S pesmijo proti skrajni desnici

Ne preseneča, da so evroposlanci za protest proti Viktorju Orbánu izbrali ravno pesem Bella ciao

Prejšnjo sredo je predsednik madžarske vlade Viktor Orbán dobil redko priložnost, da v evropskem parlamentu nagovori poslance, in sicer zato, ker Madžarska zdaj predseduje svetu EU. Hkrati je to država, ki je med članicami EU prav zaradi avtoritarnosti Orbánovega režima in njegovega ogrožanja demokracije zadnja leta deležna daleč največ kritik in evroposlanci se jih niso vzdržali niti ob premierovem nastopu. Predstavniki levih strank pa so šli še korak dlje, po njegovem nastopu so vstali in v plenarni dvorani evropskega parlamenta v Strasbourgu zapeli Bella ciao, eno najbolj znanih protestnih pesmi.

»To ni Evrovizija,« je skušala nepričakovani nastop utišati predsednica evropskega parlamenta Roberta Metsola. Francoska evroposlanka Manon Aubry, ki je pri protestu sodelovala, pa je na omrežju X kasneje zapisala, da je bila pesem odgovor na aplavz skrajne desnice, ki ga je pred tem prejel Orbán. »Spričo rjave grožnje, ki preži po Evropi, je protifašistični boj nujen,« je dodala. In še: »Vsi smo antifašisti.«

Da so levi evropski poslanci za protest proti Orbánu in skrajno desnim politikam izbrali pesem Bella ciao, seveda ne preseneča. Najstarejši posnetek, ki spominja na to pesem, je, takrat še brez besedila, leta 1919 ustvaril v Odesi rojeni klezmer harmonikar Mishka Ziganoff, pri čemer različni raziskovalci korenine melodije iščejo v francoski ali dalmatinski ljudski glasbi in klezmerju. Hkrati so nastajala besedila, med katerimi številni najprej prepoznajo tisto, ki so si ga v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja – v kriznih časih, ki so fašizmu tlakovali pot do oblasti – prepevale mondine, delavke na riževih poljih ob italijanski reki Pad, in se tako lažje kosale s težkimi, nehumanimi delovnimi razmerami. Spet drugi kot prvo vidijo partizansko različico, povezano z odporniškim gibanjem proti fašizmu in nacizmu v drugi svetovni vojni, kar je pesmi dalo politični naboj.

Nekateri sicer trdijo, da pesem nikoli ni bila partizanska in je to postala šele po vojni. Morda to celo drži. Pa vendar je Bella ciao danes ena najbolj prepoznavnih pesmi upora proti fašizmu, predvsem pa je pesem vseh, ki hrepenijo po svobodi. Zato jo je mogoče slišati na protestih po vsem svetu, zato je prevedena v več deset jezikov. Svojo različico imajo Rusi in Ukrajinci, pojejo jo kurdski borci in borke, veliko je arabskih različic. Je tudi pesem, ki združuje na videz nezdružljivo. Ob začetku pandemije so jo prebivalci Italije peli požrtvovalnim zdravstvenim delavcem, ki so se v prvih bojnih vrstah spoprijemali s tedaj precej smrtonosnim virusom, a v istem času so jo za svojo vzeli tudi nasprotniki priporočil zdravstvene stroke za boj proti virusu. Bella ciao torej ni pesem, ki bi delila, ni ideološka pesem, pred nekaj leti, ob predvajanju španske nadaljevanke La casa de papel, kjer so si jo peli bančni roparji, ki so kradli bogatim, jo je vzljubila tudi mlajša generacija, ki za njeno ozadje in pomen dotlej ni vedela.

Tudi v Sloveniji so jo v repertoar vključili številni glasbeniki, v sodobnem času denimo Rudi Bučar, sinonim zanjo in na splošno za protestno pesem pa je že poldrugo desetletje Ženski pevski zbor Kombinat. Kot pravi njegova direktorica Polona Glavan, sicer pisateljica in prevajalka, je Bella ciao res »del našega železnega repertoarja že od samega začetka in pojemo jo praktično na vsakem nastopu«. Kombinatke so jo pele tudi na vseh protestih proti drugi vladi Janeza Janše. Redno so jo izvajale na petkovih in drugih protestih proti tretji vladi Janeza Janše. Zakaj je ta pesem zanje tako pomembna? »Glede na to, da jo poznajo skoraj po vsem svetu (zadnji odmeven primer je perzijska verzija, nastala kot odziv na smrt Mahse Amini), bi ji mirno rekla neuradna himna antifašizma,« pravi Polona Glavan. »In ker so fašizmi žal stalnica našega sveta, jo je treba peti znova in znova.«

LfIISfZl19w