Mini interesi, maksi interesi

Ta petek, na dan izida tokratne številke Mladine, bi morali poslanci na izredni seji državnega zbora odločati, ali naj Asta Vrečko še naprej vodi ministrstvo za kulturo ali ne. Takšen je bil vsaj načrt poslancev opozicijskih strank SDS in NSi, ki so zahtevo za sklic izredne seje napisali tako, da bi šlo pravzaprav za »mini interpelacijo«. Zakaj »mini«? Pri pravi interpelaciji so postopki dolgotrajni. O tem, ali naj ministrica odide ali ostane, bi poslanci glasovali šele čez dober mesec. Vendar poslanci SDS in NSi niso hoteli čakati. Ministrico so želeli v središče pozornosti postaviti takoj, zdaj.

To so nameravali doseči tako, da so uporabili obvod, ki jim ekspresno obravnavo omogoča: vložili so zahtevo za sklic izredne seje državnega zbora, na kateri naj bi spregovorili o nekaterih potezah ministrstva za kulturo, in vanjo vključili štiri priporočila vladi, med katerimi se zadnje glasi, da državni zbor vladi priporoča, naj ministrico za kulturo razreši. To priporočilo ima lahko podoben učinek kot interpelacija. A pravno gledano je na trhlih temeljih. Še več, je v nasprotju z zakonodajo in ustavo, saj imajo pristojnost razreševanja ministrov poslanci, ne vlada. Zato je parlamentarni odbor za kulturo v sredo po skoraj peturni razpravi z dnevnega reda petkove izredne seje državnega zbora priporočila vladi odstranil. Razprava o delu ministrice pa se bo vseeno odvila.

Poslanci SDS in NSi so seveda vedeli, da so priporočila, ki so jih pripravili, protiustavna. Tudi vsebinsko se v zahtevi za izredno sejo niso posebej potrudili, večinoma so skupaj zlepili (tudi številne nepreverjene) trditve, ki so se v zadnjih tednih valile po skrajno desnih medijih. Vendar je cilj dosežen. Uspelo jim je sklicati večurno razpravo o ministrici in ta bo gotovo dolgotrajna in burna.

Ključno vprašanje je seveda, zakaj se je poslancem SDS in NSi tako zelo mudilo, da so zahtevali »mini interpelacijo«. Zakaj, če so že menili, da si ministrica za kulturo interpelacijo zasluži, niso mogli počakati še tistih nekaj tednov? Zakaj so njeno glavo na tnalu hoteli takoj zdaj?

»Asta Vrečko je stopila na rep nekaterim omrežjem, ki so v Ljubljani izčrpavala kulturne institucije in so v senci imela izjemno velik vpliv na vse kulturne ministre med Majdo Širca in Asto Vrečko,« meni Luka Mesec.

»V politiki je zelo malo naključij,« na vse to odgovarja Asta Vrečko, ki ni le ministrica za kulturo, temveč tudi koordinatorica stranke Levica. Ko je pred dobrim letom na tem položaju nasledila Luko Mesca, se je kulturni resor prvič v zgodovini znašel v rokah vodje katere od koalicijskih strank. Številni prejšnji ministri za kulturo so bili šibke politične osebnosti, zdaj je nasprotno. To ima gotovo dodatno težo tudi pri trenutnih velikih premikih v kulturni politiki, kjer je sicer dolga leta vladal za marsikaterega akterja s tega področja neznosen večni status quo. Zdaj se premikajo celo projekti, ki so bili na stranskem tiru desetletje ali še precej več. Med njimi je prenova SNG Drama Ljubljana, za katero v proračunu prejšnje vlade ni bil predviden niti evro, zdaj je zanjo predvidenih 58,5 milijona evrov, kar je največja naložba v kulturno infrastrukturo v zadnjih desetletjih. Še en tak projekt je korenita prenova krovnega zakona o kulturi, ki bo, če bodo predlagane spremembe sprejete, samostojnim delavcem v kulturi, ki veljajo za ene najbolj prekariziranih delavcev v državi, prinesel večjo varnost. Premiki so vidni na več frontah hkrati. Veliko je naložb, veliko prenov zakonodaje, veliko je tudi kadrovanja.

In prav kadrovanje, sploh imenovanje direktorjev javnih zavodov v kulturi, naj bi bilo po prepričanju marsikoga ključno za razumevanje sedanjega dogajanja. Objave, ki so pripeljale do želje po »mini interpelaciji«, so se pred nekaj meseci, 4. junija, začele valiti z zapisom o javnem razpisu za položaj generalnega direktorja Cankarjevega doma, naše največje in simbolno najpomembnejše kulturne ustanove. To je bil že čas, ko ni bilo več jasno, ali se bo dotedanja direktorica Uršula Cetinski na položaju obdržala, saj se je njeno delo začelo šibiti pod težo anonimnih očitkov o domnevnih nepravilnostih in preiskav nadzornih organov. A Bojan Požar jo je na portalu Požareport odločno podprl. Takrat in potem še večkrat. Hkrati pa je vztrajno kritiziral vse, ki bi njen tretji mandat na tem položaju lahko ogrozili – nove člane sveta Cankarjevega doma, protikandidate Uršule Cetinski in ministrico za kulturo, ki ima na koncu postopka, v katerem razgovore s kandidati sicer opravijo komisija ministrstva, svet in strokovni svet zavoda ter se o njih izrečejo, zadnjo besedo in imenovanje podpiše.

Ne le Požar, ki je tudi kasneje narekoval tempo objav, tudi številni drugi, precej vplivnejši ljudje so takrat želeli, da bi Uršula Cetinski na položaju ostala. A ministrica je 17. septembra za generalnega direktorja Cankarjevega doma imenovala Jureta Novaka, ki se je v razpisnem postopku, kot je dejala, izkazal za najstrokovnejšega kandidata z najbolj smelim in uresničljivim programom.

Po tej odločitvi, s katero je ministrica pokazala, da pod pritiski ne z leve ne z desne in tudi pod pritiski interesnih skupin ne bo popustila, so kritike dobile pospešek. Že pred tem so se nanjo začele lepiti številne druge teme, od takšnih, ki nimajo zveze z njenim delom, denimo očitki o domnevno dragi obleki, kar je klasični šovinizem, ki ga moški v politiki praviloma niso deležni, do, vsaj na videz, velikih. Pojavili so se denimo očitki o domnevnem mobingu na ministrstvu za kulturo, ki naj bi si ga bil dovolil eden od vodij sektorjev do podrejene. Ministrica je očitke zavračala kot neresnične. O konkretnih zaposlenih pa javno ne želi govoriti. »To bi bilo absolutno nedostojno. To ni primerno, ni kolegialno in sama se na to raven nikakor ne mislim spuščati. Zakaj to počnejo drugi? Ne vem. Ampak vem, da so to tudi provokacije,« pravi. »Povem lahko le, da smo glede mobinga v času mojega mandata imeli dva postopka. V nobenem nisem bila obtožena jaz, prav tako ne uradnik, ki so ga javno omenjali. Oba primera sta se rešila in v obeh je bilo ugotovljeno, da mobinga ni bilo. Tretja prijava pa je še odprta, saj se postopek še ni začel.« Po naših podatkih, ki jih na ministrstvu niso potrdili, je tretjo prijavo podal vodja sektorja zoper zaposleno.

Objave, ki so pripeljale do zahteve po »mini interpelaciji«, so se začele valiti junija, ob javnem razpisu za položaj generalnega direktorja Cankarjevega doma, naše največje in simbolno najpomembnejše kulturne ustanove.

Pojavili so se tudi očitki o domnevno nezaslišano množičnih novih zaposlitvah, ki naj bi jih bili pod Asto Vrečko dobili »zasebni partnerji ali prijatelji, aktivisti Levice ali nevladniki«. Izkazalo se je, da dodatnih zaposlitev ni bilo ne 70 in tudi ne 40, kot je bilo sprva slišati. Ob nastopu ministra Zorana Pozniča (SD) je bilo na ministrstvu 145 zaposlenih javnih uslužbencev, ob nastopu Vaska Simonitija (SDS) 152, ob nastopu Aste Vrečko 158, konec letošnjega avgusta jih je bilo 170. Zaposlenih je torej 12 več kot na začetku mandata (nekaj jih je zaposlenih za določen čas), zaposlitve pa so vezane na ustanovitev novega direktorata za razvoj kulturnih politik ter na izvajanje načrta za odpornost in okrevanje.

Opozicijski poslanci so v zahtevi po »mini interpelaciji« ministrici očitali še zamudo pri pridobivanju gradbenega dovoljenja za prenovo dotrajanih prostorov SNG Drama Ljubljana, zaradi česar bo gledališče za najemnino nadomestnih prostorov moralo plačati več, kot je sprva načrtovalo. Zamuda je dejanska in povezana s tem, da so postopek začasne razlastitve lastnikov sosednjih parcel, za katerega so se odločili, ker dogovor z nekaj solastniki ni bil mogoč, podaljšali pritožbe in neprevzemanje pošte. Gradbeno dovoljenje na ministrstvu pričakujejo v prihodnjih nekaj mesecih, ko bo upravni postopek dokončno zaključen.

In zadnja, osrednja tema neuspešne »mini interpelacije« in – kot kaže – ključni razlog zanjo: izplačilo Prešernove nagrade Svetlani Makarovič v višini 8346 evrov, ki so jo nekateri nadzorni organi res problematizirali, vendar v revizijskem poročilu računskega sodišča o izvrševanju proračuna v letu 2023 niti približno ne sodi med največje grehe proračunskih porabnikov. Pa vendar je bil to osrednji argument za rušenje Aste Vrečko.

So to dovolj tehtni razlogi za razrešitev ministrice? Predhodnik Aste Vrečko na položaju koordinatorja Levice, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec, meni, da nikakor ne. »Vse, kar ji očitajo, so nepomembne malenkosti, ampak ker so v SDS dobri pripovedovalci zgodb in pri tem jim pomagajo še Bojan Požar in drugi pripovedovalci zgodb, je teh malenkosti toliko, da se zdi, kot da gre za neko večjo zgodbo.«

Kakor dodaja, tudi večja zgodba za vsem tem seveda obstaja. Vendar je drugačna od te, ki jo pripovedujejo opozicijski poslanci in mediji, povezani s strankama SDS in NSi. »Gre za to, da je Asta Vrečko stopila na rep nekaterim omrežjem, ki so v Ljubljani izčrpavala kulturne institucije in so v senci imela izjemno velik vpliv na vse kulturne ministre med Majdo Širca in Asto Vrečko,« meni Luka Mesec.

Asta Vrečko je v zadnjem času že večkrat javno spregovorila o »interesih in lobijih«. V oddaji Tarča je denimo povedala, da so imeli v času politično šibkih ministrov velik vpliv na snovanje kulturne politike in da bo temu sama skupaj z Levico naredila konec.

Kakšne interese je imela v mislih? »Interesi so politični ali materialni. Drugih ni,« pravi. Kje pa so ti interesi vidni? »Na njihovo prisotnost kažejo objektivna dejstva,« nadaljuje Asta Vrečko. »V kulturnem resorju, na primer, v zadnjih letih ni bilo skoraj nikakršnega medresorskega sodelovanja. Bilo je na delovni ravni, zaposleni so bili vedno aktivni, na politični ravni pa sodelovanja med ministri in ministrstvi v okviru nekih agend, strateških dokumentov in trajnostnih politik ali pa sodelovanja z drugimi akterji, od Slovenskega državnega holdinga do NIJZ, ni bilo. Vendar na teh področjih lahko nekaj premakneš le, če deluješ na politični ravni. Marsikaj pa se tudi govori, marsikaj občuti, marsikaj je predvidljivo ali pa vladajo nenapisana pravila.«

Kako je do tolikšnega vpliva na kulturni resor prišlo? »To področje je bilo v zadnjem desetletju marginalizirano, na periferiji spektra vsake vlade. Nekateri so ga uporabljali za kulturni boj in razčiščevanje aktualnih ideoloških vprašanj, drugi mandati so šli mimo brez kakršnegakoli poseganja. Kulturna sfera se je sicer vedno zavzemala, da bi bil ta resor vidnejši, z več politične, finančne, strukturne, sistemske podpore ter ne nazadnje medijske vidnosti. Po drugi strani pa nekaterim ustrezajo stvari takšne, kot so, ker so se nanje prilagodili ali pa imajo od njih finančno korist. Tako ima vsaka stvar, ki jo premakneš, odmev, ki je lahko pozitiven ali negativen,« ugotavlja Asta Vrečko.

Pa vendar, katerim omrežjem bi v zadnjem času lahko »stopila na rep«? In kako bi bilo to lahko povezano z zahtevo po »mini interpelaciji«?

Možnosti je seveda več, že leta pa množica akterjev iz vseh sfer v kulturi neuradno pripoveduje, da naj bi bilo eno najmočnejših neformalnih omrežij zbrano okrog Mitje Čandra, direktorja založbe Beletrina, ki je pred dobrim desetletjem vodil tudi projekt Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 in je bil do nedavnega član Nacionalnega sveta za kulturo, najvišjega neodvisnega organa v kulturi. Založba Beletrina je velika, kakovostna založba, ki se lahko pohvali z relevantnimi knjižnimi izdajami in sega tudi onkraj knjižnega založništva, v zadnjem času s projektom Beletrina Digital, za katerega ji je uspelo pridobiti precejšnja sredstva iz programa EU Ustvarjalna Evropa. Tudi mimo tega Čander velja za vplivno osebnost, marsikdo s kulturnega področja ga, upravičeno ali ne, že leta vidi kot nekakšnega neformalnega ministra za kulturo, ki naj bi ministrom ne glede na njihovo politično prepričanje znal svetovati ali jim pomagati na položaje namestiti prave ljudi.

Tisti, ki spremljajo dogajanje v kulturi, so na te morebitne povezave pozornejši postali v času ministrov za kulturo Zorana Pozniča (SD) in Vaska Simonitija (SDS), ki sta z marsikatero izbiro, ko je bilo treba imenovati direktorje javnih kulturnih ustanov, presenečala, saj se nista nujno odločala za najstrokovnejše in najbolj kompetentne kandidate. V Tehniškem muzeju Slovenije se je takratna direktorica Natalija Polenec denimo potegovala za še en mandat, vendar ji ga minister Poznič ni namenil, odločil se je za Barbaro Juršič, čeprav je Natalija Polenec dotlej veljala za izjemno kakovostno direktorico, kar je pozneje potrdila še z vodenjem Slovenskega etnografskega muzeja.

Morda je bilo seveda zgolj naključje, a številne ustanove, v katerih sta ministra Poznič in Simoniti v letih 2019 in 2020 imenovala nove direktorje, so kmalu zatem začele redno, vsak mesec, poslovno sodelovati s Kreativno bazo, podjetjem, ki sta ga ustanovila zakonca Mitja in Maja Čander in se ukvarja z odnosi z javnostmi.

Med njimi je bil tudi Tehniški muzej Slovenije, ki je za to sodelovanje, kot je razvidno iz aplikacije Erar, v petih letih namenil dobrih 70 tisoč evrov. SNG Opera in balet Ljubljana pod vodstvom tedaj novoimenovanega direktorja Staša Ravterja je Kreativni bazi v istem obdobju namenila 102.500 evrov, Narodna in univerzitetna knjižnica pod vodstvom tedaj novoimenovanega ravnatelja Viljema Lebna 114 tisoč evrov. Vse tri ustanove sicer imajo zaposlene, odgovorne za odnose z javnostmi.

Gre torej za to? Da bi novi direktorji kulturnih ustanov lahko ogrozili še nekatere druge posle?

Petletni mandati vseh treh direktorjev se zdaj iztekajo ali so se že iztekli. Z ministrstva za kulturo so v ponedeljek – nekaj dni pred »mini interpelacijo«, kar je morda imelo simbolno noto – sporočili, da bo s februarjem vodenje Tehniškega muzeja Slovenije prevzela nova in hkrati stara direktorica, na položaj se vrača Natalija Polenec. V naslednjih dneh bo končan javni razpis za vodenje SNG Opera in balet Ljubljana. Veliko presenečenje bi bilo, če bi se dosedanji ravnatelj Staš Ravter, ki se sicer poteguje za še en mandat, a z zaposlenimi, kot ti pravijo, sploh ne komunicira, obdržal na položaju. Ustanova bo torej skoraj zagotovo dobila novo vodstvo. Kmalu zatem bo novega ravnatelja dobila Narodna in univerzitetna knjižnica, saj se Viljem Leben na ponovljeni javni razpis ni prijavil. Na prvega se je, a ta se je končal brez izbranega kandidata, s čimer je dosedanji ravnatelj dobil nezaupnico.

Gre torej za to? Da bi – po nedavni prekinitvi desetletje trajajočega posla z Beletrino pri izposoji e-knjig v javnih knjižnicah (ministrstvo za kulturo je zasebni sistem Biblos zamenjalo z Izumovim javnim sistemom), za katerega je ta proti koncu sodelovanja na leto prejela po 250 tisoč evrov, in propadlem javnem razpisu, ki je odnesel ministrico Sanjo Ajanović Hovnik in na katerem bi Beletrini pripadlo približno 200 tisoč evrov – novi direktorji kulturnih ustanov lahko ogrozili še nekatere druge posle?

Ali je petkova izredna seja državnega zbora, ki so jo poslanci opozicije rade volje sklicali prav zdaj, v času imenovanj, pravzaprav tudi oblika pritiska na to, kdo naj vodi javne zavode v kulturi? So bili isti interesi že za pritiski, da bi Uršula Cetinski ostala generalna direktorica Cankarjevega doma? Omrežje, ki smo ga omenili, s to ustanovo sicer ne sodeluje v izjemno velikem obsegu, gre pa za ugleden položaj, enega najpomembnejših v slovenski kulturi. Eden najpomembnejših poslov za Kreativno bazo pa je sodelovanje z Javnim skladom za kulturne dejavnosti (JSKD), njenim prvim naročnikom, ki ji je v devetih letih skupno izplačal dobrih 343 tisoč evrov. JSKD bo najpozneje septembra prihodnje leto, ko se bo sedanji direktor Damjan Damjanovič predvidoma upokojil, dobil novega direktorja. Je s tem tudi to sodelovanje morda že ogroženo?

Direktor Beletrine Mitja Čander takšno razlago dogajanja odločno zavrača: »Gre za zlonamerna podtikanja. Beletrina je v samem evropskem vrhu po številu in obsegu projektov, ki jih vodi v okviru programa Ustvarjalna Evropa, in na srečo ni usodno odvisna od proračunskih sredstev. Res pa je tudi, da je, zanimivo, v nasprotju z evropskimi razpisi zadnji dve leti veliko manj uspešna na razpisih domačega ministrstva za kulturo, kar gotovo sproža pri zaposlenih v Beletrini in tudi v širši javnosti upravičene dvome. Kot kaže, skušajo avtorji tovrstnih podtikanj upravičiti svoja dejanja, ki žal močno spominjajo na totalitarne čase, ko vladajoči aparat nekoga, ki mu ne ustreza, neupravičeno in brez ustreznih argumentov diskreditira in onemogoča.«

Enako ogorčeni nad takšno razlago dogajanja so v podjetju Kreativna baza. Kot je povedala direktorica Uršula Menih Dokl, ki je med mandatom ministra za kulturo iz SDS Vaska Simonitija na ministrstvu vodila direktorat za medije, je Kreativna baza »družba za komuniciranje projektov, katerih skupni imenovalec sta vselej javno dobro in družbena odgovornost. Pred več kot desetletjem je začela svojo pot na nišnem področju kulture, nato pa zaradi omejenosti področja razvoj gradila na diverzifikaciji, tako da javni zavodi s področja kulture sestavljajo manj kot petino naročnikov. Nadaljnji razvoj družbe ni odvisen od kulture, zato so vaša ugibanja in namigovanja povsem deplasirana.« Dodala pa je, da je dejstvo, da »ravnanje ministrstva žal meče slabo luč na celotno delovanje področja slovenske kulture, namesto da bi prispevalo k njenemu ugledu«.

Zahtevo po »mini interpelaciji« Aste Vrečko moramo vendarle brati tudi širše. Kot pravi sama, je večmesečno stopnjevanje pritiska nanjo le delno povezano z resorjem kulture, delno pa je povezano s stranko Levica: »Levica je že od samega začetka v očeh političnih nasprotnikov nekakšen enfant terrible političnega prostora. Očitajo nam, da želimo zrušiti vse, v resnici pa naše delovanje kaže ravno nasprotno, smo stranka, ki je najbolj odprta za dialog, za iskanje umetnosti možnega znotraj katerihkoli političnih rešitev, ki pridejo na mizo. Hkrati smo stranka, ki se zavzema za minimalne standarde, ki omogočajo, da kot družba sploh lahko napredujemo. Smo tisti, ki prvi izrečemo stvari in jih postavimo v kontekst in na mizo, a hkrati prav zato prejmemo tudi najostrejše negativne odzive, preden se to prenese v širši politični diskurz. To se nam dogaja nenehno, pa naj gre za razpravo o zaprtju trgovin, minimalni plači ali odpravi oziroma preoblikovanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.«

Ali je pravi cilj neuspešne zahteve po »mini interpelaciji« zoper Asto Vrečko pravzaprav izrivanje Levice iz političnega prostora?

Proti Levici pravzaprav res nastopa tako rekoč celoten politični, gospodarski, finančni, medijski prostor. Zdaj pa so na obzorju tudi morebitna nova politična zavezništva. Pripravljala naj bi se široka koalicija, katere del bi morda lahko bili tudi Vladimir Prebilič, SD, katere predsednik Matjaž Han sodelovanja s SDS ne odklanja kategorično, tako kot ga je prejšnja predsednica Tanja Fajon, ali celo katera od struj Svobode. In seveda bi bil del takšnega zavezništva – na koncu morda celo njegov vodja? – lahko tudi Anže Logar. Njegovo Platformo sodelovanja in politično osamosvajanje od stranke SDS, ki se zares ne zgodi (v sredo je iz stranke sicer vendarle izstopil), od samega začetka podpira Mitja Čander. Morda je to zgolj še eno naključje.

Ali je torej mogoče, da je pravi cilj tokratne neuspešne zahteve po »mini interpelaciji« zoper Asto Vrečko, ki bo čez čas najverjetneje dobila nadaljevanje v polnokrvni interpelaciji, predvsem povečevanje negativnih odzivov na račun stranke Levica in izrivanje te iz političnega prostora? Luka Mesec je prepričan, da gre natanko za to: »Vse skupaj ni usmerjeno proti Asti Vrečko in njenemu vodenju ministrstva za kulturo. Ta kampanja je usmerjena proti Asti Vrečko kot koordinatorici stranke Levica, kajti namen je diskreditirati Levico. To lahko povem iz prve roke: odkar sem ji izročil štafeto, so se javni napadi in pritiski name bistveno zmanjšali in obratno, odkar Asta Vrečko vodi stranko, so se napadi in pritiski nanjo bistveno povečali.«

Asta Vrečko na isto vprašanje odgovarja: »Gotovo je veliko akterjem v politiki in gospodarstvu v interesu, da bi Levica izginila iz političnega prostora, ker nima ne kapitalskega ne drugačnega zaledja. A ne bomo se pustili. Levica ne gre nikamor.«