Kdo bi gradil novo jedrsko elektrarno?

Za gradnjo nove nuklearke v Sloveniji si prizadevajo trije proizvajalci, s katerimi so v Gen energiji v rednih stikih. V ožjem izboru so za zdaj ameriški Westinghouse, korejski KHNP in francoski EDF, ob čemer imajo vse večjo prednost v zadnjem letu korejski ponudniki. Ta mesec smo iz Westinghousa dobili sporočilo, da se je Poljska odločila, da bo gradnjo skupine svojih prvih treh nukleark zaupala kanadsko-ameriškemu podjetju Westinghouse. Prvi od treh reaktorjev AP1000, moči 1100 megavatov, naj bi na severu države stal do leta 2033. Westinghouse, ki je zgradil krško nuklearko, ima sicer tudi med slovenskimi jedrskimi strokovnjaki in energetiki, pa tudi v vladi, največ podpornikov. Neuradno Westinghouse podpirajo zaposleni v Krškem ter več državnih sekretarjev po ministrstvih, z argumentom, da gre za tehnologijo, ki jo v Sloveniji že poznamo. V šali – zaradi očitkov, da je njihov »lobist« – državnega sekretarja na obrambnem ministrstvu Damirja Črnčeca nekateri imenujejo kar »dr. Westinghouse«.

A Westinghouse je imel v zadnjem desetletju precejšnje težave. Gradnja njegovih novih reaktorjev tretje generacije AP1000 v ZDA, na lokacijah V. C. Summer 2 in 3 ter Vogtle 3 in 4, spada med najbolj neuspešne investicijske projekte na svetu, zlasti zaradi zamud in prekoračitve stroškov. Prvi reaktor Vogtle v ZDA je začel obratovati šele lani oziroma letos, čeprav bi morali projekt končati že leta 2017. Veliko bolje je šlo Westinghousu na Kitajskem, kjer od leta 2018 obratujejo štirje reaktorji. To je pomembno tudi za Slovenijo, saj želi Gen energija kupiti preizkušeno tehnologijo, ki je že bila zgrajena.

A poljska zgodba ni tako preprosta, kot jo je v slovensko javnost plasiral Westinghouse. Marek Józefiak, ki predstavlja poljski Greenpeace in spremlja proces odločanja, pravi, da poljska vlada Westinghousa ni izbrala na podlagi preglednega postopka. Natančnih podatkov, koliko bo stala gradnja treh nukleark, kakšni bodo stroški kreditov in kakšna bo končna cena električne energije, niso objavili. Za zdaj so znana zgolj neuradna mnenja poljskih energetskih strokovnjakov, da bo projekt s skupno inštalirano močjo 4,75 GW stal od 150 do 200 milijard poljskih zlotov (od 33 do 44 milijard evrov). A so vse to špekulacije. »Ta projekt je političen. Začela ga je že prejšnja vlada, dogovor z ZDA pa smo tedaj podpisali brez izvedbe javnega razpisa ali pogajanj z drugimi ponudniki,« pravi Józefiak. Tudi mi smo vprašanja poslali Westinghousu in poljski vladi, vendar odgovorov nismo prejeli. S slovenskega Westinghousovega predstavništva so nam poslali zgolj nedavno študijo inštituta za tehnologijo iz Massachusettsa (MIT), sodeč po kateri naj bi Westinghouse naslednje reaktorje AP1000 gradil po ceni 7,6 milijarde evrov na enoto.

V šali – zaradi očitkov, da je njihov »lobist« – državnega sekretarja na obrambnem ministrstvu Damirja Črnčeca nekateri imenujejo kar »dr. Westinghouse«.

Kljub temu ima načrt na Poljskem visoko javno podporo, saj je dojet v luči poljskega energetskega osamosvajanja od Rusije in splošnega navdušenja nad novimi investicijami. »Leta in leta so poljski politiki o nuklearni energiji govorili kot o sredstvu, s katerim si lahko država kupi čas in še naprej podaljšuje pridobivanje elektrike iz termoelektrarn, hkrati pa Bruslju dokazuje, da se borimo proti izpustom ogljikovega dioksida. Tem načrtom mi pravimo dekarbonizacija na papirju – takšnih elektrarn namreč ne bo vsaj do leta 2035, če ne 2040.« Za zdaj namreč več kot 50 odstotkov elektrike na Poljskem pridobijo iz premoga. »Naša nedavno objavljena analiza kaže, da bo Poljska verjetno opustila premog do leta 2035. Le obnovljivi viri v kombinaciji s hranilniki energije lahko v tako kratkem času nadomestijo premog. Do takrat bo morala večina poljske energetske mešanice priti iz vetrnih elektrarn in sončne energije,« dodaja. Prejšnji mesec je bil prvi v poljski zgodovini, ko je zaradi nadpovprečne osončenosti in vetra država pridobila manj kot polovico električne energije iz premoga – to naj bi se zgodilo zaradi zasebnih investicij v obnovljive vire.

Poučnejši za Slovenijo je primer Češke, kjer so se poleti že odločili za gradnjo novih jedrskih reaktorjev. Sprva so načrtovali gradnjo enega reaktorja v jedrski elektrarni Dukovany, zdaj pa so načrte razširili na gradnjo do štirih novih reaktorjev. Odločitev so sprejeli v okviru dolgoročne strategije za zagotavljanje energetske varnosti države. Izbrali so južnokorejsko podjetje Korea Hydro & Nuclear Power (KHNP), katerega ponudba glede stroškov in nadzora nad projektom je bila najboljša. Gradnja prvega reaktorja naj bi stekla že leta 2029, delovati pa naj bi začel do leta 2036. Projekt bo trajal sedem let, ravno toliko, kot načrtuje Gen energija za gradnjo nove nuklearke v Sloveniji.

Na Češkem so se projekta lotili bolj sistematično kot na Poljskem. Češki mediji poročajo, da so ponudbe obsegale 200.000 strani, Čehi pa naj bi postavili kar 2700 vprašanj. V tem postopku so Westinghouse že na začetku izključili, ker niso zmogli podati zavezujoče ponudbe, kar sta storila ostala dva tekmeca – francoski EDF in korejska KHNP. Westinghouse se je tudi odločil tožiti korejsko KHNP, češ da želi uporabiti njihovo tehnologijo brez dovoljenja ameriške vlade. A kakorkoli, na Češkem je zmagala cena: Korejci so ponudili dva APR1000 reaktorja po nižji ceni, z 20-odstotnim popustom, po 7,9 milijarde evrov na enega. Pod takšnimi pogoji bi gradnja reaktorja v Sloveniji stala 9,84 milijarde evrov, kar je približno toliko, kot ocenjuje Gen energija – okoli 10 milijard evrov.

Iz igre je izpadel tudi francoski EDF, ki je ponudil reaktor EPR1200. EDF je sodeč po poročilih čeških medijev pihal na dušo evropskega povezovanja. Poudarjali naj bi prednosti evropskega sodelovanja, saj bi Češka postala del evropske jedrske skupnosti, kar bi prineslo številne industrijske sinergije. Če bi izbrali njih, bi to omogočilo široko vključevanje čeških podjetij v dobavne verige za jedrsko industrijo. A češke vlade to ni prepričalo, ubrali so drugo pot – vzpostavitev korejsko-češke jedrske industrije, s katero želijo zdaj sami prodreti v Evropo. Eden prvih ciljev češko-korejske naveze pa je prav Slovenija.

Koreja in Češka bi sodelovali pri naročilih novih nukleark v tretjih državah, natančneje na Poljskem, v Sloveniji in na Slovaškem.

Prejšnji mesec je namreč korejski predsednik Jun Suk Jeol prišel na obisk v Prago. Tam je govoril o strateškem partnerstvu, v okviru katerega sta se državi odločili za nuklearno zavezništvo. Koreja in Češka bi sodelovali pri naročilih novih nukleark v tretjih državah, natančneje na Poljskem, v Sloveniji in na Slovaškem, je dejal. Na Slovaškem načrtujejo gradnjo novega jedrskega reaktorja z zmogljivostjo 1200 MW na lokaciji Jaslovské Bohunice, kjer že delujeta dva reaktorja. Vlada je projekt uradno potrdila maja 2024, gradnjo pa naj bi začeli leta 2031. Projekt vodi JESS, skupno podjetje slovaškega državnega Javys in češke energetske družbe ČEZ, Južna Koreja pa je eden od potencialnih partnerjev.

Sporočilo je pomenljivo, ker je češka industrija v Sloveniji že zdaj močno zastopana, predvsem v energetskem sektorju. Češka podjetja imajo v lasti najbolj dobičkonosen del Slovenskih železnic, tovorni promet. Češki investitorji so tudi drugi največji lastniki Petrola. In kar je morda še pomembnejše: v lasti imajo POP TV. Čeprav je Westinghouse v Sloveniji že uveljavljen, očitno na Češkem ni znal ponuditi konkurenčne cene, na Poljskem pa se zdi, da njihova samorazglašena zmaga tudi ne šteje veliko. Francoski ponudnik EDF prav tako nima najboljše preteklosti: zadnji zgrajeni reaktor v Evropi, Olkiluoto 3 na Finskem, je danes sinonim za investicijske zamude in prekoračitve stroškov. Poleg tega so podizvajalci na začetku nepravilno izvedli betoniranje temeljev, na koncu pa so napačno povezali kar 3000 kablov. Tudi v Veliki Britaniji je jedrska elektrarna Hinkley Point C postala za tretjino dražja z izjemno visoko ceno elektrike – če bo sploh začela delovati do leta 2025. Južnokorejski KHNP pa je doslej zgradil že 36 jedrskih reaktorjev, pri čemer se nikoli niso pojavile težave, kakršne imajo Francozi in Westinghouse.