»O mojem življenju ne veste ničesar«

Constance Debré, ena najpomembnejših sodobnih francoskih pisateljic, ki je s silovitim literarnim glasom prevzela mednarodno občinstvo, o tem, zakaj je ne smemo imeti za aktivistko, ampak zgolj za pisateljico. In seveda o tem, kaj je ljubezen.

Pred poletjem sta v slovenščini izšla dva romana francoske pisateljice Constance Debré, ene najzanimivejših sodobnih avtoric, ki za gradivo za pisanje jemlje lastno življenje. Roman Play boy (prevedel Iztok Ilc) govori o Constance, ki se je po 20 letih zveze ločila od moža in začela živeti kot lezbijka. Poklic odvetnice, ki ga je vsa ta leta opravljala, jo je zanimal čedalje manj, življenje, ki se je odpiralo pred njo, pa čedalje bolj. V romanu Love Me Tender (prevedla Eva Mahkovic) pa se Constance spusti v bitko za sina, s katerim ji nekdanji mož skuša preprečiti stike, saj naj bi bilo njeno življenje lezbijke in pisateljice neprimerno za materinstvo.

V romanu spremljamo žensko, ki se sprašuje, ali lahko ljubezen do lastnega otroka mine, ali je pripravljena njun odnos scela izpustiti ali pa se bo zanj borila v ponižujočem boju proti socialnim službam in krivični pravni ureditvi. Roman je napisan v učinkovitih kratkih povedih, ki bralke in bralce zgrabijo in ne izpustijo od prve do zadnje strani. Constance Debré pravi, da piše sorazmerno hitro, da pa ure in ure ureja zapisano, v neskončnost sedi na stavkih in se posveča detajlom: postavitvi vejic, besednemu redu, ritmu. Znova in znova prepisuje, dokler se besedilo ne zdi, kakor bi bilo izlito na papir. Temu se reče opravljati poklic pisateljice, pravi, v knjigi ustvariti občutek čiste resničnosti, kakor da bi pisala s krvjo. A to puščanje krvi ni odpiranje intime, pač pa pisateljsko garanje, ki na koncu ustvari iluzijo resničnosti.

Ko sva se na festivalu Mesto žensk pogovarjali pred nabito polno dvorano ljubljanske Stare elektrarne, je vprašanje, ki je prišlo iz občinstva, pokazalo točno to – in poskrbelo za najzanimivejši del večera. Gospa iz občinstva je, z veliko naklonjenostjo in dobronamernostjo, avtorico spraševala o njenem življenju, kakršno si je predstavljala glede na prebrani knjigi. Constance Debré je ob tem povsem spremenila nastop in se iz pisateljice, ki se trudi najti najustreznejše besede za to, da bi govorila o svojem delu, prelevila v človeka, ki jasno postavlja mejo – med tem, kaj je javno in kaj zasebno, kaj je umetnost in kaj življenje ter kdo je v resnici ona in kaj je le naša predstava o njej. Gospa je mislila, da pri njenem pisanju ne gre le za delo, ampak za njeno intimno osvobajanje ter ekspresijo.

Avtorica je v ognjevitem odgovoru dejala, da gre seveda predvsem za delo, a da s tem, ko za pisanje uporablja svoje življenje, še vedno ne pove zares ničesar o sebi; bralke in bralci o njej ne vemo ničesar, ker je življenje, ki ga živi iz dneva v dan, nekaj povsem drugega od destilata, ki ga spreminja v literaturo. Ko zares pišemo literaturo, je rekla, nikoli nismo goli. Lahko povsem slečemo svoj lik in rečemo, da je ta lik narejen iz nas, a vseeno nismo goli, gol je le lik. In ko je lik slečen, se bodo v njegovem golem odsevu prepoznali bralci in bralke. To je ena najboljših definicij umetnosti, kar sem jih kdaj slišala v živo. Constance Debré ni aktivistka, četudi bi v njenem pisanju kdo lahko prepoznal aktivizem. Ne zastopa staršev, ki se jim godi krivica. Ne daje nasvetov, kako živeti kot lezbijka. Ne pridiga in ne moralizira. Ne bije naših bojev namesto nas. Samo piše literaturo, o kateri vemo veliko, in živi življenje, o katerem ne vemo nič.

Napisati knjigo, ki je množično prevajana, pomeni vedno znova vračati se k preteklemu tekstu, ki pa ni več samo vaš, ampak pripada svetu. Kako se počutite, ko ob novih prevodih govorite o svojih starih besedilih? 

Približno dve leti sta minili, odkar se je začelo prevajanje romana Love Me Tender, nato pa še Play boya najprej v angleščino in potem še v druge jezike. Medtem sem napisala druge knjige, zato je bil svojevrsten izziv vrniti se k tem in o njih razpravljati v jeziku, ki ni francoščina. Bilo je čudno. A nato sem se privadila. Ti pogovori po svoje nimajo nujno zveze s knjigami; ko knjigo enkrat končaš, pa naj bo mesec ali deset let pozneje, z njo opraviš. Potem samo še govoriš o njej, kot bi govorila o čemerkoli drugem na svetu, denimo o tem kozarcu vode (pokaže kozarec na mizi). Ne gre več za tvojo knjigo, ampak za tvojo perspektivo.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči