Davek na psa

Bi lahko z obdavčitvijo lastnikov psov financirali zavetišča za živali?

Domači pes, kot ga poznamo, naj bi se bil razvil iz majhne skupine volkov pred več kot 14 tisoč leti in tako postal prva udomačena žival, vendar o posebni vezi med človekom in predniki psa pričajo tudi starejše izkopanine. Denimo najdba ostankov paleolitskega psa na Češkem, pokopanega s kostjo mamuta, ki mu jo je – ker je bil tako priden fant (!) – v usta ob smrti najverjetneje položila človeška roka. Psom pa so v zgodovini pripisovali tudi posebne ali nadnaravne moči, naj bo to spremljanje pokojnih v onstranstvo ali pa straženje vhoda v podzemlje (Anubis v Egiptu, troglavi pes Kerber pri Grkih).

Danes je pes poleg mačk najpogostejši hišni ljubljenček na svetu. Po podatkih centralnega registra domačih živali imamo samo v Sloveniji registriranih več kot 250 tisoč psov; število bi bilo višje, če bi prišteli še neprijavljene.

Skupaj z vezjo, ki se je razvila med človekom in njegovim najboljšim prijateljem, se je spremenil tudi način, kako urejamo okolico. Lokalne oblasti morajo razmišljati o stvareh, kot so čiščenje javnih površin, kadar lastniki psov za seboj ne pospravijo pasjih iztrebkov ali pasji urin povzroča neprijeten vonj in madeže ter uničuje zelenico. Urejati morajo pasje parke in zagotavljati druge storitve, kot so veterinarska služba in zavetišča za zapuščene živali. V Zavetišču Ljubljana, ki je pristojno ne samo za zapuščene živali v Ljubljani, temveč tudi v kar 12 drugih občinah, so lani sprejeli 2242 mačk in 411 psov.

Po zakonu o varstvu živali morajo občine kriti prvi veterinarski pregled ob namestitvi in stroške dnevne oskrbe živali v zavetišču za prvih 30 dni. Če žival ni prej oddana, te stroške po 120 dneh prevzame država. Lani je v ta namen nakazala več kot poldrugi milijon evrov. Vendar so zavetišča za preživetje še vedno pogosto odvisna od donacij in že pregovorno pokajo po šivih.

Kaj pa, če bi obstajal način, kako jim zagotoviti dodatno financiranje? Nemara z uvedbo davka na psa, kot ga že poznajo v tujini?

V Sloveniji se je o takšnem davku v preteklosti že razpravljalo, prvič leta 2013, ko je uvedbo predlagala Kinološka zveza Slovenije, vendar predlog ni nikoli zares padel na plodna tla. Na ministrstvu za finance, ki bdi nad davčno reformo, za zdaj ne načrtujejo sprememb na tem področju. »Z vidika vsebine namreč uvedba takšne vrste davkov sproža številna vprašanja glede enake obravnave in tudi ciljev, ki bi jih take vrste obdavčitev imela,« so zapisali na ministrstvu.

A takšen davek drugod po Evropi poznajo. Denimo v Nemčiji, kjer gre za lokalni davek, ki ga določi vsaka občina posebej in večinoma znaša okoli 100 evrov na psa na leto, zbrana sredstva pa se namenijo za krepitev javnih storitev. Po podatkih nemškega statističnega urada Destatis se je v nemške občinske blagajne s tega naslova lani steklo okoli 421 milijonov evrov. Podoben davek poznajo v Avstriji, Švici in na Nizozemskem. Občine ga lahko uveljavljajo po lastni volji, vendar praviloma velja, da je dodaten pes obdavčen višje kot prvi, da so plačila davka oproščeni lastniki psov vodnikov ali terapevtskih psov, ponekod pa obstajajo tudi olajšave za tiste, ki se odločijo posvojiti psa iz zavetišča.