Slovenija ima satelit

Skrajno desne stranke v Evropi imajo problem. Čeprav so močnejše kot kadarkoli prej, marsikje so celo najmočnejše politične sile v državi, ne morejo priti na oblast, ne morejo vladati in sklepati koalicij. Zakaj? Ker ne morejo najti partnerjev za sodelovanje. Pridejo celo do relativne zmage, a jim to ne pomaga. Ne morejo nazaj in ne morejo naprej. V politiki so namreč skrajno desne stranke podobne kriminalcem: kršijo pravila, ne ozirajo se na zakone, ustavo ali celo najosnovnejša pravila vljudnega obnašanja in tako profitirajo. A kriminalna združenja prav zaradi tega ne morejo zavladati družbi: ker kot kriminalec ali izdajalec lahko profitiraš le, če si v manjšini ali če prvi prekršiš pravilo. Če začnejo pravila kršiti vsi, izgubiš prednost. Potem se vse zruši.

Nekatere od situacij, v katerih so se znašli evropski skrajneži v zadnjih letih, so celo zabavne. Tako je recimo Viktor Orbán v Budimpešti to leto spet organiziral konferenco teh skrajno desnih strank, tako imenovano srečanje CPAC. Prišli so vsi, ki na skrajni desnici karkoli pomenijo, z Janezom Janšo vred. A vzdušje tam ni bilo ravno prešerno. Za mizo smo lahko gledali precej kisle obraze: takratnega zmagovalca nizozemskih volitev, skrajneža Geerta Wildersa, slavljenca, ki je še pred leti politične točke nabiral z omenjanjem »poljskih vodoinštalaterjev« in drugih priseljencev iz Vzhodne Evrope, ter na drugi strani poljsko delegacijo iz stranke Zakon in pravičnost, ki se ji je uspelo na oblast zavihteti z retoriko, usmerjeno proti zahodnoevropskim državam, češ, mi, Poljaki, nismo drugorazredni, ne bomo se pustili poniževati za poljske vodoinštalaterje.

Ena od žgočih tem, pri kateri so skrajno desne stranke v zadnjih dveh letih pridobivale točke, so bili tudi strahovi zaradi vojne v Ukrajini. A kaj, ko so eni igrali na vižo simpatiziranja s Putinom, kot recimo Orbán ali vodja avstrijske skrajno desne stranke FPÖ Herbert Kickl, ki je konferenco tudi obiskal. Drugi pa na simpatiziranje z Ukrajino, kot na primer Poljaki. Najvidnejših poljskih skrajno desnih politikov zato sploh ni bilo na srečanju. Seveda tudi ne številnih njihovih skandinavskih ali baltskih kolegov. Ni bilo niti italijanske premierke Melonijeve. Ta se po novem z Orbánom niti glede migracij ne strinja, pa četudi so bili ob njeni zmagi na volitvah leta 2022 številni prepričani, da bo z Madžarsko sklenila tesno zavezništvo.

Skrajno desne stranke s populističnimi tezami zmagujejo, z najbolj norimi idejami in na videz čudežnimi rešitvami osvajajo srca ljudi, a te visoke podpore nato ne morejo prevesti v oblast.

V podoben »kavelj 22« so se skrajno desne stranke zataknile tudi v domačih okoljih. Skrajno desne stranke s populističnimi tezami zmagujejo, z najbolj norimi idejami in na videz čudežnimi rešitvami osvajajo srca ljudi, a te visoke podpore nato ne morejo prevesti v oblast. Zadnji tak primer je avstrijska FPÖ. FPÖ ali Svobodnjaki so seveda avstrijska skrajno desna stranka, ki je v preteklosti na avstrijskem Koroškem vzniknila kot gibanje, usmerjeno proti Slovencem, in ki je predvsem v času odkrivanja »udbovskih zločinov« rada sodelovala tudi s slovensko SDS. Na začetku tega meseca je FPÖ, ki se je po epidemiji še bolj radikalizirala, na parlamentarnih volitvah prejela rekordno 29-odstotno podporo. A čeprav so postali absolutni zmagovalci volitev, ki jih »nihče več ne more ignorirati«, kot rad ponavlja njihov voditelj Kickl, vlade ne morejo sestaviti, saj obe glavni stranki, to sta ljudska ÖVP in socialdemokrati (SPÖ), z njimi ne želita oblikovati koalicije.

Tudi to ni nič presenetljivega, po vsej Evropi imajo skrajneži podoben problem. V zadnjih desetih, dvajsetih letih njihovega vzpona so tradicionalne politične stranke začele konsistentno zavračati sodelovanje z njimi. Vnaprej, glasno in jasno. Po celotni Evropi demokratične stranke za to tehniko izolacije skrajnih strank uporabljajo francoski vojaški termin cordon sanitaire, torej nekakšen varnostni kordon, ki pomeni, da nobena glavna stranka ne vstopa v koalicijo s skrajnimi desničarji. V Nemčiji je to stranka AfD, alternativa za Nemčijo. Podobno je tudi v Franciji. V Franciji imajo dvokrožni večinski volilni sistem, kar pomeni, da bi lahko tam njihova skrajno desna stranka Nacionalna fronta dobila ogromen vpliv, četudi bi bili njihovi kandidati zgolj relativni zmagovalci. A jim to ne uspeva. Druge francoske stranke, leve in desne, se izogibajo sodelovanju z njo. V Franciji tako vse ostale stranke v volilnih okrožjih na lokalnih in nacionalnih volitvah nastopajo s skupnimi kandidati le za to, da bi preprečili zmago izbrancev Le Penove.)

Jasno seveda je, da so skrajneži zaradi tega razjarjeni. Govorijo o izdajstvu, o tem, da se jim godi krivica, da so izključeni, da se volilni rezultati ignorirajo. »Politična elita raje izključuje del nemškega naroda in ignorira glasove milijonov volivcev, kot da bi sodelovala pri resničnih reformah,« je recimo klasični stavek, ki ga radi v Nemčiji ponavljajo člani AfD (citat vodje njihove poslanske skupine Alice Weidel). »Politični razred, ki nam vlada desetletja, zavrača vsako resnično razpravo in zavrača soočenje s problemi, ki jih ljudje vsak dan občutijo,« pa recimo ponavlja nov, mladi voditelj francoske Nacionalne fronte Jordan Bardella. V nacionalni fronti, ki jo je dolgo vodil rasist Jean-Marie Le Pen in kasneje njegova hči Marine Le Pen, so namreč po letu 2022 poskusili omiliti svojo podobo in še bolj predstaviti to krivico, ki se jim godi.

Za predsednika so postavili mladega, malodane prikupnega, danes 28-letnega Bardello, ki je na prvi precej spodoben politik. Ni agresiven ali žaljiv, ne govori več rasističnega jezika, ampak uporablja gesla, kot so »Francija na prvem mestu.« A vsaj za zdaj s tem francoskih volivcev Le Penovi ni uspelo pretentati. Ta tehnika je sicer med skrajneži precej popularna: Bardella je vodenje Nacionalne fronte prevzel pri 26 letih, v Italiji je vodenje stranke Bratje Italije Giorgia Meloni prevzela, ko je imela 27 let, Švedski demokrati, ki so do leta 2022 zahtevali referendum o izstopu Švedske iz EU, so se v ospredje prebili z voditeljem Jimmiejem Åkessonom, ko jih je ta imel 26.

Ena od strategij, ki so jo v SDS že doslej uporabljali za to, da bi razširili krog podpornikov, je bilo prikrivanje identitete.

In tudi slovenska SDS, ki spada v to politično družino, ima pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami podobno težavo. Zaradi skrajnih stališč je postala po javnomnenjskih anketah najbolj odbojna stranka v državi, znotraj politike pa koalicijsko tako nesposobna, da z njo niti v konservativni NSi ne želijo sodelovati, vsaj dokler stranko vodi Janez Janša. Ena od strategij, ki so jo v SDS že doslej uporabljali za to, da bi razširili krog podpornikov, je bilo prikrivanje identitete. Številni njihovi županski kandidati v zadnjih letih niso kandidirali neposredno pod znamko SDS, ampak so nastopili kot »neodvisni« kandidati. Gregor Pivec, sicer član SDS, je recimo v Mariboru že leta 2006 kandidiral »kot neodvisni županski kandidat s podporo SDS«. Pivcu sicer ni uspelo, je pa na primer že večkrat v Spodnjem Dupleku uspelo Modri listi župana Mitje Horvata, še enega »neodvisnega« kandidata s podporo SDS. Tomaž Žohar je na ta »neodvisni« način zmagal v Braslovčah, Ivo Bajec je »neodvisno« kandidiral za župana Kranja, v občini Vuzenica je na zadnjih lokalnih volitvah zmagal »neodvisni« kandidat s podporo SDS Franjo Golob in tako naprej.

V SDS so to mimikrijo izpopolnili do skrajnosti. Leta 2016 so ustanovili Nova24, domnevno neodvisen medij, s katerim dejansko na nezakonit način financirajo strankarsko propagando – celo iz tujine. Ustanovili so množico na videz neodvisnih lokalnih spletnih strani, nevladnih organizacij, društev in inštitutov, ki dajejo vtis ljudskega gibanja. Organizirali so veliko na videz spontanih protestov, celo vstaj upokojencev, in seveda civilnih iniciativ. Ta lok so v SDS že napeli do skrajnosti, a z omejenimi rezultati. Njihov obvodni propagandni aparat, to je Nova24, jih stane milijon evrov na leto, odločilnega preboja pa s tem niso dosegli. Za povrh vsega je dotok financ iz tujine z umikom madžarskih lastnikov poniknil. Tretjo vlado je Janša tako zmogel sestaviti le z muko: zaradi razdrobljene opozicije in z dragim deljenjem nagrad. Od tedaj možnosti SDS za preboj na volitvah zgolj še padajo, pa čeprav so na javnomnenjskih anketah vodilna stranka. Tudi njihova mednarodna koalicija je načeta. Absolutna oblast Viktorja Orbána se maje s prihodom mladega Pétra Magyarja, na Poljskem pa so z zmago Donalda Tuska izgubili še dolgoletne zaveznike.

V SDS so to mimikrijo izpopolnili do skrajnosti. Ustanovili so množico na videz neodvisnih nevladnih organizacij, društev in inštitutov, ki dajejo vtis ljudskega gibanja. Organizirali so veliko na videz spontanih protestov, vstaj upokojencev in civilnih iniciativ.

Vsi ti premiki pomenijo dodaten pritisk na SDS, kjer so očitno pripravljeni na še radikalnejše poteze. Eden od doslej že preizkušenih receptov, ki je v njihovem primeru deloval, je zakrivanje identitete. Na predsedniških volitvah, kjer se je SDS od Anžeta Logarja še bolj distancirala kot od županskih kandidatov, je Logar, sicer predsednik sveta stranke in njen poslanec, dosegel izredno dober rezultat za nekoga, ki prihaja iz SDS. Čeprav je Logar sprva napovedal, da bo šel na volitve s podporo SDS, je na njih nastopil kot domnevno neodvisni kandidat s podpisi volivcev, Janša pa je ves čas volitev taktično molčal. A dejansko je bil Logar kandidat SDS. Kampanjo, kot se je izkazalo kasneje, so mu v zakulisju organizirali člani ali podporniki stranke, Janez Janša, ki se je začasno umaknil, pa je na koncu z njim čakal in pregledoval rezultate volitev. Ob tem Logar nikoli ni bil kritičen do SDS ali potez Janše v času njegove tretje vlade.

Očitno je, da želijo ta recept sedaj v SDS uporabiti tudi na parlamentarnih volitvah – sploh, ker so videli, do kod lahko seže Logar. Logar, ki je ta mesec po 25 letih poslušnosti Janezu Janši izstopil iz SDS in napovedal ustanovitev nove stranke, daje na prvi pogled res vtis avtentične alternative. Ker ni hotel podpisati izjave o zvestobi stranki, je domnevno postal odpadnik, zadnje mesece je moral sedeti v zadnji klopi v parlamentu, stranka ga je umaknila z vseh funkcij v parlamentu, Janša ga javno vika. Logar je drugačen tip politika od povprečnega politika iz stranke SDS. Ni žaljiv, je vljuden, pripravljen je na argumentirano debato, ni manipulativen. Na tej točki bi mu lahko želeli vse najboljše pri novih izzivih; lahko bi verjeli v njegovo iskrenost. A le če bi ostal pri svoji prvotni obljubi, ki jo je izrekel na začetku leta. In sicer da bo na prihodnjem kongresu SDS, ki so bili v zadnjih desetletjih podobni severnokorejskim mitingom, kandidiral za predsednika stranke. Logarjeva nova poteza, to je napoved ustanovitve politične stranke, je namreč nekaj povsem drugega.

Logar je doktoriral iz volilnih sistemov in tudi sam dobro ve, da lahko v proporcionalnem sistemu SDS preseže svoje odstotke, v katerih so se zataknili, zgolj s pomočjo satelitov in zanikanja identitete. S tem, ko je Logar napovedal ustanovitev politične stranke, se je dejansko razkril kot Janšev trojanski konj, kot še ena od že preračunljivih potez stranke SDS, kako priti še enkrat na oblast. To razkriva tudi Logarjev politični program, ki ima za zdaj le eno točko: sodelovanje in oblikovanje velike koalicije. A mar ni to glavni strateški cilj, ki ga želijo in morajo doseči v SDS? Mar ni to tisto, kar je dejansko cilj SDS? V intervjujih, ki jih je minuli teden Logar dal za različne medije, je to postalo le še bolj očitno. Če se sam namreč odkrito zavzema za veliko koalicijo, za nekakšen tretji steber, bi se lahko zavzemal tudi za koalicijo med na primer liberalnim Gibanjem Svoboda in NSi. Tudi to bi bila politična širina. Toda ne. Logar si želi prav posebne velike koalicije, to je uspelo iz njega izvleči novinarki RTV Slovenija Tanji Gobec, ki ga je vprašala, ali to sodelovanje vključuje tudi Stranko Svoboda. Če bo Svoboda relativna zmagovalka naslednjih volitev, sam s svojo stranko z njo ne bo v vladi, z njo bo sodeloval le »projektno, glede na prioritete, ki jih bo imela«, je odgovoril na RTV Slovenija.

S tem, ko je Logar napovedal ustanovitev nove politične stranke, se je dejansko razkril kot Janšev trojanski konj, kot še ena od potez stranke SDS, kako z manipulacijo priti na oblast.

Seveda zanj SDS ni stranka skrajnih stališč – temveč je to Levica, stranka, pri kateri smo lahko prepričani, da s SDS v koalicijo ne bo šla. »Anže Logar je napovedal, da je pripravljen sodelovati z vsemi, razen s ’skrajno politično silo’, kakršna je Levica. Logar je četrt stoletja preživel v stranki, kjer so mu bili najtesnejši sodelavci Hojs, Grims, Gorenjak, Mahnič in šef Janez Janša, pa ni videl v tem nikakršnega problema. Javno je izražal celo pripravljenost, da prevzame vodenje svoje dolgoletne stranke, in izstopa šele zdaj, ko se to očitno ni zgodilo. Anže Logar je zadnji človek, ki lahko sodi, kdo je skrajen in kdo ni. Levica je v slovenski politični prostor pripeljala pomen rasti minimalne in ostalih plač, javno stanovanjsko gradnjo, ukinitev dopolnilnega zavarovanja ter potrebo po ločitvi službe od počitka in prostega časa. To niso skrajno leve politike, ampak minimum dostojnega življenja, ki bi moral biti skupen vsem. Logarju to ni blizu, ker pod všečnimi slogani o povezovalnosti v resnici skriva protisocialne in protidelavske politike, ki bi koristile elitam in škodovale veliki večini ljudi v tej državi. Politike, ki so jih slovenski volivci že mnogokrat zavrnili na volitvah, zdaj pa nas poskušajo prelisičiti z delitvijo SDS v dve stranki,« se je na to odzval minister za delo iz Levice Luka Mesec.

Po Anžetu Logarju je ta teden iz SDS odstopila še Eva Irgl, dolgoletna članica stranke in poslanka. Pri njej je omenjena dvoličnost še vidnejša. Eva Irgl nikoli ni bila javno kritična do SDS in celo ob izstopu ni bilo prav jasno, kakšni so razlogi za takšno potezo. »Ta odločitev je bila težka, a čutim, da je bila nujna. V meni je dozorela naravno,« je zapisala v izstopni izjavi. Če je izstopila iz SDS, lahko sicer na hitro sklepamo, da je posredi nekakšno nestrinjanje s politiko stranke ali ravnanji njenega predsednika Janeza Janše. A Eva Irgl o tem ni zapisala niti besede. Prav nasprotno, zdi se, kot da je kritično ost usmerila v vse ostale politične stranke, ki zavračajo sodelovanje s SDS, ne pa v SDS. »Ujetost v žaljivo in sovražno atmosfero nas družbo kot celoto že dolgo vleče navzdol in hromi naše potenciale,« je zapisala ter dodala, da nas lahko navzgor peljejo le »politična širina, raznolikost pogledov, pripravljenost na skupno iskanje najboljših rešitev«. Po Evi Irgl Logar potrebuje še tretjega člana, verjetno bo to Dejan Kaloh, da bodo kot trije poslanci dobili status parlamentarne stranke in s tem privilegiran dostop do televizijskih soočenj na RTV Slovenija pred volitvami. Za to namreč gre. Vse je premišljeno na čas volitev.

Zelo očitno torej je, da želi SDS z domnevno samostojnim Logarjem prebiti omenjeni varnostni kordon, ki so ga pred Janezom Janšo postavile ostale stranke. Na ta način bi lahko SDS, s katero nobena stranka ne želi sodelovati, ponovno prišla na oblast. Ob tem pa imajo v SDS še eno žezlo v ognju. Podjetniki in delodajalske organizacije v Evropi navadno podpirajo liberalne stranke. Tudi v Sloveniji jih je dolga leta predstavljala LDS. A prva vlada Janeza Janše je podjetnike pridobila na svojo stran z mnogimi spornimi, kratkovidnimi in dolgoročno škodljivimi davčnimi ukrepi ali s privatizacijskimi spodbudami. Gospodarska politika prve Janševe vlade je državo pahnila v še večjo recesijo, kot bi sicer prišla zaradi svetovne finančne krize, a za številne menedžerje je spomin na tisti čas med letoma 2004 in 2007, ko je vlada pregrela gospodarstvo, eden najslajših. Do vseh naslednjih liberalnih vlad ali vladajočih strank, Cerarjeve, Šarčeve in tudi Golobove, podjetniki od tedaj gojijo globoko nezaupanje. In sedaj ponovno mnogi s temi nostalgičnimi vzgibi upajo, da bo Logarju projekt uspel, in ga zato odkrito podpirajo. Janše, ki jim sicer vedno največ da, že zaradi njegove nespodobnosti ne morejo javno podpreti. A dejansko s tem podpirajo Janšev ponovni vzpon na oblast.