Česa si pravzaprav želijo nasprotniki pravice do splava? 

Vane Gošnik, eden od ustanoviteljev Zelenih in podpredsednik osamosvojitvene skupščine, je v zadnjih letih največ pozornosti pritegnil kot član programskega sveta RTV Slovenija, ki ga je tja nastavila zadnja Janševa vlada, in zaradi obscenosti, ki jih pogosto rad razširja po družbenih omrežjih. Eno takšnih je na platformi X (Twitter) delil minuli konec tedna. »Če umoriš en dan starega dojenčka, si detomorilec in strogo kaznovan,« je zapisal. »Če umoriš živega dojenčka, ki je še v maternici, si Asta Vrečko.«

Šlo je za odziv na objavo ministrice, ki je ob fotografiji shoda Pohod za življenje – tega so tisti dan v Ljubljani pripravili nasprotniki pravice do splava – zapisala, da je svobodno odločanje o rojstvih otrok »človekova pravica in rezultat številnih bojev«, ter pozvala k podpisu peticije My voice, My choice (Moj glas, moja izbira), ki si prizadeva za varen in dostopen splav v Evropi. Gošnikov odziv je bil nedostojen, grob in primitiven. A to je družbeno ozračje, ki ga pomagajo ustvarjati prav takšne pobude, kot je Pohod za življenje.

Shoda so se med drugim udeležili poslanka SDS Alenka Jeraj in evroposlanec iz te stranke Branko Grims, poslanki Nove Slovenije Vida Čadonič Špelič in Iva Dimic ter predsednik prve osamosvojitvene vlade in bivši evroposlanec Lojze Peterle. Pa tudi ljubljanski nadškof Stanislav Zore.

Vzporedno s shodom je v Ljubljani potekal protishod. Tega se je udeležila tudi dr. Metka Mencin, socialna psihologinja, ki je bila, podobno kot Gošnik, članica osamosvojitvene skupščine in v tistem času ena pobudnic vpisa pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok v slovensko ustavo. Tam je bila, ko so zavračanje dediščine socializma, naraščajoči nacionalizem in krepitev moči katoliške cerkve ob sprejemanju nove ustave poskušali na plečih žensk odpreti še eno polje političnega boja – tam je še danes, ko se poskuša početi podobno.

»Zakonodaja na področju reproduktivnih pravic, predvsem abortusa, se v javnosti problematizira vselej, kadar nasprotniki dostopnosti varnega abortusa presodijo, da imajo možnost za zmago. Recimo pred volitvami, kjer se jim obeta uspeh, v ozračju, kjer naraščajoči nacionalizem in rasizem krepita politično moč konservativnih sil.« V zadnjih 30 letih spet opazujemo naraščajočo samozavest organiziranih »anti-choice« pobud.

To množenje in vztrajnost sorodnih pobud imata več ciljev. »Eden je gotovo dobiček iz trgovanja s krivdo, ki jo implicitno nalagajo ženskam, ki zanosijo, čeprav si tega ne želijo. Drugi pa je oblikovanje zamišljene skupnosti ’dobrih, tankočutnih, pravih Slovencev’, ki varujejo ranljivi zarodek, kar naj bi počasi, a zanesljivo spreminjalo javno mnenje v korist uvajanja zakonskih omejitev.« Hkrati gre tudi za pritisk na politične stranke, ki računajo na podporo katoliške cerkve, in politične odločevalce nasploh. »Zdi se, da resno računajo na možnost, ko bi bila strankarska kombinatorika naklonjena omejevanju pravice, ki se nam je dolgo zdela samoumevna.«

Javno mnenje je morda res naklonjeno pravici žensk do abortusa. A vendar, treba se je ozreti samo čez lužo, v Ameriko, kjer je Donaldu Trumpu z imenovanjem konservativnih sodnikov uspelo to zelo hitro poteptati. Ali pa na Poljsko, kamor so nekoč hodile opravljat splav ženske iz držav, kot  je Švedska, kjer je bil splav prepovedan, po padcu komunističnega režima pa je podobnim silam, kot danes strašijo po Sloveniji, uspelo to pravico močno omejiti. Vse do tega, da je tam splav zdaj skorajda v vseh primerih prepovedan.

Kako težko je to spremeniti, priča dogajanje na Poljskem: premier Donald Tusk se je na oblast zavihtel tudi z obljubo, da bo liberaliziral splav. A je to obljubo, zaradi razmerij moči v koaliciji, že prelomil in uresničitev prestavil v naslednji mandat.