»O mojem življenju ne veste ničesar«

Pred poletjem sta v slovenščini izšla dva romana francoske pisateljice Constance Debré, ene najzanimivejših sodobnih avtoric, ki za gradivo za pisanje jemlje lastno življenje. Roman Play boy (prevedel Iztok Ilc) govori o Constance, ki se je po 20 letih zveze ločila od moža in začela živeti kot lezbijka. Poklic odvetnice, ki ga je vsa ta leta opravljala, jo je zanimal čedalje manj, življenje, ki se je odpiralo pred njo, pa čedalje bolj. V romanu Love Me Tender (prevedla Eva Mahkovic) pa se Constance spusti v bitko za sina, s katerim ji nekdanji mož skuša preprečiti stike, saj naj bi bilo njeno življenje lezbijke in pisateljice neprimerno za materinstvo.

V romanu spremljamo žensko, ki se sprašuje, ali lahko ljubezen do lastnega otroka mine, ali je pripravljena njun odnos scela izpustiti ali pa se bo zanj borila v ponižujočem boju proti socialnim službam in krivični pravni ureditvi. Roman je napisan v učinkovitih kratkih povedih, ki bralke in bralce zgrabijo in ne izpustijo od prve do zadnje strani. Constance Debré pravi, da piše sorazmerno hitro, da pa ure in ure ureja zapisano, v neskončnost sedi na stavkih in se posveča detajlom: postavitvi vejic, besednemu redu, ritmu. Znova in znova prepisuje, dokler se besedilo ne zdi, kakor bi bilo izlito na papir. Temu se reče opravljati poklic pisateljice, pravi, v knjigi ustvariti občutek čiste resničnosti, kakor da bi pisala s krvjo. A to puščanje krvi ni odpiranje intime, pač pa pisateljsko garanje, ki na koncu ustvari iluzijo resničnosti.

Ko sva se na festivalu Mesto žensk pogovarjali pred nabito polno dvorano ljubljanske Stare elektrarne, je vprašanje, ki je prišlo iz občinstva, pokazalo točno to – in poskrbelo za najzanimivejši del večera. Gospa iz občinstva je, z veliko naklonjenostjo in dobronamernostjo, avtorico spraševala o njenem življenju, kakršno si je predstavljala glede na prebrani knjigi. Constance Debré je ob tem povsem spremenila nastop in se iz pisateljice, ki se trudi najti najustreznejše besede za to, da bi govorila o svojem delu, prelevila v človeka, ki jasno postavlja mejo – med tem, kaj je javno in kaj zasebno, kaj je umetnost in kaj življenje ter kdo je v resnici ona in kaj je le naša predstava o njej. Gospa je mislila, da pri njenem pisanju ne gre le za delo, ampak za njeno intimno osvobajanje ter ekspresijo.

Avtorica je v ognjevitem odgovoru dejala, da gre seveda predvsem za delo, a da s tem, ko za pisanje uporablja svoje življenje, še vedno ne pove zares ničesar o sebi; bralke in bralci o njej ne vemo ničesar, ker je življenje, ki ga živi iz dneva v dan, nekaj povsem drugega od destilata, ki ga spreminja v literaturo. Ko zares pišemo literaturo, je rekla, nikoli nismo goli. Lahko povsem slečemo svoj lik in rečemo, da je ta lik narejen iz nas, a vseeno nismo goli, gol je le lik. In ko je lik slečen, se bodo v njegovem golem odsevu prepoznali bralci in bralke. To je ena najboljših definicij umetnosti, kar sem jih kdaj slišala v živo. Constance Debré ni aktivistka, četudi bi v njenem pisanju kdo lahko prepoznal aktivizem. Ne zastopa staršev, ki se jim godi krivica. Ne daje nasvetov, kako živeti kot lezbijka. Ne pridiga in ne moralizira. Ne bije naših bojev namesto nas. Samo piše literaturo, o kateri vemo veliko, in živi življenje, o katerem ne vemo nič.

Napisati knjigo, ki je množično prevajana, pomeni vedno znova vračati se k preteklemu tekstu, ki pa ni več samo vaš, ampak pripada svetu. Kako se počutite, ko ob novih prevodih govorite o svojih starih besedilih? 

Približno dve leti sta minili, odkar se je začelo prevajanje romana Love Me Tender, nato pa še Play boya najprej v angleščino in potem še v druge jezike. Medtem sem napisala druge knjige, zato je bil svojevrsten izziv vrniti se k tem in o njih razpravljati v jeziku, ki ni francoščina. Bilo je čudno. A nato sem se privadila. Ti pogovori po svoje nimajo nujno zveze s knjigami; ko knjigo enkrat končaš, pa naj bo mesec ali deset let pozneje, z njo opraviš. Potem samo še govoriš o njej, kot bi govorila o čemerkoli drugem na svetu, denimo o tem kozarcu vode (pokaže kozarec na mizi). Ne gre več za tvojo knjigo, ampak za tvojo perspektivo.

Mislim, da bralke in bralce lahko dosežeš predvsem s slogom, ki je sestavljen iz jezika, skratka s tem, kako pišeš, podajaš svoj pogled na svet.

Pišete v izjemno eksaktnem jeziku. Ko sem prvič prebrala Love Me Tender, sem si mislila, da knjige ne bo težko prevesti, ker sem eksaktnost po pomoti zamenjala za lahkost. Za povrhu knjiga tudi ni debela in z Evo Mahkovic, prevajalko, sva podcenili, koliko časa bo potrebovala za prevod. Je ta eksaktnost jezika povezana s pravniškim jezikom, ki ste ga leta uporabljali kot odvetnica?

No, hvala lepa, da ste v tekstu to prepoznali. A kaj naj rečem o lastnem pisateljskem slogu? Govoriti o tem zveni nekoliko naduto, mar ne? Takole bom rekla: zame je vse, kar je pomembno, slog. Ljudje mislijo, da berejo zgodbe, in potem se želijo z mano pogovarjati o njih. Ampak meni se zdijo te zgodbe nepomembne, v resnici se mi o njih ne zdi vredno razpravljati. Mislim, da bralke in bralce lahko dosežeš predvsem s slogom, ki je sestavljen iz jezika, skratka s tem, kako pišeš, podajaš svoj pogled na svet. Bralke in bralci morajo začutiti tvoj odnos do sveta. Ne gre toliko za ideje kot za občutke. In deloma to ustvarjam z jezikom, ki sem ga prevzela iz prava, v Franciji imamo specifično tradicijo napoleonskega prava, ki ga odlikuje zelo precizen jezik, ki pa uporablja preproste besede. Te besede lahko razume vsak, a predstavljajo nekaj zelo specifičnega. S tem se igram, ko želim, da bralke in bralci doživijo močan čustveni odziv. Mislim, da je to pač to, kar delamo, ko pišemo. Tudi to je samo služba. Rada jo opravljam, čeprav je težko, kot nekakšna psihofizična vadba, ki me zabava: pisati sofisticirano z zelo omejenimi orodji.

Vaše knjige pogosto govorijo o spremembah: o spremembi službe, statusa, družinskih razmer, družbenega okolja, seksualnosti. Ampak ne glede na vse spremembe vaš jezik ostaja enak. 

Nikoli nisem pomislila na to, da moje knjige govorijo o spremembah. Ampak zakonitost romana pač zahteva, da se nekaj zgodi, torej, da se likom v romanu dogajajo stvari. Mislim, da pišem knjige o življenju. In življenje je vedno isto, hkrati pa se ves čas spreminja. Z vsako novo knjigo greš skozi proces spreminjanja, a hkrati nekatere stvari vedno ostanejo enake.

Roman Love Me Tender bo doživel ekranizacijo. Kako se ob tem počutite; boste bedeli nad filmsko priredbo ali boste knjigi pustili, da gre svojo pot?

Film nima ničesar z mojim delom. Moje delo je, saj veste, stavki, stavki, stavki, grajenje s stavki. Film uporablja drugačna sredstva in s temi sredstvi ne znam in nočem govoriti. Seveda pa želim mladi režiserki Anni Cazenave Cambet in glavni igralki (Vicky Krieps, sicer mdr. znana po filmih Fantomska nit, Korzet, Bergmanov otok, op. a.) veliko sreče. Zanju si bistveno bolj želim, da bi bil to dober film, kakor pa zase. Je pa čudno razmišljati, kako ljudi iz svojega življenja spreminjam v literarne like in kako bodo ti literarni liki zdaj oživeli nazaj v čisto druge ljudi, z novimi telesi. Tudi lik, ki sem ga ustvarila iz sebe, bo s filmom postal nekaj čisto drugačnega. Jaz samo pišem stavke, nič več kot skupek znamenj na papirju niso. Ustvarjam jih iz resničnega življenja, a jih nato potujim, in zdaj bodo deležni že druge potujitve.

Kaj pa je tista stvar, za katero bi res radi, da se v filmu ne izgubi? Gotovo mora biti kaj, za kar vam je posebej mar.

Resnično mi je vseeno. Nisem v položaju, ko bi lahko karkoli rekla. Ampak okej, ena stvar, ki je zame res pomembna, je lik otroka v knjigi, lik mojega sina. Za tem likom je seveda resnični človek, moj sin. Želela bi si, da bi bila reprezentacija tega bitja, mojega sina, ustrezna, da bi bil on pomirjen z njo. Čeprav v resnici ne gre zanj, si želim, da bi se počutil dobro.

Pogosto omenjate, da literarni liki niso resnične osebe; poudarjate, da so vaši teksti romani in ne avtobiografije. Kakšno je vaše razmerje med življenjem in pisanjem, resničnostjo in fikcijo?

Lastno življenje me zanima le, ko se prepleta z mojim pisanjem. Ko pišem roman, je moja pozornost povsem usmerjena na roman – kaj je in kaj bi lahko bil moj prispevek k zgodovini romana. Ko pišem roman, me resnično zanima literatura. Včasih pri pisanju uporabim elemente iz lastnega življenja, kot je to v romanu Love Me Tender ali Play boy. Ker sem lena, je najlažje jemati stvari iz lastnega življenja in iz njih ustvariti literaturo. Pogosto črpam iz stvari, ki so mi najbolj dostopne, kot so moje lastne izkušnje ali nedavni dogodki. Te izkušnje vzamem in jih preoblikujem v fikcijo, pri čemer sebe in ljudi, ki jih poznam, uporabljam kot modele za gradnjo zgodbe. Romani so skrivnostni. Po eni strani vsi mislijo, da vedo, kaj je roman, a v resnici ga je težko opredeliti, tudi zato, ker se kot forma nenehno spreminja. Eden od načinov, kako razmišljati o romanu, je, da je to oblika, ki poskuša poustvariti življenje. Življenje je kaotično in pogosto ga je težko razumeti. Potem pa vzamemo v roke roman in nam ponudi odsev tega kaosa, ki ga je mogoče osmisliti. Ko pišem, torej poskušam ponuditi obliko, ki se spopada s tem kaosom – moj lastni način, kako osmisliti stvari. A ne gre za to, da bi želela pripovedovati o svojem življenju. Za to imam prijatelje, tako kot vsi.

Nisem prepričana, ali moji romani karkoli sporočajo, mislim, da naloga romanov ni, da bi izjavljali, pač pa, da predstavljajo ideje

To bo naivno vprašanje: vas je bilo strah, preden je izšel prvi roman, za katerega se je zdelo, da bodo ljudje njegovo zgodbo zamenjevali z vašim življenjem?

Tik pred izidom? Ja, me je bilo.

Kaj pa nekakšno opolnomočenje, da ste povedali, kar ste imeli povedati, in to točno tako, kot ste želeli povedati? 

Ne razmišljam o opolnomočenju. Ali o moči na splošno. To me ne zanima. Naredila sem, kar sem imela narediti, in to se mi zdi dovolj. Nisem prepričana, ali moji romani karkoli sporočajo, mislim, da naloga romanov ni, da bi izjavljali, pač pa, da predstavljajo ideje. Vsaka knjiga, ki jo končam, je najboljša, kot je le lahko, glede na omejitve, ki jih imam. Moje pisanje je včasih zelo intenzivno, skoraj delirično. Ko je knjiga končana, občutim samo olajšanje, ničesar drugega, še zdaleč ne opolnomočenja, pa tudi ponosa ali sreče ne. Končam, da se lahko lotim naslednje stvari.

Pravite, da vas opolnomočenje ne zanima. Ampak ali se vam zdi, da se drugim ljudem zdi, da bi vas moralo? Ali ljudje pričakujejo, da bi morali, zaradi knjig, ki jih pišete, zavzemati neko držo tudi v javnem življenju? 

Oh, ne vem. Ko postaneš javna osebnost – ko si pisateljica – neizogibno pritegneš neka pričakovanja. Zavedam se, da sem nekakšna javna oseba, do katere so ljudje vzpostavili odnos; a ta javna podoba v resnici nisem jaz. Moje pravo delo je ločeno od te javne podobe. Moja osredotočenost ostaja izključno na pisanju. Pričakovanja, ki jih drugi gojijo do mene, me ne obremenjujejo preveč. Vem, da moram samo nadaljevati pisanje knjig, ki so v skladu s pričakovanji, ki jih imam do sebe. Javnosti ne dolgujem ničesar. Znam pa v javnosti nastopati, odvetnica v meni je še živa in se zna v javnosti temu ustrezno prezentirati.

Nekje sem prebrala, da ne marate, da vam rečemo nekdanja odvetnica, saj četudi trenutno ne opravljate tega poklica, o marsičem še vedno razmišljate kot pravnica. 

Hecno, da ste si zapomnili prav to. Ne maram, da mi govorijo nekdanja odvetnica, ker je pravo še vedno pomemben del moje identitete. Študij prava je temeljni del mene kot osebe in še vedno razmišljam znotraj univerzuma pravnice. To ne gre kar tako iz tebe. Pravo je nekakšen super jezik; ne gre le za besede, gre za natančnost. Vsak pravni izraz v sebi skriva specifične implikacije in pravila, zato je izbira prave besede ključnega pomena. Ko sem bila odvetnica, sem zagovarjanje ljudi jemala zelo resno, tudi to je drža, ki ti ostane. Ko si enkrat odvetnica, ostaneš odvetnica, kakor ko si enkrat zdravnica, ostaneš zdravnica. Pa tudi tehnično sem še vedno odvetnica; nisem izgubila licence, tako da ta del moje identitete ostaja nedotaknjen.

Javnosti ne dolgujem ničesar. Znam pa v javnosti nastopati, odvetnica v meni je še živa in se zna v javnosti temu ustrezno prezentirati.

V svojih knjigah se ukvarjate z različnimi oblikami ljubezni. Zdi se, da je to tema, o kateri hočete vedno znova in vedno nesentimentalno razmisliti, ji priti do dna. So vas leta pisanja in razmišljanja o tem pripeljala kaj bliže bistvu? 

(Dolga tišina.) Odgovora na to vprašanje prav gotovo ni v kazenskem zakoniku, ha. Razlog, zakaj je ljubezen osrednja točka našega zanimanja kot družbe, je v tem, da ni v ničemer različna od česarkoli drugega v življenju, hkrati pa je močnejša od vsega, kar poznamo. Tako močna pa je zato, ker je kaos, v katerem je združeno čisto vse: nasilje, strah, želja … itd. Ljubezen je toliko vsega, da ji je nemogoče priti do dna.