V svet po priložnosti in navdih

Življenje in ustvarjanje umetnikov zunaj meja lastne države nista nič novega, tudi pri nas ne. V tujino se je odpravila na primer že naša najznamenitejša slikarka Ivana Kobilca (1861–1926), ki je pravzaprav na tujem preživela več kot tri desetletja, takrat pa so nastala njena najdragocenejša in najbolj prepoznavna dela. Naj gre za nemirnega nomadskega duha, širjenje obzorij in umetniških izrazov ali iskanje boljših razmer in priložnosti, selitev v tujino je za marsikoga povsem logična in vse bolj dostopna izbira. Zlasti, če upoštevamo, kako majhen in nestabilen, če že ne neobstoječ, je umetniški trg pri nas. Mlade perspektivne umetnice in umetniki so po koncu študijskega obdobja vse prevečkrat nepripravljeni in neoboroženi pahnjeni v nemilost boja za preživetje; da lahko ustvarjajo, pa se morajo preživljati z drugimi dejavnostmi in nemalokrat opravljajo po več služb hkrati.

Te dni (in še vse do 28. novembra) Galerijo Cankarjevega doma naseljujejo dela domačih umetnic in umetnikov, ki imajo dve skupni točki: vsi, ki razstavljajo, pripadajo milenijski generaciji (rojeni so med letoma 1984 in 1996) in vsi živijo in ustvarjajo v tujini, kjer so uspešno vpeti v mednarodno umetniško prizorišče. Kuratorka razstave Katarina Hergouth, sicer programska vodja razstavnega programa v Cankarjevem domu, si je z izborom prizadevala odpreti tudi vprašanja o tem, kaj odhod od doma in življenje v tujini za generacijo, ki je »odrasla skupaj s prehodom iz analognega v digitalni svet ter za katero sta bila študij in odhod v tujino bistveno dostopnejša kot poprej, se je pa hkrati soočila z bistveno manj stabilnim sistemom zaposlovanja in stanovanjsko problematiko«, pravzaprav pomeni.

Razstava Odprti globus že zaradi velikega števila sodelujočih umetnikov in umetnic zaobjema širok spekter raznolikih izrazov, uporabljenih tehnik in medijev ter vsebinskih iztočnic. Ogledamo si lahko slike, kipe, fotografije, oblikovalske stvaritve in prostorske instalacije, s katerimi se domačemu občinstvu predstavljajo Katarina Caserman, Evgen Čopi Gorišek, Meta Drčar, Živa Drvarič, Katja Felle, Jure Kastelic, Gašper Kunšič, Dino Kužnik, Nana Wolke in Jana Zornik. Povečini živijo v Italiji, Franciji, Nemčiji, Združenem kraljestvu in Severni Ameriki, občasno razpeti med več držav hkrati.

Naj gre za nemirnega nomadskega duha, širjenje obzorij in umetniških izrazov ali iskanje boljših možnosti in priložnosti, selitev v tujino je za marsikoga povsem logična in vse dostopnejša izbira.

Razstavni prostor odprejo dela piranskega umetnika Evgena Čopija Goriška (1994), gotovo enega najbolj zvenečih imen na razstavi, saj je, predvsem po zaslugi naglega širjenja svojih umetniških del na Instagramu v času pandemije koronavirusa, v zadnjih letih postal eden mednarodno najuspešnejših slovenskih umetnikov mlajše generacije. Umetnik, ki je Berlin – mesto, ključno za njegov ustvarjalni in karierni razvoj – nedavno zamenjal za Italijo, kamor ga je privabilo sredozemsko podnebje, razstavlja praktično po vsem svetu, prodajna vrednost njegovih del je dosegla že petmestne številke, na Instagramu pa njegova dela spremljajo tako uveljavljeni umetniki, kot je denimo japonska senzacija Takaši Murakami. Njegova platna velikih formatov zaznamujejo figure s plastično oblikovanimi telesi, a zasenčenimi z uporabo »airbrusha«, ter osnovne, skoraj otroške obrazne poteze preprostih linij s špičastimi nosovi in večnim nasmeškom. Med njimi je tudi portret mišičastega moškega v kavbojkah in rdeče-modri polo majici z belim ovratnikom, ki, naslonjen na ograjo, v rokah drži šopek rumenega cvetja in nas, ko stopimo v razstavni prostor, pozdravi s svojim otroškim nasmeškom.

V Italiji, natančneje v Benetkah, se je zasidral tudi vizualni umetnik Jure Kastelic (1992), čigar platna so od daleč videti kot zelo klasične podobe mitoloških ali historičnih figur. A ko si jih bolje pogledamo, vidimo, da so postavljene v povsem nenavadne, nove kontekste z atributi današnjega časa, umetnik namreč v svojih delih izkazuje zanimanje za preplet tradicije ter poznokapitalistične resničnosti današnjega časa, ekonomije in monetarnih teorij. Svojo umetniško prakso je začel kot fotograf in nadaljeval predvsem kot slikar, na njegovi umetniški poti pa je bil ključnega pomena tudi London, kjer je začrtal svojo profesionalno umetniško kariero.

»London je ena od svetovnih umetnostnih prestolnic, zato je razumljivo, da ima že v osnovi neprimerljivo močnejši trg. Več je galerij, zasebnih in javnih zbirk, obenem pa je res močno povezan s preostalim svetom,« pravi Katarina Caserman (1996), vizualna umetnica, ki na svojih platnih vselej poskuša dati podobo nematerialnemu: mislim, spominom in času, ki obstajajo onkraj meja otipljive stvarnosti. Njena razstavljena platna so kot bleščeči hipnotični vzorci barve, teksture in gibanja, kot bežne impresije, izmuzljivi in neoprijemljivi vrtinci sveta, ki ne pripada našemu. V britansko prestolnico sta jo pripeljali radovednost in želja po življenju v tujini, predvsem pa se je »že zgodaj zavedala, da če se hočem na umetnostnem področju resno uveljavljati in se s slikarstvom tudi preživljati, bo študij v tujini naslednji smiselni korak, ki bi me lahko pripeljal bliže k takratni viziji moje kariere. Verjela sem, da me bo izpostavljenost novemu prostoru odprla novim izzivom, preizpraševanjem in posledično razvoju lastnega umetniškega jezika.«

Za London se je odločila, še preden je mesto sploh prvič obiskala, na spletu je namreč naletela na londonski Royal College of Art. Po zaključku dodiplomskega študija slikarstva na ljubljanski akademiji je na londonskem kolidžu opravila magistrski študij, kmalu za tem pa že začela sodelovati z galerijo Tabula Rasa, ki je še vedno njena reprezentativna galerija. Ker sta njena baza London in Peking, sta, kljub temu da umetnica primarno deluje v Londonu, glavni tržišči galerije v Aziji in Ameriki. Kaj je potrebno za uspeh v enih od svetovnih umetniških metropol, je zapleteno vprašanje, »saj ima vsak drugačno definicijo uspeha. Ampak na splošno menim, da sta dva dejavnika, na katera lahko vplivaš, in sicer trdo delo ter povezovanje z umetniki in ljudmi v industriji. Zelo pomemben faktor pa je tudi sreča, na kar pa žal ne moraš vplivati,« pravi Katarina Caserman.

»V primerjavi z Londonom je umetniški trg v New Yorku večji, cene del so v povprečju zastavljene nekoliko višje, predvsem pa so zbiratelji bolj odločni in neposredni.«

Tudi Jana Zornik (1984), interdisciplinarna umetnica in oblikovalka, deluje v britanski prestolnici, kjer je študij oblikovanja tekstilij na ljubljanski Naravoslovnotehniški fakulteti nadgradila z izpopolnjevanjem na London College of Fashion. V zamejenem delu razstavnega prostora je predstavila svoj cikel »Eggsploration«, ki z zanimivimi in nenavadnimi artefakti, ki jih takoj povežemo s (kokošjimi) jajci (nekateri so tudi sicer narejeni iz jajčne embalaže in lupin), ustvarja posebno izkušnjo alternativnega habitata in prostora utehe pred tegobami sveta. Uporaba jajc pa ni naključje, umetniški cikel namreč nagovarja idejo plodnosti, skozi katero raziskuje tematike življenja in minljivosti, zapuščine in medčloveške povezanosti. Povedni so tudi nekateri naslovi del, denimo Pokrivalo proti pretiranemu razmišljanju, dvomu, notranjemu kritiku in neželenim mnenjem, pridigam itd. … iz usnja in kovine ali pa Očala za plodnost iz keramičnega prahu, kovine, stekla in haneksa.

Meditativne, zasanjane fotografije nežnih pastelnih odtenkov in izčiščenih kompozicij, ki prikazujejo romantizirano podobo izpraznjenih cest, bencinskih črpalk, motelov in drugih ameriških motivov, v svoji nostalgični odtujenosti pa skoraj spominjajo na melanholično samoto in tišino velikega ameriškega modernista Edwarda Hopperja, so dela Dina Kužnika (1986). Fotograf z ozadjem iz grafičnega oblikovanja, ki se je po študiju na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani odpravil v San Francisco, kamor ga je pripeljalo delo za tehnološko podjetje Celtra, se je v zadnjih letih ustalil v New Yorku. V tistem času je delal za številna priznana podjetja in posameznike, kot so glasbenik Tyler the Creator, Puma, Tesla, Adobe in The New Yorker. Njegova serija Shaped by the West je nastala na njegovih popotovanjih z avtomobilom po ameriškem zahodu, pri tem pa se navezuje tudi na »pozahodnjevanje« slovenske kulture v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je odraščal s podobami in vrednotami ameriškega sna. Poetično estetiko americane pa v projektu postavlja nasproti lastni realnosti, zlasti v povezavi s pridobitvijo umetniškega vizuma.

V New Yorku se je ustalila tudi vizualna umetnica Nana Wolke (1994), ki na razstavi s prepletom platen in zvočnih instalacij ustvarja monokromatična, skoraj filmska vizualna razpoloženja. Platna nenavadnih, enigmatičnih izrezov na primer prikazujejo roki ženske, ki počivata na njenih kolenih, modrikasto barvno paleto pa razbijajo le umetelno nalakirani rožnatordeči nohti. Ali pa žareče rdeče platno z izrezom odprtih moških ust, ki jih pridržujeta odprta dva prsta. Umetnica se je v Veliko jabolko prvič (začasno) preselila leta 2018, tako na osebni kot kreativni ravni pa je bila to zanjo formativna izkušnja. A pot jo je sprva vodila čez vzporedni študij na Akademiji za vizualne umetnosti in Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, magistrski študij pa je nato nadaljevala na kolidžu Goldsmiths Univerze v Londonu. Po končanem študiju in bolj resnem začetku profesionalne umetniške kariere v Londonu je bila njena selitev v New York lani »emocionalna vrnitev. Včasih res začutiš, kam pašeš. Redko, v kratkih trenutkih, nabitih z energijo (in idealno mero naivnosti), pa imaš priložnost svojo sanjavo idejo uresničiti.«

Nana Wolke pravi, da mora umetnik, ki se v New Yorku popolnoma preživlja z lastnim delom, dobro razumeti finance, tu pa ni veliko prostora za napake. »V primerjavi z Londonom je umetniški trg v New Yorku večji, cene del so v povprečju zastavljene nekoliko višje, predvsem pa so zbiratelji bolj odločni in neposredni. Tukaj gre za kulturno razliko, ki dostikrat olajša delo vsem vpletenim. Je pa na drugi strani aktivnih tudi večje število vprašljivih akterjev, galeristov in tudi zbirateljev,« razmišlja.

Sredi razstavnega prostora zagledamo krvavo rdeče skulpture ognjenih plamen Gašperja Kunšiča (1992), ki se v podobi ornamentalno in grafično oblikovanih zubljev dvigujejo kvišku. Umetnik trenutno živi in deluje v Frankfurtu, kamor se je preselil po študiju slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter več letih študija, življenja in ustvarjanja na Dunaju. Svoje sklicevanje na zapuščino folklorne umetnosti, ljudskega izročila, katoliške ikonografije in monumentalnih herojskih socialističnih skulptur prepleta z zanimanjem za ornament, grafične simbole in popkulturo. Slednja je očitna tudi v nekaterih naslovih njegovih del, kot je ime ognjenih skulptur V ogenj zdaj obleci me, sposojen od naslova pesmi Nuše Derenda, ali pa grafika Ljubiva se na seniku, navdihnjena s pesmijo ansambla Atomik Harmonik.

V Frankfurtu ima bazo tudi vizualna umetnica Živa Drvarič (1988), katere dela v tehniki sitotisk na platno so meditativne, poetične in intimne kompozicije vsakdanjih objektov in oblik, ki so videti kot nežne sence na stenah naših dnevnih sob v sončnem popoldnevu. Intimna domačnost neoprijemljivih interierjev in vsakdanji predmeti, osvobojeni svojih primarnih funkcij, vodijo k razmisleku o minljivosti ter bivanju med otipljivim in miselnim prostorom, vidnim in navideznim.

V nasprotju s subtilno monokromatičnostjo so dela umetnice Katje Felle (1988), ki živi in dela v Slovenj Gradcu in Parizu, precej bolj nasičena. Umetnica v svojih delih – na razstavi sta dve slikarski platni in dve tapiseriji – vzpostavlja vez med sodobno tehnologijo in zgodovinskim medijem slikarstva, pri čemer vizualne reference nabira v bogato nasičeni medijski krajini in materialu, ki ga vsakodnevno konzumiramo skozi različne medije in platforme, s preoblikovanjem in subvertiranjem pa jim daje nove podobe, pomene in kontekste.

V Franciji se je udomačila tudi umetnica Meta Drčar (1985), ki zaokroža predstavljeno deseterico in trenutno živi med Parizom in Arboisom. Pred tem je vrsto let bivala in ustvarjala v Londonu, razpeta med plesno in likovno umetnostjo, kar odraža tudi njeno umetniško prakso. Razstavni prostor naseljujejo tanke minimalistične jeklene konstrukcije, razpostavljene po tleh ali ob stene, ponekod sopostavljene z drugimi materiali, kot je papir ali beli marmor. Njena dela namreč vzpostavljajo vzporednice med plesom, skulpturo ter arhitekturnim prostorom, celoto pa realizira šele gledalec, ki s svojim gibanjem v prostoru z njimi vzpostavlja odnose.

Razstava Odprti globus tako ne želi iskati skupnih točk in presečišč umetniških opusov omenjenih ustvarjalcev, pač pa je njen čar ravno v tem, da nam ponuja vizualno privlačno mnoštvo raznolikih poetik, vizualnih govoric in pristopov nekaterih izmed naših najuspešnejših in najprodornejših umetnic in umetnikov milenijske generacije, ki so se iz različnih razlogov svoje (umetniške) poti odločili nadaljevati v tujini, a si kljub temu še vedno prizadevajo ohranjati stik z domačim umetniškim prizoriščem. Zadovoljstvo je pri tem lahko obojestransko, saj tudi nam koristi kdaj prevetriti domačo umetniško krajino z novimi idejami ter raznolikostjo in svežino vizualnega izraza, ki vselej bogati in oplaja tudi naš kulturni prostor. 

Razstava:
Odprti globus
Kje: Galerija Cankarjevega doma, Cankarjev dom, Ljubljana
Kdaj: do 28. novembra 2024