Dokončno priznanje Palestine

Ustavno sodišče zavrglo pobudo SDS in NSi za presojo ustavnosti sklepa o priznanju Palestine

Ustavno sodišče je s petimi glasovi proti trem zavrglo zahtevo SDS in NSi po presoji sklepa o priznanju države Palestine. Pravna sredstva, če temu lahko tako rečemo, so s tem dokončno izčrpana in ni nikakršnega dvoma, da je Slovenija kot 147. država na svetu po desetletju in več mencanja in sprenevedanja priznala Palestino.

A tudi ko se je po dolgih letih našla volja za priznanje države, nad katere prebivalci Izrael izvaja genocid, se je postopek nerazumno vlekel. SDS je s poslovniškimi triki in referendumskimi pobudami poskušala preprečiti ali vsaj zavleči postopek priznanja. Ko ni dosegla želenega, je ob pomoči NSi na ustavno sodišče vložila zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti sklepa o priznanju Palestine, ki ga je državni zbor z 52 glasovi sprejel 4. junija.

Ustavne sodnice in sodniki so z večino glasov zdaj odločili, da zahtevo zavrnejo, saj ustavno sodišče »nima pristojnosti za presojo sklepa o priznanju države«. Pojasnjujejo, da »sklep ni predpis, ki bi vseboval splošne in abstraktne pravne norme«, ki bi urejale pravice in obveznosti pravnih subjektov ali bi povzročale pravne učinke navzven. In nadaljujejo, da zakonodajalec ustavnemu sodišču »tudi v nobenem drugem zakonu ni podelil posebne pristojnosti za oceno ustavnosti in zakonitosti odločitve o priznanju nove države. Ustavno sodišče zato ni pristojno za oceno ustavnosti in zakonitosti sklepa o priznanju države Palestine. To pomeni, da tudi ni pristojno za oceno ustavnosti in zakonitosti postopka njegovega sprejetja. Glede na navedeno je ustavno sodišče zahtevo zavrglo.«

Proti so pričakovano glasovali trije ustavni sodniki, ki po pravilu glasujejo v skladu z željami SDS, dr. Klemen Jaklič, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli.

Prva sta napisala odklonilni ločeni mnenji. Jaklič recimo predlaga dva načina, kako bi ustavno sodišče lahko upravičilo presojo in jo tudi opravilo. Z malo dobre volje, pravi, bi bilo v zakonu o ustavnem sodišču mogoče najti podlago za odločanje. »Res je, da zakon o ustavnem sodišču taksativno našteva pristojnosti ustavnega sodišča, v okviru katerih to sodišče lahko sodi, in da med slednjimi ni abstraktne presoje ustavnosti konkretnih aktov, Sklep o priznanju Palestine pa je prav tak, konkretni in ne splošni pravni akt,« priznava Jaklič, a dodaja domnevno sprejemljive načine, kako bi ustavno sodišče lahko našlo podlago za odločanje. Jakličev poziv sodišču, naj ne bo črkobralsko, je smešen, če se še spomnimo, da je imel kar šest let službovanja na ustavnem sodišču odprt še popoldanski s. p. Čeprav je to v nasprotju z vsaj tremi zakoni – zakonom o ustavnem sodišču, zakonom o visokem šolstvu in zakonom o delovnih razmerjih – se je (uspešno) zagovarjal, da je za ustavne sodnike popoldanski s. p. izjemoma dopusten, saj v nobenem zakonu izrecno ne piše, da je s. p. nezdružljiv prav posebej s funkcijo ustavnega sodnika.

Kakorkoli že, ustavno sodišče je ob obilici dela v desetletjih razvilo prakso, s katero je de facto omejilo formalno širok dostop do tega sodišča. Danes ni več dovolj, če kdo spiše dobro utemeljeno in formalno pravilno pobudo, pač pa mora biti po presoji ustavnih sodnikov kršitev človekovih pravic širše narave, odpirati se mora pomembna pravna dilema, na katero še ni bilo odgovorjeno, in izkoriščena morajo biti vsa druga pravna sredstva. Ta zavrnilna odločba ne sodi v to prakso, ustavno sodišče bi tokrat moralo prikrojiti ne samo lastno prakso, pač pa tudi zakon, na podlagi katerega deluje, če bi želelo ugoditi kaprici SDS in odločati o njeni zahtevi.