Bele zabave, črno srce

Trije moški so leta 1994 v lobiju glasbenega studia Quad, baziranega na newyorškem Times Squaru, oropali in ustrelili slovitega gangsta reperja Tupaca Shakurja, sina Črnih panterjev, ki je blestel tudi kot poet in filmski igralec. Dobil je pet krogel, a čudežno preživel. Še bolj čudežno: le nekaj ur po operaciji je zapustil bolnišnico. In totalno čudežno: naslednji dan je že ves povit in pobit prikorakal na sodišče, kjer so mu izrekli zaporno kazen za spolno nasilje. Leto 1995 je preživel v ječi, naslednje leto pa je bilo čudežev konec – v Las Vegasu je mimo pripeljal avto, iz katerega so priletele štiri krogle. Šest dni kasneje je umrl.

Tupac je trdil, da je bil med tistimi, ki so organizirali roparsko-strelski napad nanj, tudi Sean Combs, hip-hop producent in lastnik založbe Bad Boy Records, sin srednjega razreda, zasebnih šol in zastrašujoče jeze, njegov nekdanji »prijatelj«, ki je takoj zatem produciral pesem Who Shot Ya?. Odrepal je ni Combs, ki tedaj še ni repal, temveč njegov protežiranec št. 1, Christopher Wallace, alias Notorious B.I.G., alias Biggie, veliki reper, ki ga je Tupac prav tako obtožil sodelovanja pri napadu nanj. In ker je bil Tupac prepričan, da verzi te pesmi – recimo »Odpri svoja jebena usta, a ti nisem rekel, da se ne zajebavaj z mano, a ti nisem rekel, da se ne zajebavaj z mano, poglej se zdaj, ne moreš govorit s pištolo v ustih, ne« – letijo nanj, je divje in besno odgovoril z dissom Hit ‘Em Up, v katerem je Combsu, Biggieju in založbi Bad Boy Records – »Bad Boy morilcem« – napovedal vojno: »Zgrabite pištole, ko zagledate Tupaca … Pokličite policaje, ko zagledate Tupaca … Kdo me je ustrelil … Toda, barabe, svojega dela niste dokončale … Sploh niste na mojem nivoju … Zdaj boste občutili moj srd … Umrli boste z odprtimi usti … Zaslužite si smrt … Kopirali ste moj slog … Pet krogel me ni moglo ustaviti, toda sprejel sem jih z nasmehom … Ubijanje ni pošteno, toda nekdo mora to storiti.«

In res, zgrabili so pištolo, ko so zagledali Tupaca – in svoje delo dokončali. Tupac je padel. Naslednje leto, na začetku leta 1997, je padel tudi Notorious B.I.G. – v Los Angelesu je mimo pripeljal avto, iz katerega so priletele štiri krogle. Biggieja in Tupaca, dveh velikih reperjev, ni bilo več. Oder je bil pripravljen za Seana Combsa. In slabega pol leta kasneje je pod imenom Puff Daddy triumfalno izdal svoj prvi album – No Way Out. Smrt je bila dobra za biznis.

Ko je padel Tupac, so nekateri – tudi Suge Knight, lastnik založbe Death Row, za katero je snemal Tupac – prst uperili v Combsa: on je naročil likvidacijo Tupaca! No, drugi so prst uperili v Knighta: on je naročil likvidacijo Tupaca! In da bi pozornost speljal drugam, je naročil še likvidacijo Biggieja. Ostalo je le pri teorijah zarote. Knight sicer trenutno sedi, a ne zaradi organiziranja likvidacij, temveč zato, ker je leta 2015 po sporu na setu filma Straight Outta Compton (Zgodba o N.W.A) namerno – iz maščevanja, sam pravi, da »v samoobrambi« – povozil dve osebi, eno do smrti.

Elite je Diddy z belimi zabavami priklenil nase. Še huje: z belimi zabavami jih je tako priklenil nase, da je bilo potem povsem vseeno, kaj se dogaja na onih drugih zabavah.

Toda ko so lani prijeli Duana Keitha »Keffe D« Davisa, člana losangeleške tolpe Compton Crips, ki naj bi dejansko po naročilu umoril Tupaca Shakurja, je rekel, da mu je Combs – alias Puff Daddy, alias P. Diddy, alias Diddy, alias Love, alias Brother Love – za Tupacovo likvidacijo ponujal milijon dolarjev. Sojenje Davisu se začne novembra. In če bodo hoteli Combsa kaj vprašati, jim ga ne bo treba loviti, ker je že v priporu – ne zaradi organiziranja likvidacij, temveč zaradi izsiljevanja, trgovine z ljudmi in prevoza ljudi z namenom spolnega izkoriščanja in prostitucije. Sean Diddy Combs – izumitelj »hip-hop soula« – je ponujal bajno varščino, 50 milijonov dolarjev, da bi se lahko branil s prostosti, a ga sodnik ni hotel uslišati. Diddy je prevelik ulov, da bi ga kar tako spustil iz rok.

In za sabo je pustil preveliko sled. Tako veliko, da pravijo, da se iz ječe ne bo nikoli vrnil. Kot se ne bo nikoli vrnil Harvey Weinstein. Razen če naredi samomor – kot Jeffrey Epstein, znani organizator elitnih zabav, tudi razkošnih, eksotičnih, predatorskih orgij.

Nezavedno »belih zabav«

Diddy, hip-hop tajkun, je hotel biti ekstremno sprejet, občudovan in oboževan, zato je prirejal »bele zabave«, White Parties – zabave za elite, zabave za tiste, ki hočejo biti sprejeti, občudovani in oboževani. Te zabave, ki jih je revija Forbes razglasila za »najbolj vroče zabave na svetu«, so bile spektakli, popkulturni fenomeni, shodi vplivnežev in vplivnic, popolne metafore Vpliva in Pomembnosti – nadzabave. Razkošne, razsipne, potratne, velikanske, milijonske, pravljične, ekstravagantne, viralne, pretirane. Vsi udeleženci v belem, belo pohištvo, na tisoče lučk, akrobati, plesalci z ognjem, plesalke v velikih plastičnih balonih, manekenke z angelskimi krili, topless morske deklice v bazenu, jastogi in piškotki, servirani na srebrnih pladnjih. Tu si lahko plesal z avtorjem glasbe, na katero si plesal, ali pa z avtorjem modnega dizajna, v katerem si plesal.

Diddy, dobitnik treh grammyjev, je bil šarmantni kustos belih zabav, njihov promotor, njihov agit-propovec, njihov ojačevalec, njihov showrunner. Tistih, ki so se jih udeležili, ni motilo, da je leta 1991 v New Yorku – na City Collegeu – organiziral zvezdniško košarkarsko tekmo, na kateri se je sprožil stampedo, ki je do smrti zgazil devet ljudi. Ni jih motilo, da je bil leta 1999 v nekem nočnem klubu vpleten v streljanje in da je šel namesto njega za deset let sedet njegov najnovejši protežiranec, Shyne (alias Jamal Michael Barrow). Ni jih motilo, da je slovel po svoji brutalnosti in zlorabah. Ni jih motilo, da je dal pretepati moške, ki so dejtali njegove bivše.

Diddy, kralj zvez in povezav, ki je belskim elitam – belim kot kokain, belim kot belski občutek superiornosti, belim kot rasizem, belim kot belčevo breme – omogočil, da so izgledale kul, ker so se družile s črnskimi estradniki in hip-hopom (no, vsem tem belcem, ki so morali na bele zabave priti v belem, ni pustil, da bi zbežali svoji belini), in ki je črnskim artistom omogočil, da so se pomešali z belskimi elitami, je zabave »povzdignil v umetniško obliko«, pravi Amy DuBois Barnett (Hollywood Reporter). »Če nisi bil tam, potem nisi bil kulturno pomemben.«

Vsi največji zvezdniki in zvezdnice so obupano in na vsak način in za vsako ceno hoteli tja, vsi so se grebli, da bi prišli tja, vsi so moledovali, da bi prišli tja – vsi so hoteli biti vabljeni, izbrani, poklicani. Oprah Winfrey, Leonardo DiCaprio, Salman Rushdie, Kim Kardashian, Beyoncé, Jay-Z, Lindsay Lohan, Howard Stern, Chris Brown, Sarah Jessica Parker, Lil’ Kim, Martha Stewart, Donna Karan, Mariah Carey, Tommy Lee, Clive Davis, Ashton Kutcher, Diana Ross, Ja Rule, Busta Rhymes, Jennifer Lopez, Anna Wintour, Star Jones, Paris Hilton, Jermaine Dupri, Jon Bon Jovi, Melania in Donald Trump. Zvezdniki NBA/, NFL in Wall Streeta. V guccijih, vuittonih, fendijih, blahnikih in dolcejih & gabbanah. Kdor ni bil pravilno oblečen, so ga odslovili.

A vsi so hoteli vstopiti. Če ne bi vstopili, bi bilo tako, kot da zamujajo ultimativni življenjski slog, ki ga je Diddy – R Kelly na steroidih, hip-hop verzija Scorsesejevih Dobrih fantov (včeraj so bili nič, danes so vse), ultimativni hustler, dandy, bon vivant in bully (partnerici, ki je zanosila z njim in potem ni hotela splaviti, niti za 50 tisoč dolarjev, je skočil na trebuh), samozvani »veliki Gatsby«, toksični dedič Capotejevih kultnih črno-belih zabav, »perfektni kolovodja« in »P.T. Barnum naše generacije«, kot pravi njegov nekdanji tiskovni zastopnik Rob Shuter, »vrhovno utelešenje in glavni promotor getobajnosti (ghettofabulosity),« kot pravi Amy DuBois Barnett – prelevil v svojo blagovno znamko, svoj brend.

Te bleščave, kričave multikulti zabave, na katerih so elite lahko varno plesale na mizah in ki jih je Diddy – čigar očeta, dilerja, so umorili, ko je bil sam še dojenček – prirejal na različnih lokacijah (Los Angeles, New York, Miami, Hamptons, St. Tropez, Ibiza, Maroko ipd.), so izgledale tako bombastično, tako babilonsko in tako viralno in tako pretirano (s hip-hop soundtracka so itak simptomatično skakali seksistični verzi, mizoginične fraze), kot da bi skušale nekaj prikriti in skriti. In vsi so vedeli, da nekaj prikrivajo in skrivajo.

In ja, skrivale so freak offe, kot je svoje skrivne, zelo ekskluzivne, orgiastične X-rated zabave imenoval Diddy. Na freak offe je Diddy, utelešenje hipermoškosti, seksizma, mizoginije, spolnih in drugih zlorab, zlorabe moči, dovažal tako mladenke in mladeniče, ki so se hoteli karierno »prebiti«, kot seksualne delavke in delavce iz drugih zveznih držav, se potem s prijatelji nad njimi spolno izživljal (mnoge je pri tem posiljevanju povsem izžel), vse to pa – v duhu lovskih trofej – snemal, ne le da bi to potem delil s prijatelji in poslovnimi partnerji, temveč tudi zato, da bi si zagotovil molk vpletenih ali pa da bi jih lahko izsiljeval.

Včasih je freak offe prirejal po koncu belih zabav ( ja, bele zabave so bile uvodi v freak offe), včasih pa posebej, na izbranih lokacijah, tudi v hotelih, daleč od oči javnosti, pod radarjem. A ni dvoma: maratonski kaligulski freak offi, ki so trajali po več dni in ki so bili prežgani z ekstazijem, kokainom, ketaminom, gobicami, GHB-jem in »tucijem« (mešanico ekstazija in kokaina), so bili nezavedno belih zabav. Šestnajstletnemu Justinu Bieberju v šovu Jimmy Kimmel Live!, v katerem sta gostovala, ni zaman siknil, naj pazi, kaj govori, češ da to, kar je počel z »velikim bratom Puffom«, ni za vse. Diddy, ki je skušal redefinirati konsenz, je nekje drugje oznanil, da je to, kar je Bieber doživel v njegovi družbi, »petnajstletnikov sen«. S tem ni mislil na lamborghinija, ki naj bi mu ga podaril.

Zdaj se je potlačeno vrnilo. Obtožnice, ki jih je manhatnsko sodišče vložilo proti Diddyju, belih zabav ne omenjajo, freak offe pač. Diddyjev deregulirani, hiperpodjetniški, megalomanski, neoliberalni imperij – z belimi zabavami in freak offi vred – je bil stroj za obvladovanje, podrejanje, izsiljevanje in zlorabljanje žensk. Njegov imperij je bil past. Entertainment je bil vaba.

Freak offi so bili javna skrivnost. Vsi so vedeli zanje, a vsi so gledali stran. Žrtve pa so raje molčale, ker so se bale njegovega maščevanja. Češ: Diddy je mogočen, ikoničen, karizmatičen, nedotakljiv – poglejte le, kako je bogat, omrežen in vpliven, koga vse pozna, kakšne prijatelje ima in česa vse je sposoben! Toda ko je padel, so se mu vsi takoj odpovedali. Podjetja, s katerimi je sodeloval, so ga črtala, njegov šov, ki naj bi prišel na Hulu, so stornirali, univerza Howard je vrnila njegovo milijonsko donacijo, v Miamiju so ukinili »dan Seana Diddyja Combsa«. Kim Kardashian in LeBron James sta ga izbrisala z X-a, Taylor Swift mu ne sledi več. Nihče ni stopil na njegovo stran. Gibanja, ki bi terjalo njegovo osvoboditev, ni.

Deset žensk je že vložilo tožbe (tudi nekdanja manekenka Crystal McKinney), ker jih je omamil ali zmamil k sebi, jih posilil (da so pri Diddyju našli tisoč steklenic olja za dojenčke, ne preseneča), bodisi sam ali skupinsko, ali prisilil v seks, to posnel in posnetke potem delil z jet-set prijatelji, teksaški odvetnik Tony Buzbee, ki je žrtvam Diddyjevega spolnega imperializma odprl kar vročo linijo, prek katere se je oglasilo že več kot tri tisoč oseb, pa je sporočil, da zastopa 120 oseb, ki Diddyja tožijo zaradi spolnega napada, in da je med njimi 25 mladoletnih – najmlajša naj bi bila v času spolnega napada stara šele devet let.

Kako to, da so vsi gledali stran?

Diddyjev notranji Trump

Da je na Diddyjeve bele zabave hodil tudi Donald Trump (da ne bi česa zamudil, je v Hamptons na after bele zabave vletel kar s helikopterjem), ne preseneča, kakor tudi ne preseneča, da je tam tako vneto poziral – to je bil njegov teren. Nekaj diddyjevskega je v Trumpu. In nekaj trumpovskega je v Diddyju.

Novinarka in sociologinja Tressie McMillan Cottom, ki ga je pred štirimi leti portretirala za revijo Vanity Fair, ga je te dni v Independentu opisala kot otročjega (»zvenel je kot otrok«), o sebi govori v tretji osebi, njegov narcizem je brezmejen, obseden je s svojo »čednostjo«, prepričan je, da je »atraktiven mladenič« (tedaj jih je štel 51), da je playboy, da so ženske nore nanj, da je mogočen in neubranljiv, »a v resnici je le bogat – in to je vse«. Mar to ne zveni tako kot opis Donalda Trumpa, ki ne more prehvaliti svoje čednosti in atraktivnosti? Mar to ne zveni tako kot opis Donalda Trumpa, ki zagotavlja, da je mogočen in neubranljiv, da so ženske nore nanj? Mar to ne zveni tako kot opis Donalda Trumpa, ki velja za ekstremno otročjega? Mar to ne zveni tako kot opis Trumpovega narcizma? In mar ni tudi Trump v resnici le bogat – in nič več?

»Sean Combs je bil originalni vplivnež,« je v Vanity Fairu zapisala Tressie McMillan Cottom. Tako kot Trump je zgradil orjaški poslovni imperij: lansiral je svojo modno linijo (Sean John), vodko (Cîroc), tekilo (DeLeón), nakit in parfum, hip-hop je povezal z modo, glamurjem, biznisom, estrado, luksuzom, kapitalizmom, ustanovil je kabelsko televizijsko mrežo (Revolt), kupil tovarno športnih pijač (AQUAHydrate) in gostoval v Disneyjevih filmih (Muppets Most Wanted), ima bajno jahto, težko 65 milijonov dolarjev, in huronsko zasebno letalo (črno, ne belo), gostil je bele zabave, kvaziholivudske superprodukcije, ki so bile pravi ognjemeti vplivnosti in ekskluzivnosti, zvezdniška zbirališča vplivnežev, definicije vpliva, in ki so postale pojem luksuza – in ja, pojem kapitalizma blagovne znamke, trumpovskega kapitalizma brenda.

Tudi Trump, produkt eskaliranja neoliberalnih politik, resničnostne televizije in davoškega mantranja, da lahko magnati rešijo svet (Bill Gates bo rešil Afriko! Richard Branson bo rešil podnebje!), je vsa ta leta »blestel« kot vplivnež – no, kot originalni vplivnež, ki je tržil svoj imperij, svoje produkte, svoj brend, tem bolj pa je to počel, ko je postal predsednik in ko je lahko influencing potegnil do skrajnosti.

Naomi Klein je v knjigi Ne ni dovolj (2017) opozorila, da je »ameriški predsednik povsem komercializirana globalna blagovna znamka« in da Trump »ne igra po pravilih politike, temveč po pravilih brendiranja«. Vsi so se spraševali: kako to, da volivci ne spregledajo Trumpa? Kako to, da ga tolerirajo? Kako to, da ga ne zapustijo? Trik je v brendu, je odgovorila Naomi Klein, ki je pred leti, še pred Doktrino šoka (2007), zablestela s knjigo No Logo (1999), v kateri je lepo pojasnila, kako je kapitalizem povsem spremenila pojavitev brendov oz. superbrendov: teoretiki menedžmenta so sredi osemdesetih let, v času neoliberalne (kontra)revolucije, oznanili, da se korporacijam bolj kot produkti izplačajo brendi. In res, izbruhnil je nov poslovni model: Nike, Apple, Tommy Hilfinger, Starbucks itd. so ustvarili »transcendentno idejo« (brend), v katero so zavili svoja podjetja. Brend – »transcendentna ideja« – jih je »povezal s potrošniki, ki delijo njihove vrednote«, kar pomeni, da trik ni bil več v produktu, objektu, temveč v »želji ljudi, da bi pripadali plemenu«, da bi bili torej del nečesa, kar je večje in silnejše od njih. Ljudje, vse bolj osamljeni, atomizirani in ponižani, niso več kupovali produktov, temveč idejo, mitologijo, vizijo prihodnosti, mistično-utopični »tretji prostor« druženja in zbiranja. Pozabite na dom in delovno mesto – vidimo se v brendu! Neoliberalne politike, ki so razdejale skupnost (tako dom kot delovno mesto), so ustvarile njen nadomestek – brende.

Pravi produkt korporacij je torej postal brend, ki ga je bilo mogoče projicirati na vse produkte in storitve. Produciranje produktov je bilo za korporacije nekaj stranskega, saj prava vrednost ni bila več v produkciji, temveč v dizajnu, inovacijah in marketingu. Korporacije niso imele več delavcev – delovna mesta so preselile v dežele tretjega sveta. Delavcev, zaposlenih, neposrednih producentov, manualcev niso več potrebovale – imele so brende, magnete lažne pripadnosti, krike ponižanja, trpljenja, strašne ekonomske neenakosti in sistema, ki ustvarja prgišče velikih, bogatih zmagovalcev in nepregledno množico poražencev.

Trump je na začetku devetdesetih let – po bankrotu njegovih igralnic v Atlantic Cityju – storil natanko to: ni več gradil – njegov pravi produkt je postal njegov brend, ki ga je projiciral na vsemogoče produkte (vodko, vzmetnice, vodo, sendviče, zrezke, kravate ipd.), storitve (univerze, letalski prevoz itd.), stavbe, letoviške komplekse in golfišča. Z licenciranjem svojega imena – svojega brenda – je služil bolje kot kadarkoli, navsezadnje, »ljudem je prodajal priložnost, da so lahko 24 ur na dan in 7 dni na teden živeli v njegovem brendu,« pravi Naomi Klein.

Bela hiša je bila le »podaljšek Trumpovega brenda«, brend, ki je brendiral in trendiral Trumpov brend (in mu dvigoval vrednost), mi vsi pa smo živeli »v Trumpovem oznamčenem svetu, in to če hočemo ali ne. Vsi smo postali statisti v njegovem profitnem resničnostnem šovu, ki se je tako raztegnil, da je požrl tudi najmogočnejšo vlado na svetu.«

Kriminalna zvestoba brendu

Natanko tako imperialno pa je deloval tudi Diddyjev brend. Ali bolje rečeno: Diddy, hip-hop Machiavelli in hip-hop kapitalist, ki je igral »po pravilih brendiranja«, je izkoristil »željo ljudi, da bi pripadali plemenu«, da bi bili torej del nečesa, kar je večje in silnejše od njih. In njegove bele zabave – zabave, na katere so hoteli priti vsi, ki kaj veljajo oz. ki so hoteli kaj veljati (za vabila so se grebli, tepli), navsezadnje jim je prav prisotnost na teh zabavah dala veljavo – so postale tisti mistično-utopični »tretji prostor« druženja in zbiranja. Pozabite na dom in delovno mesto – vidimo se na Diddyjevi beli zabavi! Vidimo se v Diddyjevem brendu!

Tudi tu bi se lahko vprašali: kako to, da vsi ti udeleženci belih zabav niso spregledali Diddyja? Kako to, da so ga tolerirali? Kako to, da ga niso zapustili? Kako to, da so ves čas gledali stran? Kako to, da vsega tega, kar so slišali, niso problematizirali ali prijavili? Kako to, da ga niso sabotirali – ali črtali? Kako to, da so šli z njim do konca – kako to, da so mu ostali zvesti? Naomi Klein bi verjetno vzkliknila: trik je v brendu! Ko so se navlekli na Diddyjeve bele zabave, so se navlekli na Diddyjev brend. Ko so podlegli belim zabavam, so podlegli brendu, Diddyju. Brend pa je nekaj agresivnega in represivnega – človeka požre.

In tudi udeležence belih zabav – zvezde, celebrities, frajerje, playerje, vplivneže – je požrl. Niso se mu mogli več upreti. Niso ga mogli izdati. Niso mu mogli oporekati. Niso ga mogli kritizirati. Niso mu mogli gledati v zobe. Niso ga mogli zapustiti. Ostali so mu zvesti. Kot pač človek ostane zvest brendu, blagovni znamki. Pa kaj, če so krožile govorice! Pa kaj, če se je šušljalo, da nadleguje in zlorablja ženske? Pa kaj, če se je izkazalo, da je brutalno – pred očmi hotelske videokamere – pretepel svoje dekle! So kupci zapustili Nike, ko se je izkazalo, da njegove snikerje in mikice izdelujejo otroci v znojilnicah tretjega sveta? So volivci zapustili Trumpa, ko je počel in govoril vse tiste grozne, strašne, lunatične, iritantne, iracionalne reči, zaradi katerih je njegov sloviti dictum, da bi lahko sredi Pete avenije ustrelil človeka, pa ne bi izgubil niti enega volivca, zvenel kot definicija brenda?

Trumpov brend temelji na tem, da je ekstremno bogat, da je zmagovalec, da je »ultimativni šef«, da lahko reče in počne, kar hoče, zato tudi volitev leta 2016 ni dobil zato, ker je igral po političnih pravilih, temveč zato, ker je igral po pravilih brendiranja. »Po teh pravilih ti ni treba biti objektivno dober in dostojen: zvest moraš biti le svojemu brendu,« pravi Naomi Klein. Če si usklajen s svojim brendom, če ga torej utelesiš, potem ti ne more nič do živega.

Da je na Diddyjeve bele zabave hodil tudi Donald Trump, ne preseneča, kakor tudi ne preseneča, da je tam tako vneto poziral – to je bil njegov teren.

Trumpa je več kot dvajset žensk obtožilo spolnega nasilja, kolumnistka E. Jean Carroll, ki jo je spolno napadel v neki manhatnski veleblagovnici, je tožbo že dobila, oktobra 2016, v času, ko je Diddy v nekem losangeleškem hotelu brutalno pretepel pevko Casandro Ventura, alias Cassie (zbil jo je na tla, jo udarjal, brcal, vlekel po tleh ipd.), svoje tedanje dekle, ki jo je, kot je zapisala v tožbi, deset let brutaliziral, posiljeval in zlorabljal (ni ji pustil, da odide, češ da Diddyja nikoli nihče ne zapusti), pa je javnost šokiral »tajni« video, v katerem Trump Billyju Bushu navdušeno razlaga, da lahko – če si slaven – z »vsako žensko počneš, kar hočeš«, in da jo »lahko zgrabiš za pičko«? Brez njene privolitve. Lepotice, ki ga privlačijo, kar takoj naskoči! »Kar poljubljati jih začnem. To je kot magnet. Kar poljubljam. Ne čakam.«

A Trump nenehno ponavlja: »Nihče nima večjega spoštovanja do žensk od mene.« Natanko to ves čas ponavlja Diddy – kako brezmejno spoštuje ženske, kako skrbi zanje in kako navdihujoče je gibanje #MeToo. »Pokazalo mi je, da lahko pride do maksimalne spremembe.« Zato se je tudi preimenoval – po novem ni bil več Diddy, temveč Love. V luči tega, kar je počel, je njegovo preimenovanje – njegov rebranding – »delovalo kot psihopatska poteza«, je rekla Tressie McMillan Cottom.

A vedno znova se je izmazal. Nič se mu ni zgodilo. Še več: kljub temu – kljub spolnim zlorabam in kljub tistemu videu – je bil izvoljen. Tudi Diddy, ki ga s Trumpom druži živ smisel za samopromocijo (kar počne, je najboljše, največje ipd.), obsedenost s kultom osebnosti (izgledal je kot guru ljudstva v belem) in skopuštvo (belih zabav ni nikoli sam financiral, ampak je vedno našel sponzorja), je bil kljub škandalom, nasilju in spolnim zlorabam vedno znova izvoljen, glorificiran in beatificiran. »Dobil sem drugo priložnost,« je oznanjal, ko se mu ni nič zgodilo, kar je popolna perverzija »druge priložnosti«: pretepsti in posiliti moraš veliko žensk, da bi ti lahko družba dala »drugo priložnost«!

Britanski glasbeni kritik Simon Reynolds ga je označil za »hip-hop Donalda Trumpa in črnega Franka Sinatro v eni osebi«. Nekaj diddyjevskega je v Trumpu. In nasprotno: nekaj trumpovskega je v Diddyju, ki je prav tako kot Trump utelesil in poosebil svoj brend, zato se je vedno znova izmazal – nič mu ni moglo do živega. Nobena afera. Noben škandal. Noben izbruh toksičnosti. Brend ima prehudo gravitacijo. Vsi ti udeleženci belih zabav so Diddyjevemu brendu, njegovim belim zabavam, dolgovali več kot žrtvam njegovih freak offov. Nič ni bilo tako močno, da bi lahko podrlo organizatorja belih zabav, kralja dobe hip-hopa.

Vsi vemo, da Trump laže – resnicoljuben je le do svojega brenda. In tudi discipliniran je le pri svojem brendu. Vsakogar je voljan žrtvovati, zavreči, izključiti, oblatiti, čisto vsakogar – zvest je le svojemu brendu. Trump je nekonsistenen – konsistenten je le njegov brend. Mar ne bi mogli tega reči tudi za Diddyja? Lažniv, nediscipliniran, nekonsistenen – zvest je le svojemu brendu. Vse ostale – prijatelje in prijateljice, glasbenike in glasbenice, partnerice – je vedno mirno žrtvoval.

Elite je z belimi zabavami – z brendom, blagovno znamko – priklenil nase. Še huje: z belimi zabavami jih je tako priklenil nase, da je bilo potem povsem vseeno, kaj se dogaja na onih drugih zabavah, bakanalijah, freak offih.

In zdaj so čedalje večje možnosti, da se hkrati zrušita oba imperija – Diddyjev in Trumpov.