Otroci Ljubljane

Šokerji, troli, afterparty intelektualci, kulturna elita, ekscentriki, neresneži, provokatorji, depresivci ljubljanske avantgarde. Najbrž je bil redkokateri slovenski bend v tako kratkem času delovanja deležen toliko raznovrstnih nalepk kot ljubljanski SBO, nekoč znan kot Smrt boga in otrok. Večina teh oznak je sprva najverjetneje priletela z namenom, da bi ga na hitro odpravila kot muho enodnevnico, kot »prank«, interni ljubljanski vic, ki bo sčasoma izzvenel in utonil v pozabo, toda s svojo glasbeno genezo in ustvarjalnim zanosom si je prislužil spoštovanje marsikaterega kritika in konkretno prevetril ljubljansko glasbeno prizorišče. To soboto, 26. oktobra, bo v Cukrarni premierno predstavil svojega drugorojenca NEMOČ, za katerega njeni člani pravijo, da je njihovo najbolj zrelo in introspektivno delo do zdaj.

SBO se je v orbito naše glasbene sfere in kulturne zavesti leta 2017 udarno izstrelil s skladbo (in videospotom) Tipi so pičke, za katero je Mladinin recenzent Borka nekoč zapisal, da je razdelila slovensko javnost »vsaj toliko kot večni virus zgodovinskega revizionizma«, od takrat pa postala prava underground himna, ki jo fenice (in feni) kot hipnotično mantro ekstatično skandirajo na vsakem nastopu SBO. K temu je verjetno nehote pripomogel denimo tudi slovenski youtuber Marko Žerjal, ki je leto in pol po izidu komad skoraj lastnoročno oživil z uvrstitvijo v kompilacijo »Več BEDNIH slovenskih komadov« (gre za nadaljevanje videa »10 najbolj BEDNIH slovenskih komadov«), ki je sskoraj pol milijona ogledov na YouTubu pod videospot zasedbe SBO privabila novo občinstvo (in komentarje, kot je recimo »babe so kuraci«) – takšno, ki si ga zasedba morda ni želela, a je kmalu spoznala, da nastavlja zrcalo Veniji, kot sama imenuje našo državo. Še več, vsakič znova se izkaže, da njene radikalne izjave ali performativne odrske geste niso zgolj prazne provokacije, pač pa začenjajo diskurz in razgaljajo simptomatiko slovenske družbe ter glasbene in kulturne sfere nasploh, kjer zaznava vse več »gatekeepanja«, puritanstva, uklonljivosti in oportunizma.

Zasedba SBO ne želi ugajati, ne sprejema kompromisov, izogiba se mlačnim in neplodnim političnim parolam, namesto tega govori o izkušnji, poziciji in deziluziji neke specifične generacije, s čimer si je, čeprav na glasbeni sceni ni prisotna še niti desetletje, zlasti med mlajšo generacijo ustvarila že skoraj kultni status.

Člani SBO se sprašujejo, kaj se bo zgodilo z generacijo, ki kljub znanju, zamislim in dosežkom ne more prevzeti pozicij moči, ki nima vpliva na nič in ki je nihče nič ne vpraša.

Naključje je hotelo, da smo se v njenem studiu v ljubljanski Cvetličarni pogovarjali ravno na večer, ko je na odru (in v zaodrju) tega klubskega in koncertnega prizorišča potekala vsakoletna prireditev HIP-HOP REUNION. Zato se nismo mogli izogniti pogovoru o tem, kako se člani skupine sami umeščajo ali kako jih na domačem hiphop in (t)rap prizorišču umeščajo in sprejemajo drugi akterji te razmeroma majhne, a vztrajne scene. Člani in članica petčlanske zasedbe SBO Juca Bonaca, Filip Đurić, Peter Frankl, Vid Greganovič in Benjamin Krnetić priznajo, da nikoli niso bili zares obravnavani kot del tega miljeja. »Šele zdaj, po skoraj desetletju delovanja, se nam je začelo dogajati, da kdo od ‘veteranov’ pristopi in nam izrazi priznanje ali naklonjenost. Toda kje ste bili prej?« Juca Bonaca pri tem doda, da se ti ljudje kdaj tudi sprašujejo, »zakaj ta bejba repa«.

(Banalno simboliko in ironijo situacije je poudarjalo dejstvo, da smo bili v tem trenutku med pogovorom izolirani v enem od studiev v Cvetličarni, saj so se po hodniku vse glasneje razlegali glasovi nastopajočih, »starost« domače in širše balkanske rap in hiphop scene, od Zlatka do Ajs Nigrutina iz beograjskega hiphop tria Bad Copy.)

Namesto medsebojnega povezovanja in sprejemanja torej na domači sceni zaznavajo precej zaprt krog ljudi, in čeprav so vsi odraščali z rap glasbo in je to tudi njihovo osnovno izrazno sredstvo, pogosto razočarano opažajo, da gre povečini za precej heteronormativno, šovinistično in homofobno skupnost, neodprto za generacijske premike. Četudi bi njihovo glasbo, vsaj do nedavnega, lahko zelo v grobem opisali kot (t)rap, sta pravzaprav dve izmed njihovih glavnih značilnosti in hkrati ciljev izmikanje glasbenim kalupom in žanrska izmuzljivost. Izhajajo iz medprostora med oznakami in kategorijami, ki so zanje preveč utesnjujoče.

Izvirno ime Smrt boga in otrok so pred nekaj leti zamenjali za kratico SBO, bolj zaradi praktičnosti, da je ime krajše in bolj zveneče, kot iz želje po politični korektnosti, čeprav je nekaj zapletov zaradi imena gotovo botrovalo spremembi: pred leti so jih na primer povabili na koncert v organizaciji Univerze v Ljubljani, a je bil pogoj, da spremenijo ime – pri čemer je bila ena od utemeljitev, da je članica univerze tudi Teološka fakulteta. Na prireditvi niso nastopili.

Njihov prvenec TRANS (SonicTribe, 2021) je zgodba o identiteti in tranziciji v vseh pomenih besede, »začetki nekega glasbenega, identitetnega, prostorskega in časovnega raziskovanja«, NEMOČ (Družina SBO, 2024) pa je logično nadaljevanje prvenca, ki priča o gentrifikaciji, impotenci, jalovem kričanju in udarjanju v zid. Obravnava pojem in koncept institucije kot nečesa, kamor niso pripuščeni, kjer zanje ni prostora (»Ni plana za jutr, ni časa za ljubav, ni placa za nas«). Institucije v najširšem pomenu besede: studiev, koncertnih prizorišč, medijev in navsezadnje mesta in osebe, ki mesto vodi. Sprašujejo se, kaj se bo zgodilo z generacijo, ki kljub znanju, zamislim in dosežkom ne more prevzeti pozicij moči, ki nima vpliva na nič in ki je nihče nič ne vpraša. Kam bo ta kader odšel in kaj se bo zgodilo, ko nekatere glave odmrejo? »Nemoč kot ključna komponenta našega obstoja, kot impotenčni poskus in večna uteha zavedanja, kaj bi bilo prav.«

Novi album neposredno in nazorno razpira teme (ženskega) seksualnega užitka, spolne sle, telesnega užitka kot odrešitve ali bežanja pred mislimi in čustvi ter naveličanosti nad površinskimi odnosi.

NEMOČ pravzaprav nadaljuje, kar je začrtal že komad Tipi so pičke, ki je v središče postavil žensko izkušnjo in s tem edino članico benda Juco Bonaca. Glasbenica in filmska producentka je nosilka druge plate, simbolično in konceptualno osrčje projekta, skozi katero se steka vozlišče obravnavanih tematik.

Strinjajo se, da je ženske reprezentacije v tovrstnih glasbenih žanrih pri nas absolutno premalo, še manj pa je žensk, ki bi se ukvarjale s temami erotike in lastnega telesa.

NEMOČ namreč precej neposredno in z osvežujočo direktnostjo in nazornostjo razpira teme (ženskega) seksualnega užitka (»vem, da ti je hudo, k ti pride ’en dva tri’, ballz deep ponotranjaš ’ficken mich’«), spolne sle, telesnega užitka kot odrešitve ali bežanja pred mislimi in čustvi (»v glavi je pekel, v pelvisu odrešitev, vem, da obstajam šele, k veš, da mi pride«) ter naveličanosti nad površinskimi odnosi. Zdi se jim, da se ljudje tovrstnih besedil enostavno bojijo ali pa jih predelujejo zelo banalno, površno in nerodno. Na tem mestu navajajo Benjamina Krnetića, ki je na začetku snemanja plate dejal, da če je bilo središče prvenca TRANS »tu« (pokažejo na glavo), je zdaj središče albuma NEMOČ »tukaj« (pokažejo na medenico).

Vsi so enotni, da je bil ustvarjalni proces pri drugi plati veliko težji kot snovanje prvenca, z njo je prišlo tudi jasnejše profiliranje posameznih vlog znotraj benda. »Šli smo iz neke družbenosti in zaznavanja okolja v introspekcijo, individuum, ta pot samospoznanja pa je vedno tudi malo boleča,« pravijo. »Borimo se sami s seboj in nikoli se nismo poznali bolje.« Pomembno mesto so tokrat namenili razvijanju obrti, pri čemer je prelomni skok naredil Vid Greganovič, producent in kreator zvoka. »Pogovarjali smo se, da iščemo žanr, ki mogoče še ne obstaja – nekaj, kar bi danes označili kot astro tribal.«

Pronicljiva, izbrušena, lucidna in kompleksna besedila (včasih kompleksna že zaradi prepleta slovenščine, angleščine in južnoslovanskih jezikov, pa tudi nemščine; ter zaradi barvitega konglomerata slenga in napol izmišljenih ali preoblikovanih besed, ki je postal že njihov povsem inherentni lingo) konkretneje nagovarjajo tudi Ljubljano, zeleno prestolnico Evrope, »najlepše mesto na svetu«, ki je večinoma kulisa njihovih brezciljnih nočnih pohajkovanj, jalovih bojev in spoznanj o svetu (»otroci Lublane nikol ne vidjo zvezd, otroci Lublane ne morjo morja razumet, vem, kaj me drži nazaj, to ni raj, na obzorju so Alpe, na strehah zmaj«). To ni naključje, skoraj vsi že tako rekoč vse življenje živijo v Ljubljani (razen Filipa Đurića, ki je odraščal v Sarajevu, v Ljubljano pa se je zaradi študija fotografije preselil leta 2012).

Kot že pri prejšnjih izdelkih so tudi v besedilih skladb z druge plošče prisotne številne reference na ljubljanske znamenitosti, a na prvencu smo našli nostalgične ikone nočnega življenja in druženja, kot so Bikofe, Jet bar, Metelkova, Nobel burek in Maxi market, tokrat imajo prominentno mesto srhljivejše in bolj distopične podobe poznega kapitalizma in vedno bolj gentrificiranega mesta, ki iz osrčja izriva vse, kar je pristno (»večna pot ob žici, moje misli IKEA; ŠKIS FESTIVAL INTERKONTINENTAL VEČNO MONDIAL VSE JE KAVAL VSE JE KAVAL«).

Je Ljubljana najlepše mesto na svetu? »Lepota je v očeh opazovalca, in če si opazovalec lahko kupi stanovanje v Schellenburgu [vila in palača z luksuznimi stanovanji na mestu nekdanjega Kolizeja], potem verjetno je,« pravi Benjamin Krnetić. »Po svoje gre malo tudi

za nekakšno sektaško mantro,« doda Vid Greganovič. »Govorimo si, da Ljubljana je najlepše mesto na svetu, ker če to izgubimo in se zavemo, v kakšnem mestu v resnici živimo, potem nam res ne ostane več veliko. Tako da, prosim, oblecite me v majico mestne občine, da lahko še naprej živim svojo iluzijo.«

S tem v mislih so izbrali tudi prizorišče prihajajočega koncertnega spektakla – prenovljeno Cukrarno kot enega simbolov sterilne, spolirane in bleščeče Ljubljane pod vodstvom župana Zorana Jankovića; a hkrati priznavajo, da do podobnih prizorišč, kjer bi lahko nastopili, praktično nimajo dostopa. Gre torej za »zavedanje nezmožnosti subverzivne geste«, se pošalijo. In ko ravno omenjamo nedostopnost prostorov – z novembrom se SBO izteče najemna pogodba za oba studia v Cvetličarni, kjer domujejo že skoraj desetletje. Možnosti za podaljšanje pogodbe ni. Cvetličarna Mediapark ob razširjanju storitev in dejavnosti kletnim prostorom namreč spreminja namembnost. Benjamin Krnetić ob tem doda: »Verjetno bom v vsakem intervjuju do konca življenja ponavljal: borba za kulturo je borba za prostor.«

NEMOČ je tudi »poklon odvisnosti« – takšni in drugačni, a celo nepozornemu poslušalcu ne bo ušlo, da SBO s precej neposrednosti opisuje konzumiranje drog in reflektira izkušnje odvisnosti, bodisi kot posledice boleče in neizbežne repetitivnosti vsakdanjika (»doom scroll, chain smoke, alkohol, isti folk, random job, HBO, binge coke, binge coke«) ali pa brezizhodnosti in resignacije (»v moje mesto se prhaja umret, mama moram bit zadet«). »Ne moremo si zatiskati oči in se delati, da v Ljubljani ni drog, med drugim obstajajo analize vode,« pravijo. »Zdelo bi se nam hipokritsko ne govoriti o tem in stvari zavijati v celofan ter predstavljati lažno sliko sveta, v katerem živimo.« Pri tem dodajo, da so absolutno za legalizacijo drog, saj je trditev, da bi po morebitni legalizaciji droge uživalo več ljudi, absurdna in predvsem zmotna, ker ljudje to že počnejo, če želijo – bi bile pa stvari morda bolj regulirane in zato varnejše. »Poleg tega imamo v Sloveniji veliko večji problem z alkoholom,« še dodajo.

V preteklosti so imeli marsikaj povedati o radijski blokadi in (ne)reprezentiranosti v slovenskih medijih, a se je to od njihovih začetkov nekoliko spremenilo na bolje. Toda še vedno ni niti približno na ravni kakega resnega predvajanja na slovenskih radiih. To pripisujejo dejstvu, da so radijski poslušalci povečini prepuščeni individualnemu okusu glasbenih urednikov, ti pa njihove glasbe pogosto ne znajo ali ne želijo nikamor umestiti. »In če te nimajo kam popredalčkati, zanje ne obstajaš.« Še ena raven tega je ksenofobija institucionalnih struktur, doda Benjamin Krnetić, »Senidah, največje živeče slovenske glasbenice, če govorimo o številkah in pustimo ob strani, kaj si kdorkoli misli o njej, na slovenskih radiih ne vrtijo. Zakaj ne? Ker je preveč balkanska, zveni preveč čefursko?«

Ker bend samo z glasbenim ustvarjanjem ne more preživeti (vsi člani opravljajo še druga, primarna dela), ima glede svojih izdelkov popolno svobodo. »Zdi se mi, da se pri slovenskih artistih na splošno kaže trend, da se izdelki ne premislijo dovolj in se vse prepogosto hiperproducira in kopiči material, pri tem pa nastajajo polizdelki,« pravi Juca Bonaca. »Zato se mi zdi resnično dragoceno, da o stvareh premišljamo zelo podrobno, včasih celo preveč, a je to ključno za naš proces in za to, da lažje stojimo za lastnimi izdelki.«

Ne le njih, tudi »Senidah, največje živeče slovenske glasbenice, /.../ na slovenskih radiih ne vrtijo. Zakaj ne? Ker je preveč balkanska, zveni preveč čefursko?«

Dobro se zavedajo, da bi bili lahko zelo tržno usmerjeni – ni težko ugotoviti, kaj je vsebina, ki je ta hip ljudem blizu, in kakšni so tajmingi, ko to ljudje potrebujejo – a svoj ustvarjalni proces nenehno obračajo vase, in »čeprav se sliši osladno, rastemo skozi svoje izdelke,« pravi Vid Greganovič. Benjamin Krnetić pa doda, da je po drugi strani to, da ne živijo od glasbe, tudi njihov privilegij, saj jim v nobenem ustvarjalnem segmentu ni treba sprejemati kompromisov.

Tako rekoč vse od prvega nastopa je SBO znan po energičnih in vznemirljivih koncertnih nastopih, ki pogosto mejijo na performans, čemur se seveda ne moremo čuditi, saj dva člana zasedbe na različnih odrih redno nastopata tudi zunaj glasbene sfere (Benjamin Krnetić je dramski in filmski igralec ter član ansambla ljubljanske Drame, Peter Frankl mojster improvizacije, performer in igralec), nastopanje pa ni tuje niti preostalim trem. »Kot konceptualiziramo plate, konceptualiziramo svoje javne nastope,« pravijo. »Spektakel je naš forte, ker se z njim znamo poigravati. Ničesar ne prepuščamo naključju in ne pozabljamo na ‘the oldest trick in the book’ – element presenečenja. Všeč nam je, da ljudje ne vedo točno, kaj od nas pričakovati.«

Na koncertu ob izidu albuma NEMOČ obljubljajo zabavo in senzorično izkušnjo, a dodajo, da s tem spektaklom nihče ne bo rešil sveta. Pogovor pa zaključujejo z mislijo glasbenika in Mladininega kolumnista N’toka: »Preseneti samega sebe, preden te preseneti kdo drug.«

Koncert: SBO
Kje: Cukrarna (avla), Ljubljana
Kdaj: 26. oktobra 2024 ob 21. uri