Otroška prostitucija v Sloveniji?

»To delo opravljam več kot 30 let in iz tistih časov se spominjam enega samega primera, ko je fant odpeljal dekle v tujino, ji odvzel potni list in jo prodal za prostitutko. Potrebovali smo dve leti, da smo jo ob pomoči Interpola dobili nazaj. Danes je tega veliko več, še veliko več pa je prikritega. Samo v zadnjih petih letih sem vsako leto samo jaz imela vsaj po en primer na leto. A če tega nočemo videti, ne vidimo,« o prostituciji med otroki in mladoletniki pravi Irena Velič, ki je na Centru za socialno delo Šiška odgovorna za področje varstva otrok in mladostnikov.

Policija med letoma 2014 in 2020 dejansko ni obravnavala niti enega primera, ko bi bila žrtev prostitucije mladoletna oseba, in sploh nobenega v desetih letih, ko bi bil to otrok, torej mlajši od 15 let. V zadnjih štirih letih je obravnavala po en sam primer mladoletne žrtve prostitucije na leto. Ko so na Centru za boj proti trgovanju z ljudmi Ključ 2300 mladostnikom na svojih delavnicah anonimno postavili nekaj vprašanj v zvezi s prostitucijo, so, kot piše v poročilu, našli »75 mladih, ki so imeli izkušnjo zlorabe otrok za prostitucijo; med njimi je bila najmlajša v času zlorabe stara le 10 let, 26 otrok pa je bilo v času zlorabe mlajših od 15 let«. To pomeni, da so to izkušnjo že imeli vsaj trije odstotki mladoletnih oseb, en otrok na šolski razred torej. Kaj se dogaja? V takšno ali drugačno obliko prostitucije so prisiljene ali siljene številne mladoletne osebe, pa (kazenskopravni) sistem tega sploh ne zazna? Zloraba prostitucije je sicer kaznivo dejanje, za katero se predvideva kar enkrat višja kazen kot običajno, če je žrtev prostitucije mladoletna oseba – zapor od enega leta do desetih let.

»Lani ob tem času smo predstavljali izsledke prvega dela analize, ki so kazali na obsežno sivo polje zlorabe prostitucije med mladoletnimi, in smo bili prepričani, da se bodo ob tem naši odločevalci zganili in bomo začeli vsi skupaj proaktivno reševati ta problem, a se to ni zgodilo,« pojasnjuje predsednica Društva Ključ Polona Kovač. V prvem delu raziskave o razširjenosti zlorabe prostitucije med otroki so nekaj preprostih vprašanj postavili različnim strokovnim delavcem, ki delajo z njimi. Vprašali so jih, kolikokrat v zadnjih petih letih so sumili, da bi bil posamezen otrok lahko žrtev prostitucije, in kolikokrat so bili o tem prepričani. Vprašalnik so poslali vsem srednjim šolam v Sloveniji, centrom za socialno delo, posebej koordinatorjem za preprečevanje nasilja, vzgojnim zavodom, mladinskim domovom, stanovanjskim skupinam ter nevladnim organizacijam, ki delujejo na področjih dela z mladimi, dela z osebami s težavami z zasvojenostjo, z žrtvami nasilja in spolnih zlorab in podobno. In dobili skrb zbujajoče podatke navkljub dokaj slabemu odzivu. »Za vsaj 49 otrok so bili strokovni delavci prepričani, da so žrtve prostitucije, pri čemer jih je bilo vsaj sedem mlajših od 15 let. To je najnižja vrednost, popolna gotovost, kar 186 otrok, pa je zgornja meja. Da obstaja možnost, da se to dogaja, so odgovorili za vsaj 120 in pa kar do 248 otrok,« je tedaj pojasnila Polona Kovač.

Raziskava kaže, da je v času otroštva ali mladoletnosti izkušnjo prostitucije imel vsaj en otrok na šolski razred.

Zdaj so o tem povprašali neposredno mladostnike. Ta raziskava je potrdila izsledke prve. »Če na svojih preventivnih delavnicah naletimo na kar 75 oseb, ki so v otroštvu imele izkušnjo zlorabe prostitucije, imamo problem, ki ga bo treba reševati,« opozarja Polona Kovač. Poudarja, da so ti podatki zagotovo na spodnji meji. Če ne drugega, sta vsaj še dve skupini otrok, o katerih imajo v Društvu Ključ precej podatkov, da je v njiju prisotna zloraba prostitucije, a ju raziskava sploh ni zajela: »To so romski otroci in otroci brez spremstva, torej mladoletni migranti. Če bi vključili še ti dve posebej ranljivi skupini otrok, bi bilo število žrtev zlorabe prostitucije med mladoletnimi osebami še precej višje.«

Podatki

In kaj so poglavitne ugotovitve raziskave o prostituciji med mladoletniki oziroma mladoletnicami? Dvanajst odstotkov vprašanih mladih je odgovorilo, da poznajo koga, ki je »vsaj enkrat izvajal spolne aktivnosti v zameno za kaj, npr. denar, drogo, alkohol, oblačila, večerje ali kaj drugega«. Deset odstotkov jih je odgovorilo, da »poznajo koga, ki je vsaj enkrat prodal ali prodala fotografije ali videe s spolno vsebino« v zameno za kaj od naštetega. Kar 26 odstotkov mladih je odgovorilo, da jih je »vsaj enkrat kdo vprašal«, ali bi želeli prejeti kaj od naštetega »v zameno za pošiljanje fotografij ali videov s spolno vsebino«. Kar 56 odstotkov od teh je bilo starih od 12 do 15 let. Trinajst odstotkov mladih je odgovorilo, da jih je vsaj enkrat kdo vprašal, ali bi želeli prejeti kaj »v zameno za sodelovanje v spolnih aktivnostih«. Velika večina, 90 odstotkov, je seveda deklet. »Odgovori, ki smo jih prejeli, so potrdili ocene strokovnih delavk in delavcev ter pokazali, da je zloraba otrok za prostitucijo ter pridobivanje video in fotografskega gradiva s spolno vsebino razširjen problem.«

Eden izmed skrb zbujajočih podatkov je po mnenju Polone Kovač, da »je zlorabe prostitucije veliko tudi znotraj same skupine mladoletnih oseb, to pomeni, da je to vedenje sprejemljivo na obeh straneh. In sicer, da so recimo predvsem mladi fantje pripravljeni plačevati za tovrstne storitve v taki ali drugačni obliki, v denarju, drogah ali kakih drugih storitvah. Problematična pa je seveda na drugi strani tudi ponudba teh storitev, večinoma med mladimi dekleti.« Predsednica Društva Ključ opozarja še na podatke, ki kažejo, da se predvsem dekleta začnejo novačiti za storitve prek spleta že v zelo rani mladosti.

Policija sicer v zadnjem desetletju več let zaporedoma ni obravnavala niti enega primera zlorabe prostitucije, ko gre za mladoletne osebe. Zadnjih nekaj let pa obravnava povprečno po enega na leto. Raziskava Društva Ključ potrjuje, da policijski podatki ne odslikavajo dejanskega stanja, daleč od tega. Tudi v sami policiji ocenjujejo, da veliko teh kaznivih dejanj »ostane neprijavljenih ali pa prijavljenih šele po nekem času«, ker otroci, ki so žrtve spolnih zlorab, o tem težko ali pa celo ne morejo spregovoriti. »O tem priča tudi podatek, da policija večino prijav spolnih zlorab otrok prejme od lastnikov družbenih omrežij in da je policija tista, ki žrtev identificira. V teh primerih policisti pogosto ugotovijo, da se žrtev o zlorabi ni zaupala nikomur in da sama o zlorabi mogoče nikoli ne bi spregovorila.« Dodajajo še, da je obravnavanih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost otrok veliko: »Povečujejo pa se predvsem spolne zlorabe, ki so storjene prek interneta ali s pomočjo sodobnih tehnologij, kjer mladoletne osebe pogosto na prigovarjanje znanih ali pa neznanih oseb, tudi v zameno za denar ali drugo dobrino pošljejo svoje intimne fotografije.«

Sama nobenemu mlademu človeku ne bi priporočala, da skuša s prostitucijo izboljševati svoj ekonomski položaj, ker bodo posledice zelo neprijetne in dolgotrajne.

– Polona Kovač, Društvo Ključ

Policijske statistike dejansko kažejo splošen porast kaznivega dejanja »prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva«. Pred desetimi leti, leta 2013, so obravnavali 64 tovrstnih kaznivih dejanj, pred petimi leti (leta 2019) 134, lani pa že 194. Zelo neprijeten pa je vpogled v podrobnosti. Recimo, koliko žrtev tega kaznivega dejanja je bilo mladoletnih, točneje starih od 15 do 18 let. Pred desetimi leti jih je bilo le dobre štiri odstotke, pred petimi leti že 15 odstotkov in lani že kar 23 odstotkov oziroma skoraj četrtina. »Še posebej od časa epidemije covida zaznavamo velik porast kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva. V času, ko je bilo bolj ali manj ustavljeno javno življenje, so dekleta prejemale grožnje, izsiljevali so jih, da morajo izdelovati posnetke in jih pošiljati, sicer se bo kaj zgodilo njim ali njihovim domačim in podobno,« pojasnjuje Irena Velič iz Centra za socialno delo Šiška.

Zavodski otroci

»Naša raziskava ni pokazala, da bi se vse to dogajalo zgolj zavodskim otrokom. Seveda jih je več tistih, ki ne živijo doma, a gre tudi za veliko otrok, ki živijo v tako imenovanih urejenih razmerah,« pravi Polona Kovač. Med najranljivejše gotovo sodijo otroci, ki so nameščeni v katerega izmed zavodov. Eden takih je recimo Strokovni center Logatec oziroma točneje Zavod za vzgojo in izobraževanje Logatec, kamor so nameščeni »otroci in mladostniki z motnjami v vedenju in čustvovanju«, ki so navadno posledica hudo neurejenih razmer v družini. Pogosto gre za otroke, ki so v matični družini ogroženi.

Ravnatelj logaškega zavoda Borut Marolt pojasnjuje, da so pred časom imeli nameščeno deklico, ki »je bila nameščena k nam in je bila tu točno en dan, potem pa je zbežala in je bila dve leti na begu in ves čas smo dobivali informacije, da ima fanta, ki jo prodaja, ampak ker je nismo našli, tudi nikoli nismo mogli potrditi teh informacij«. Dodaja, da je zelo veliko deklet, ki so nameščene v zavode oziroma strokovne centre, kot se po novem imenujejo, »ki so na dolgotrajnih begih. Kaj se v tem času z njimi dogaja, pravzaprav nihče ne ve. To je seveda čas, ko se zgodi največ različnih zlorab. Gre tudi za 15-letna dekleta in ni nobenega nadzora, nihče ne ve, kaj se dogaja.« Na dolgotrajnih begih, ko se za otrokom izgubi sled, je torej več deklet kot fantov? »Pravzaprav samo dekleta. Dekle izgine in je ni več, in ko dopolni 18 let, se prekine sklep družinskega sodišča, s katerim je bila odvzeta iz družine in nameščena k nam, ali pa je k nam nameščena v dogovoru med starši in centrom za socialno delo.« Marolt dodaja, da dekleta niso nikoli nameščene v matično zavodsko enoto, pač pa v katero izmed stanovanjskih skupin, »kjer je neko normalno bivalno okolje, a vseeno pobegnejo in jih ne vidimo več. To sporočimo policiji, a ta deklet ne najde. Še nobene niso našli in pripeljali nazaj, odkar sem ravnatelj, razen seveda v primerih, ko se morda dekle sama javi na policiji.«

Irena Velič iz CSD Šiška, ki ima dolgoletne izkušnje z delom na področju varstva otrok in mladostnikov, pojasnjuje, da so najbolj ogrožene deklice, ki nimajo podporne družine, so brez socialne mreže in imajo morda tudi čustvene in vedenjske težave: »Pred kakima dvema letoma smo imeli pravo poplavo begov iz strokovnih centrov. Tedaj so nam deklice pogosto pripovedovale, da so morale, če so hotele dobiti prenočišče, za to zagotavljati spolne storitve. Stare so bile 13, 14 pa tja do 18 let.« Dodaja, da se dekleta pogosto niti ne zavedajo, da so prisiljene v prostitucijo: »Ne zavedajo se, kdaj se zgodi trenutek, ko to ni več na neki način prostovoljno, ampak to morajo početi. Zelo pogosto gre tudi za dekleta, ki so imela v rani mladosti izkušnjo spolne zlorabe ali pa hudega nasilja v družini.«

Irena Velič opozarja, da »pravzaprav niti ne vemo, kako razširjeno je vse to, saj težko pridemo do konkretnih podatkov. Če imamo z mladostnico dober delovni odnos in nam zaupa, bo sčasoma spregovorila tudi o tem, sicer pa ne.« Deklice tudi ne povedo točnih lokacij in drugih podrobnosti, ker »je za tem strah, občutki krivde, sram. Ko se vrnejo z bega, pridejo običajno utrujene, lačne, z zgodbami o zlorabah in posilstvih. Večinoma za to izvemo zelo pozno, ko pride že do poškodb, bolezni, tudi samomorov, in se šele potem razkrije, kaj vse se je dogajalo.« A ne gre samo za dekleta, v prostitucijo so vpeljani tudi fantje. Glede njih, še pravi Irena Velič, je skoraj nemogoče vedeti za razsežnosti problema, »ker je to pri njih še posebej tabu tema in nikoli ne želijo, da se izve, kaj se jim je dogajalo, sploh pa ne podajo prijave na policijo. Mislim, da se zlorabam prostitucije med otroki, mladoletnimi in nasploh mladimi ne posveča dovolj pozornosti.«

Jasmina Smajić Šupuk iz Centra za socialno delo Ljubljana Center pravi, da je na to problematiko aktiv zaposlenih, ki se na CSD Ljubljana ukvarjajo z mladostniki, pristojne opozarjal že lani in predlani, in dodaja, da gre nemalokrat za mladoletne osebe, ki so »prepuščene ulici in so se prisiljene ukvarjati s prostitucijo, manjšimi kriminalnimi dejanji in eksperimentiranjem z različnimi vrstami drog. Razlogi so različni, zaznavamo pa, da mladi, ki so potisnjeni v prostitucijo, pogosto izhajajo iz finančne ogroženosti, so žrtve nasilja v družini, imajo popolnoma neurejeno izvajanje starševske skrbi ali so preživeli spolno zlorabo v otroštvu.«

Nujno zgodnje ukrepanje

»Številne od teh oseb potem sčasoma pristanejo v naših programih,« pravi Polona Kovač. Društvo Ključ deluje na področju trgovine z ljudmi, pri čemer je daleč največji delež njegovih uporabnic žrtev prostitucije. »Želimo si, da bi te primere, otroke, mlade, zaznali že prej in bi jim hitro ponudili podporo, pomoč, izhod, da to potem ne bodo osebe, ki imajo za seboj deset, 15, 20 let travm, ki jim je že zelo težko pomagati zaradi vseh teh travmatičnih dogodkov, posiljevanja, drog,« še dodaja predsednica društva. Z raziskavo so po njenem prepričanju zbrali nekatere informacije, ki so dovolj dobre, da bi morali odločevalci začeti delo na tem področju, in tudi dovolj dobre, da bi se morala tej problematiki začeti bolj posvečati policija in to preiskovati. Seveda pa obstaja še veliko nerešenih vprašanj: »Recimo, kdo se s tem okorišča. Deloma so to gotovo tako imenovane preživetvene strategije, sploh kadar gre za otroke iz zavodov in neurejenih razmer, recimo, ko so na begu in to izvajajo v zameno za prenočišče, hrano, droge. Kadar se potem to dogaja že v zameno za denar, pa si mislim, da mora v ozadju biti širša zgodba, kdo se torej s tem okorišča, kje vse se to dogaja …«

Na policiji ocenjujejo, da veliko teh kaznivih dejanj ostane neprijavljenih, ker otroci, ki so žrtve spolnih zlorab, o tem navadno ne morejo spregovoriti.

Danes je del tega tudi splet in posebej temu namenjene platforme, ki omogočajo »spletno« seksualno delo. Ali kot je nedavno v oddaji Marcel na TV Slovenija dejala antropologinja in sociologinja ter članica Slovenskega seksološkega društva Živa Gornik, dandanes ni več tako, da se ljudje za »seksualno delo« odločajo zgolj zato, ker bi bili v to tako ali drugače prisiljeni, ampak ker »jih zanima raziskovanje sebe in svoje seksualnosti«. Dandanes marsikdo posluša vrstnike, študente, mlade, ki pravijo, »dobro, če nič drugega, bom pa prodajal slike svojih stopal. Vsak pomisli, če ne drugega, se da služiti tudi s tem.«

Polona Kovač glede tega svetuje veliko previdnost. Kar se tiče »prodaje stopal«, otrokom, ki govorijo o tem, vedno reče, da bi zelo rada videla množico žensk, ki prodajajo le slike tega dela telesa in služijo mastne denarje: »Verjetno je res kje kakšna, to pa je tudi to. In kaj se zgodi, ko stopala niso več dovolj, pošlji še fotografijo do kolena, pa še malo višje, pa še malo višje. To gre preko osebnih mej, ki si jih je oseba postavila za služenje denarja, in potem dekle samo ruši svoje meje in to se ji začne psihološko poznati, to ni brez posledic.« Opozarja, da so pri delu spoznali, da »so osebe po izkušnji prostitucije izjemno travmatizirane«. In za primer daje dve osebi, eno z izkušnjo služabništva, drugo z izkušnjo prostitucije. Prva živi danes povsem normalno, njeno življenje spremljajo popolnoma vsakdanje težave, druga je še danes žrtev hudih oblik nasilja partnerja in podobno: »In to ni izjema, to je pravilo. Pri uspešnosti naših programov, pri terapiji, reintegraciji, pri tem, koliko časa osebe potrebujejo, da si opomorejo, ali si sploh opomorejo, se vidi izjemna razlika med osebami, ki so doživele prostitucijo, in vsemi drugimi. Nekatere oblike samopoškodbenega ravnanja, slaba samopodoba in podobno ostanejo za vedno.«

Pri delu z žrtvami prostitucije se vedno bolj izkazuje tudi to, da so stranke nasilne. Kupujejo predvsem točno določeno obliko spolnih storitev, seks z nadzorom, k temu pa sodi veliko spolnega, fizičnega in psihičnega nasilja: »To povedo vse, tudi ženske, ki so ’prostovoljno’ v prostituciji in same sebe deklarirajo kot spolne delavke. Sama nobenemu mlademu človeku ne bi priporočala, da skuša tako izboljševati svoj ekonomski položaj, ker bodo posledice zelo neprijetne in dolgotrajne.« Mladi imajo po njenem prepričanju ponuditi precej več od le svojega telesa, zato »je res škoda, da se etiketirajo na ta način, da je njihova edina vrednost to, da imajo ’lepa stopala’, če temu tako rečemo. Težava je, če koga okolica in družba tako razvrednotita, da verjame, da je edina vrednost, ki jo ima, njegovo telo.«