The Smile: Cutouts

+ + +

Cutouts je, grobo rečeno, ena tistih plošč, ki se začnejo pretežno neobetavno, a gredo stvari potem nekako na bolje. Kar je vedno bolje kot obratno. To je tretji album zasedbe The Smile in njen že drugi letos. Je pa tudi album, pri katerem se najočitneje doslej izkaže, da je nekoliko nepravično, če trojec površno označujemo kot stranski odvod svetih Radioheadov.

Skupina je nastala, ko je kitaristu Jonnyju Greenwoodu in bobnarju Tomu Skinnerju (tega poznamo predvsem kot polovico ritmičnih drobljenj in zamahov danes ne več delujoče novojazzovske atrakcije Sons of Kemet) v času, ko se je svet ustavil, uspelo uskladiti urnike in sta v studiu kar nekaj časa preživela skupaj. Nekje spotoma med tem igračkanjem in raziskovanjem se jima je pridružil še Radioheadov frontman Thom Yorke. Čeprav se je sprva zdelo, da gre predvsem za projektno pobudo, je zdaj jasno, da ni tako. Po izjemno sprejetem prvencu, prav tako nadaljevanju in kar nekaj koncertih je pred kratkim nepričakovano in v hitrem založniškem tempu izšel album Cutouts. Posnet je bil v istem snemalnem sunku kot predhodnik Wall of Eyes, ko se je trojec med procesom hitro odločil, da si olajša koncipiranje, prečesavanje in izbiranje – da se torej izogne nepotrebnemu živciranju, tako da material preprosto kupčka na dva kupa. Povednemu naslovu navkljub pa pri novi plošči po besedah protagonistov menda ne gre za zbirko ostankov in izrezkov, ki na prejšnjo ploščo preprosto niso sodili, ampak za čisto pravi, samostoječi in suvereni dolgometražni izdelek.

Cutouts se začne počasi – prvemu posnetku, ki je balada, nerazumljivo sledi še ena. To ne bi bilo čisto narobe, če bi druščina gradila katero tistih oprijemljivih atmosfer, v katere se zlahka pogreznemo in jih na predhodniku Wall of Eyes res ni manjkalo. A to se ne zgodi in tako prvih slabih deset minut spremljamo nekakšen prosti tek puste premalodimenzionalnosti in se zraven sprašujemo, kaj nas ob taki uvodni popotnici še čaka. Na srečo potem stvari zavijejo v konkretnejšo – bolj (post-art-prog-)rockovsko, bolj ritmično, dinamično, hitrejšo smer. Čeprav The Smile v izhodišču razumemo kot Greenwoodovo iniciativo (Greenwood je tisti, ki se odloča o bistvenem in zasedbo nekako na splošno vodi), tokrat prvič v glavni stranski vlogi poslušamo Skinnerja. Bobni so postavljeni izrazito v ospredje, ritmično prepletanje je gosto, bogato, igrivo, razdelano in raznoliko. Zamisli so tu. Kitarske spremljave in rifi ne zaostajajo preveč, še najmanj pa je iztisnjenega iz potenciala Yorkovih vokalnih prispevkov.

The Smile tako ponudi nekaj »drugačnega«, neko smer, ki meri drugam kot prvi dve plošči, hkrati pa dobrodošli igrivosti in nepreračunljivosti navkljub nekateri (počasnejši in bolj zračni) posnetki res zvenijo kot izrezki ali ostanki – nedokončano.