična ustanova. Je okno v spletni etos s konca devetdesetih let,« je za MIT Technology Review povedal Chris Freeland, dolgoletni sodelavec Internetnega arhiva.

Internet Archive, nekakšen muzej spletnih fosilov, ki ga je ustanovil Brewster Kahle, eden od pionirjev svetovnega spleta in goreč zagovornik univerzalnega dostopa do znanja, je izdelal tudi spletno orodje The Wayback Machine, ki je nekje med spletnim brskalnikom in časovnim strojem: deluje kot velikanska zbirka časovnih kapsul, ki ohranja arhivirane kopije ugaslih spletnih strani in omogoča dostop do posnetkov prastarih spletnih strani, kot so bile videti nekoč.

»Ne le da tehnologija lahko odpove, temveč se to sčasoma zagotovo zgodi. Prav tako ustanove in podjetja propadejo ter zaprejo vrata, medijske hiše goltajo druge medijske hiše, vse pogosteje pa jih nato tudi zaprejo,« je za BBC nedavno povedal Mark Graham, direktor arhiva Wayback Machine. In dodal: »Vse več naših intelektualnih prizadevanj, vse več zabavnih vsebin, novic in pogovorov obstaja zgolj v digitalnem okolju. To okolje je inherentno krhko.«

Myspace je leta 2019 pri menjavi strežnika pomotoma izbrisal dobrih 50 milijonov skladb, ki jih je na platformi od leta 2003 do 2015 objavilo dobrih 14 milijonov izvajalcev.

Orodje za potovanje po zgodovini svetovnega spleta, ki so ga pri reviji Wired poimenovali »varnostni ventil za reševanje pred digitalno pozabo«, še zdaleč ni koristno zgolj za internetne zgodovinarje in nostalgične geekovske pionirje, ki želijo obujati spomine na preprostejše čase spletnih »flash igric« in brskalnika Matkurja, temveč je bistveno tudi denimo za razumevanje, kako so se nekatere politične in družbene spremembe kazale na spletu. Na primer, spletne strani političnih kampanj, uradne izjave vlad ali pa denimo tviti politikov so pogosto izbrisani, revidirani ali skriti, zato je pomembno, da so tovrstne vsebine arhivirane v izvirni obliki. Kot je v predlanskem intervjuju za Monitor, sestrsko revijo tednika Mladina, povedal Jason Scott, eden ključnih akterjev arhivske ustanove Internet Archive, ki se ga je prijel naziv »boter digitalnega arhiviranja«, »arhiv služi tudi za preverjanje spletnih izjav in stališč političnih osebnosti, ki jih te pozneje izbrišejo«. V intervjuju je še povedal, da »splet zelo hitro pozablja in floskula, da boš pri petnajstih letih naredil neumnost in jo objavil na spletu, nato pa te bo ta neumnost spremljala do smrti, preprosto ne drži«. In dodal: »Količina spletišč, ki vsak dan izginejo, in količina spletnih vsebin, ki zaradi različnih razlogov nehajo obstajati, je velika.«

Zato se je treba zavedati velikega kulturnega pomena arhivskega orodja, kot je Wayback Machine, in arhivskih ustanov, kot je Internet Archive, saj bi veliko digitalnih vsebin, tudi umetnin, ki so bile ustvarjene za splet, brez arhiviranja čez čas preprosto izginilo. The Wayback Machine omogoča dostop do teh vsebin še po tem, ko izvirna spletna mesta za vselej izginejo s svetovnega spleta, omogoča pa tudi dostop do starih, skorajda pozabljenih različic spletišč, ki so danes videti popolnoma drugače kot nekoč.

The Wayback Machine se je kot uporabno orodje večkrat izkazal tudi v sodnih bitkah, predvsem glede patentnih in avtorskih pravic, saj je arhiviral številne izbrisane spletne vsebine, ki so bile jabolko pravnih sporov. Zato se zdi nekoliko ironično, da se je pred nedavnim tudi Internet Archive znašel v sodnem sporu zaradi avtorskih pravic, saj ga knjižne in glasbene založbe, kot sta Hachette in UGM, obtožujejo piratstva oziroma nezakonitega razpečevanja avtorsko varovanega gradiva. Internet Archive namreč marljivo digitalizira ogromne količine knjig in glasbe, to je pravzaprav njegov modus operandi.

Pri obeh tožbah se v obrambi sklicuje na pravni koncept poštene rabe (angl. fair use, op. p.), a za zdaj mu ne kaže dobro: morebitne odškodnine, ki jih bo ta nepridobitna organizacija morala izplačati založbam velikankam, se bodo štele v stotinah milijonov ameriških dolarjev, kar bo za glavnega branilca digitalne dediščine verjetno usodno. »Internet je svoj kolektivni spomin zaupal tej eni sami idiosinkratični ustanovi,« so zapisali pri reviji Wired. In dodali: »Zdaj ji grozi, da bo izgubila vse.«

Neizprosnost pretočnih velikanov

V dobi pretočnih platform pogosto izginjajo tudi celotni filmi, televizijske serije in albumi. Ker platforme, kot so Netflix, Amazon, Disney+ in Max (nekdanji HBO Max), navadno delujejo tudi kot produkcijske hiše zabavnih vsebin, ki jih večinoma ne izdajo na fizičnih nosilcih, temveč ekskluzivno z njimi bogatijo le svoje pretočne kataloge, je sam obstoj teh vsebin najpogosteje prepuščen na milost in nemilost korporacijam. Tem pa načelno ni mar za ohranjanje digitalne kulturne dediščine, temveč prednost seveda dajejo ustvarjanju dobička.

Vladavina pretočnih platform med drugim temelji na obljubi, da nam je katerakoli medijska vsebina dostopna kjerkoli in kadarkoli, a pretočni velikani to obljubo pogosto prelomijo in nekatere vsebine – neredko brez kakršnegakoli opozorila ali obvestila – enostavno izbrišejo, ker niso ustvarjale zadostne gledanosti oziroma ustreznega dobička, hkrati pa izbrisi za studie pomenijo velike davčne olajšave: omogočijo jim, da izbrisane vsebine pri davčnih obračunih odpišejo kot izgubo.

Sloviti nepridobitni ustanovi Internet Archive, najbogatejšemu muzeju digitalnih fosilov, ne kaže dobro: knjižne in glasbene založbe velikanke ga tožijo zaradi domnevnega kršenja avtorskih pravic.

Disney je lani s svoje platforme Disney+ odstranil kar 76 naslovov, tudi nedavno spin-off serijo klasičnega fantazijskega filma Willow, filmsko priredbo mladinskega fantazijskega romana Artemis Fowl, ki jo je režiral veliki Kenneth Branagh, pa tudi denimo predlansko predelavo družinskega filma Količinski popust (Cheaper by the Dozen). HBO je s platforme Max izbrisal znanstvenofantastično serijo Westworld, predelavo istoimenskega filma iz leta 1973, ki je s prvimi sezonami dvigovala veliko prahu in je imela zavidanja vredno gledanost, a ker je ta polzela strmo navzdol, jo je HBO preprosto nehal snemati, odpisal in (morda za vselej) odstranil s svoje platforme.

Platforma Max, zdaj v lasti medijske korporacije Warner Bros, je pod taktirko Davida Zaslava, ki med zagovorniki ohranjanja popkulturne dediščine velja za pravega zlikovca, eliminirala tudi več celovečercev, celo takšne, ki sploh nikoli niso našli poti do naših domačih zaslonov. Takšen je denimo razvpiti film Batgirl o istoimenski superjunakinji, ženski različici mračnega viteza Batmana, ki je bil že v zadnji fazi postprodukcije, a ga je podjetje Warner Bros nekaj mesecev pred predvideno premiero enostavno odpisalo, pa čeprav je bil proračun zanj zares vrtoglav (skoraj sto milijonov ameriških dolarjev), v njem pa so nastopali celo visokokategorniki, kot sta Michael Keaton in (sveže pečeni oskarjevec) Brendan Fraser. A Warner Bros, ki je v milijardnih dolgovih, filma po slabih odzivih javnosti na poskusnih projekcijah – teh se je prijel vzdevek »pogrebne projekcije« – ni izdal in ga je zaklenil v trezor, zato verjetno ne bo nikoli ugledal luči sveta, saj je to podjetju Warner Bros omogočilo milijonske davčne olajšave. Podobno je storil z neizdanim filmom Coyote vs. Acme, ki ga je odpisal, da bi z davčnimi olajšavami prihranil 30 milijonov ameriških dolarjev.

Oba filma se zato danes uvrščata med tako imenovane izgubljene medije, kar je izraz za medijske vsebine, ki so nekoč obstajale, a so danes nedostopne, pogrešane ali za vedno izginule. Razvpiti primeri izgubljenih medijev so denimo številne videoigre, ki so bile narejene za spodletele in kratko živeče igralne konzole, pa na primer BBC-jev izbris arhiva v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v katerem so bili uničeni izvirni posnetki številnih epizod kultne serije Doctor Who, nema grozljivka London After Midnight iz leta 1927, ki je leta 1965 zgorela v požaru v MGM-ovih arhivih, film Her Friend the Bandit (1914), delo Charlieja Chaplina, ki ga je stu- dio pokopal zaradi davčnih olajšav, pa tudi številni drugi nemi filmi – gre za več kot 90 odstotkov filmov, posnetih pred letom 1929 –, ki so jih studii uničili, da bi v arhivih naredili prostor za zvočne filme. Čeprav so se vsi ti incidenti pripetili pred digitalno dobo, gre za razločne opomine, da lahko pomembni artefakti medijske zgodovine preprosto izginejo. Danes se ta zgodba ponavlja na pretočnih platformah.

Čeprav pri skorajda nobeni od naštetih vsebin, ki so tako rekoč čez noč izginile s pretočnih platform, verjetno ne gre ravno za umetniške presežke ali sila pomembne kulturne artefakte, so to vseeno plodovi trdega dela ogromnih ustvarjalnih ekip, ki je bilo popolnoma zaman in bo zaradi preračunljive dobičkaželjnosti studijskih veljakov sčasoma utonilo v pozabo. Prav tako imajo vse izbrisane serije in filmi – ne glede na to, kako nizka je bila gledanost ali kako slab je bil kritiški odziv – precej oboževalcev in ti so zdaj prikrajšani za svoje ljube kulturne proizvode, če do njih ne morejo dostopati po piratski poti.

Vladavina pretočnih platform temelji na obljubi, da je katerakoli medijska vsebina dostopna kjerkoli in kadarkoli, a pretočni velikani to obljubo pogosto prelomijo, saj izbris vsebin zanje pomeni davčno olajšavo.

Če ne drugega, bodo imeli vsi ti izbrisani filmi in serije v prihodnosti morda zgodovinsko vrednost. Kot je za časnik The Guardian opozoril kulturni kritik Zach Schonfeld, so »tudi najslabši nemi filmi iz dvajsetih let prejšnjega stoletja dragocenega zgodovinskega pomena. Njihova nedostopnost je danes opozorilo, kaj lahko izgubimo, ko kratkoročnemu dobičku dajemo prednost pred dolgoročnim skrbništvom.«