TV komentar / Sperma, prisluhi in kri

Naj vas podnaslov tokratne televizijske kritike nikar ne zavede. Čeprav bomo na koncu pohvalili oddajo Tarča, ki smo jo gledali pretekli četrtek in je bila tam zato, ker so s tem na TV Slovenija pred začetkom uradne kampanje lahko še zadnjič naredili običajno novinarsko oddajo (brez prisilnih političnih pravil, ki veljajo v času same volilne kampanje), ne moremo mimo prav tistega dela oddaje, ki je požel največje navdušenje javnosti. Pa ne, ker bi imeli kaj proti objavljanju prisluhov ali pa proti razkrivanju dvoličnosti politikov, ki se javno sovražijo, v zaprtih sobanah pa sodelujejo, ampak ker je bilo vse skupaj zmontirano zavajajoče. Pa ne samo to: če bi novinarji Tarče prebrali novinarska poročila, bi videli, da je bilo vse to že popisano v času, ko se je dogajalo, z dvomi in priporočili pravne službe vred. In tudi vsi, ki smo zgolj pred televizijo spremljali to odisejado, vemo, da so na koncu skrajšali predlagano referendumsko vprašanje prav zato, da so pravno dvomljivost odpravili.

Naj ponovimo: je že ok, da to pride v javnost. Ampak če se tega kdo loti, je pomembno, da se sam drži dejstev in pravil, ki veljajo v njegovem poklicu – ko ravno kaže na nedoslednost drugih. Ob tem je treba seveda v dobro Tarčinih novinarjev povedati, da je ta naša natančnost za večino gledalk in gledalcev popolnoma nepomembna, saj če zadeve nisi vse te mesece res zelo vestno spremljal, teh nians, o katerih govorimo, nisi mogel zaznati, ker je vse skupaj zapleteno in zahtevno že vsebinsko, kaj šele pravno.

To rekši naj torej izrečemo pohvalo: še dobro, da se je zgodila ta Tarča in pomagala s tem predočiti javnosti, kaj se dogaja in kaj so se namerile storiti stranke Nova Slovenija, Socialni demokrati in SDS z novo pridruženo članico kvarteta, Gibanjem Svoboda. Ste opazili, kako se Nova Slovenija in SD delata, da z vsem skupaj nista imeli nič, čeprav si tudi v teh dveh strankah manejo roke v pričakovanju velike naložbe? In karkoli si mislimo o Tarči in tudi nacionalni televiziji, se je spet pokazalo, kako dobro je, da ju imamo. Malo je medijev, ki sploh poročajo normalno o tej največji naložbi. Povsod eno samo navdušenje, prsti se mi lepijo, bi rekel o tem Janez Janša. Časnik Delo se je spremenil v promocijsko glasilo jedrskega lobija, na spletni strani 24ur in v njenih oddajah pa imajo o jedrski energiji tako dobro mnenje kot v ljubljanski nadškofiji o Mariji in Jezusu. Prav Marija se nam je prikazala s to naložbo, če povemo naravnost! Da, ko gre za novo jedrsko elektrarno, na izpitu profesionalnosti niso padli le politiki, ampak jih v tem prostem padu za krilo držijo mediji, katerih lastniki ne ločijo več med tem, ali se gredo založništvo, naložbe svojih čeških lastnikov ali je zanje prvo gradbeništvo – novinarji pa očitno tudi ne. Zato zadnjo vrstico v tem poročilu namenjamo tistim kolegom v teh žalostnih medijskih hišah, ki se ne dajo in se še vedno borijo za novinarstvo – mi smo z vami! In naši bralci tudi!