Zaskrbljeni mladi / Strah pred brezposelnostjo, migracijami in umetno inteligenco

Raziskava slovenske mladine, katere izsledke sta junija predstavili mariborska univerza in nemška fundacija Friedrich Ebert Stiftung, je pokazala, da se je med mladimi v Sloveniji zgodil občuten »zasuk v desno«. Natančneje, kar 35 odstotkov mladih se je v raziskavi samoopredelilo za desničarje (17 odstotnih točk več kot leta 2018), 20 odstotkov pa za levičarje (22 odstotnih točk manj kot leta 2018). Obenem je raziskava pokazala, da so mladi zmeraj bolj črnogledi glede prihodnosti.

Nadaljevanje raziskave, katere izsledke so predstavili minuli teden, je te ugotovitve potrdilo.

Čeprav je Slovenija – in Evropa kot celota – v številnih pogledih danes precej premožnejša kot pred leti, brezposelnost pa rekordno nizka, se je strah pred brezposelnostjo med letoma 2010 in 2024 znatno povečal. Leta 2010 je približno 27 odstotkov mladih izrazilo strah, da ne bodo dobili službe, delež zaskrbljenih je danes okoli 43-odstoten.

To bi bilo lahko povezano z dejstvom, da mladi precej težje dobijo prvo zaposlitev, da so zaposlitve postale vse bolj negotove in da je izboljšanje razmer na trgu dela v resnici manj izrazito, kot kažejo uradni podatki. Raziskava pa ugotavlja tudi, da naj bi bil strah pred brezposelnostjo povezan s strahom pred migranti in razmahom umetne inteligence. Kar 83 odstotkov mladih namreč izraža blag do močan strah pred prevelikim številom migrantov, 73,6 odstotka mladih pa zaskrbljenost, ko pride do vprašanja negativnih učinkov umetne inteligence.

Pri tem se dogaja zanimiv paradoks, opozori sociolog dr. Rudi Klanjšek z mariborske Filozofske fakultete, ki je bdel nad tem delom raziskave. Kljub ključnim skrbem mladih, za katere bi lahko rekli, da gre za skrb za storitve, ki naj bi jih zagotavljala (socialna) država – denimo dostopnost stanovanj –, se je med njimi zmanjšala raven podpore državi blaginje in povečalo odobravanje koruptivnega vedenja, denimo jemanja podkupnin in davčnih goljufij.

»Mladi vse bolj vidijo probleme, ki jih tarejo, kot stvar individualne odgovornosti in ne kot nekaj, kar naj bi reševala država. Očitno je na delu nekakšna logika kapitalizma, češ, vsak je odgovoren sam zase, socialna država je kvečjemu ’nadloga’,« razmišlja Klanjšek. »Gre za odraz družbe, v kateri živimo. Ta drsi v neki liberalni ekonomski model, ki je morda res najboljši recept za konkurenčnost in konstantno rast, ima pa veliko družbenih stroškov. A so ti praviloma zamolčani, mladi pa problemov, ki jih čutijo, ne povezujejo več z odgovornostjo države. Vendar strah ostane.« Enako usmeritev, ki se ujema z nezaupanjem v politiko in institucije, je mogoče opazovati pri starejši populaciji.

»Mogoče pa je opaziti, predvsem med fanti, da si mladi sicer želijo primarno ’levih’ političnih rešitev, vendar te zavračajo zaradi pretiranega zanašanja levice na identitetne teme, kot so vprašanja skupnosti LGBT in migracij. To pa so teme, ki so delu mladih (in tudi delavskemu razredu, navsezadnje) očitno tuje,« še doda Klanjšek. »Na levici, predvsem med socialdemokrati, se tako izgubljajo naravni zavezniki. Predvsem migracije praviloma prizadenejo najnižje sloje, saj zmanjšujejo njihovo pogajalsko moč na trgu dela. Tako pridemo do diskrepance, kjer levica zagovarja migracije z nekega humanističnega vidika – zaradi odprtosti, denimo –, v očeh volivcev, vsaj v ekonomskem smislu, pa govori jezik kapitala.«