Enya Belak / Plesalka, koreografinja in filmska ustvarjalka, ki v svojem delu združuje različne umetniške zvrsti

Čeprav ji pogosto nadenejo oznako »multidisciplinarna umetnica« – deluje namreč na področjih sodobnega plesa, filma, gledališča in vizualnih komunikacij –, vse te umetniške discipline zanjo niso ločene kategorije. Vselej se prepletajo, povezujejo in združujejo. Ko dela filme, jih gleda skozi prizmo telesa in giba; ko se ukvarja s plesom, razmišlja skozi perspektivo kamere, kadra, kompozicije. Vsak projekt, ki se ga loti, ima potencial, da postane karkoli, saj med ustvarjalnim procesom praviloma prepleta vrsto različnih medijev.

Enya Belak (1992) se spominja, da je bila njena prva ljubezen ples. Pri treh letih so jo vpisali k baletu, kjer pa je učiteljica njenim staršem predlagala, naj jo raje vpišejo na sodobni ples, saj je vse rada delala po svoje (kljub temu je kasneje končala še nižjo baletno šolo). Poleg plesa jo je že zgodaj začela zanimati tudi vizualna umetnost in nikakor se ni želela odločiti le za eno, zato se je vzporedno vpisala na plesno gimnazijo (SVŠGUGL) in srednjo oblikovno šolo (SŠOF) v Ljubljani.

Ob študiju vizualnih komunikacij na Fakulteti za dizajn je ves čas plesala in začela snovati tudi svoje prve avtorske predstave. Ko pa je začela eksperimentirati v mediju videa, je v njej vse močneje rasla ljubezen do filma, in odločila se je, da se bo vpisala na študij filmske režije na univerzi Goldsmiths v Londonu. Na sprejemnih izpitih je profesorje navdušila s svojim drugačnim pristopom ter pogledi in perspektivami, izhajajočimi iz sodobnega plesa, prepletanjem, še danes tako značilnim za njeno ustvarjanje.

V Londonu je ostala tudi po zaključku študija, pri čemer se je trudila ohranjati stik s plesom, z različnimi projekti pa tudi z rodno Ljubljano. Pomembna prelomnica zanjo pa je bil začetek sodelovanja z evropsko plesno mrežo Aerowaves, ki podpira vzhajajoče umetnike s področja sodobnega plesa. Z njimi ni sodelovala v vlogi plesalke, pač pa kot filmska ustvarjalka (s plesnim znanjem) – v približno petih letih je v vlogi režiserke, producentke in montažerke posnela približno 300 intervjujev z različnimi ustvarjalci. To je bilo zanjo izjemno plodovito in navdihujoče obdobje, ko je pridobila ogromno novih znanj, poznanstev in pogledov iz različnih perspektiv.

Med drugim se je učila dela z nestandardnimi formati, prenosi v živo in virtualno resničnostjo (VR), poznavanje nove tehnologije in načinov pa se je izkazalo priročno med pandemijo koronavirusa, ko je pomagala producirati precejšnje številno spletnih predstav. Uporabo virtualne resničnosti je kasneje vključila tudi v svoje projekte, denimo v večžanrski projekt Modro črnilo (Zavod Flota, EN-KNAP in Plesni teater Ljubljana), predstavo o absurdnosti birokracije, kjer je v okolju 360° ponudila gledalcem perspektivo pogleda s središča odra.

Ob 25-letnici mreže Aerowaves je posnela tudi dokumentarec o zgodovini te organizacije in njeni edinstveni vlogi pri razvoju sodobnega evropskega plesa, ki je bil obenem hommage idejnemu vodji in gonilni sili projekta ter njenemu dobremu prijatelju, lani preminulemu Johnu Ashfordu. Film je bil premierno prikazan leta 2022 v grški Elefsini, takratni evropski prestolnici kulture, letos pa ob toplem sprejemu še v ljubljanskem Kinodvoru. Posnela je še vrsto videospotov za domače in tuje glasbenike, denimo za pesem Meddrevesa skupine Siddharta, v čemer je bilo tudi nekaj sentimentalne simbolike, saj je kot deklica zaigrala v njihovem videospotu za pesem Male roke. Glasbo sicer obožuje – je njen večni navdih, ki poganja gibanje –, toda videospotov se loteva le še redko, saj gre za nekakšne kratke filme, ki terjajo ogromno časa, sama pa je perfekcionistka in v projekt vedno vloži sebe celo.

Ples je še vedno velik del njenega življenja – je izrazno sredstvo, ki ji je najbližje in ji pomeni absolutno svobodo. »Najlažje komuniciram prav prek plesa,« pravi. »Zaprem oči in se stvari zgodijo, gib naravno pride iz mene. Zdi se mi, da z besedami pogosto lahko marsikaj prikrijemo, telesna govorica pa ne laže.« V Ljubljani, kamor se je pred nekaj leti vrnila zaradi ljubezni, se trudi čim več delati in ustvarjati, toda prizna, da če ne bi imela projektov tudi drugod po Evropi, bi bilo veliko težje.

V sodelovanju s plesalko in koreografinjo Kristýno Peldovó ta hip pripravlja plesno predstavo Razkriti trenutki, ki bo premierno predstavljena 19. novembra v Stari elektrarni v Ljubljani. Predstavo počasi gradita že leto dni, kar je njen najljubši princip dela. Všeč ji je, ko si lahko vzame čas za ustvarjalni proces, da se material »usede«, pri tem pa lahko odkrije kaj novega, presenetljivega, ter se razvija kot ustvarjalka in kot oseba. Rada ima izzive in vedno izbere težjo pot. Ne zadovolji se z reproduciranjem že znanih vzorcev, pač pa v svojem delu vselej išče neznanke, še neosvojene trdnjave novih (spo)znanj. Največ pa ji pomeni, ko se njeno delo koga dotakne in se zave, da ne ustvarja le zase.

*V letu 2024 rubriko odpiramo za sodelovanje z več fotografinjami in fotografi. Primož Korošec (1981) bo z nami do 22. novembra.