Charli XCX: Brat and It’s Completely Different But Also Still Brat

+ + + +

V junijski recenziji šestega albuma britanske (hyper)pop pevke nismo slutili epohalnih razsežnosti tega popkulturnega fenomena. Iz razmeroma nišne plošče se je Brat v poletnih mesecih razrasla v viralni mem s prepoznavno strupeno zeleno barvo, vseprisotni brand in celo koreografski trend na TikToku. Od angleškega superfestivala Glastonbury do ibiških superklubov, od obsedenih fenov do zapriseženih alternativcev, od Twin Peaks ikone Kyla MacLachlana do ameriške podpredsednice Kamale Harris (Charli je podprla demokratsko kandidatko in v zameno dobila reklamo na uradnih profilih njene predvolilne kampanje!), nihče ni ubežal »brat poletju«. Toda na začetku septembra je Britanka naposled oznanila njegovo smrt.

Ker je album zdaj večji od življenja, primerljiv z lanskim blockbusterjem Barbie, mu pripada častni krog. Po remiks izdajah Due Lipe (Club Future Nostalgia, 2020) in Lady Gage (Dawn of Chromatica, 2021) tudi Brat dobiva »podaljšek« v obliki reimaginacij hitov, ki so zaznamovali poletje. Od albuma, ki se je proslavil kot poklon sproščeni samopodobi in ekscesni klubski zabavi, bi pričakovali, da bodo remikse podpisali neuveljavljeni producentke in producenti, ki sooblikujejo sodobno sceno. Charli navsezadnje velja za nekakšen vezni člen med undergroundom in mainstreamom. Namesto orodij za didžeje pa smo večinoma dobili nove verzije uspešnic z največjimi pop kalibri ta hip (Ariana Grande, Billie Eilish, Troye Sivan, Lorde idr.). Za temi sodelovanji stoji preprosta preračunljivost: kako s povezovanjem različnih občinstev pomnožiti fenovske baze in še bolje monetizirati izdelek.

Čeprav izvirnik in remiksi spadajo med pop presežke letošnje bere, po dolgem »brat poletju« težko skrivamo izgorelost. Brat je dosegel vse, kar lahko album v 21. stoletju doseže – popkulturno nesmrtnost v času, ko povprečna presežna plošča v kolektivni zavesti v najboljšem primeru preživi nekaj dni. A tudi subverzivni klici k osebni svobodi in hedonizmu sčasoma postanejo nadležni trženjski slogani. Charli sicer ne gre očitati pomanjkanja samorefleksije ali samoironije. Vseeno pa tudi pri njej slutimo swiftovske težnje po monopolizaciji trga. Brat hiti, ki že dosegajo astronomsko število poslušanj na pretočnih platformah, bodo zdaj v nekoliko drugačnih različicah odžirali minute drugim nadarjenim ustvarjalcem. Težava albuma ni njegova vsebina, ta je spodobna, celo zabavna, temveč trženjski cinizem, ki ga spremlja. Iz avtentičnega fenomena se Brat postopoma pretvarja v spam. Dolgoročno bi se celo lahko izkazal za poslednji žebelj v krsti poptimizma – trenda, ki je pod vplivi spletnih diskurzov v zadnjih letih zabrisal meje med mainstreamom in neodvisno klubsko sceno ter relativiziral njene ključne vrednote.