Maja Poljanc / Ilustratorka, katere edinstveni avtorski slog sta zaznamovali znanost in folklora

Slovenska ilustracija je že dolga desetletja na vrhunski ravni, tradicijo, ki so jo odločno začrtale predvsem znamenite ilustratorke, pa več kot uspešno nadaljuje tudi mlajša generacija, ki navdušuje z bogatostjo, raznolikostjo in močjo likovnega izraza. Med izstopajočimi imeni je Maja Poljanc (1989), ilustratorka z izrazitim avtorskim slogom, ki pa ga nenehno razvija in nadgrajuje. V zadnjem času njene imaginarne svetove lahko srečujemo predvsem na uličnih plakatih za novo sezono ljubljanske Opere, na straneh časnika Večer ter knjižnih platnicah, kjer se je nazadnje potapljala v fantazijske svetove Edgarja Kaosa v romanu Svet je senca pisateljice Julije Lukovnjak.

Prihaja iz »najlepših koncev Slovenije, dežele Brbuča in vinogradov«, natančneje iz Straže pri Novem mestu. Mama ji je privzgojila bralno kulturo in ljubezen do knjižnic, ki ponujajo skrivno znanje katerekoli teme sveta, to pa se ji še danes zdi ena najlepših magij svobodnih možnosti v življenju. Že v ranem otroštvu, ko je prvič prišla v stik z revijo Ciciban (za katero zdaj ilustrira), so jo prevzemale podobe Marlenke Stupica, Ančke Gošnik Godec in Radovana Jenka, ki je bil kasneje mentor njenega magistrskega dela na oddelku za ilustracijo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. O ilustraciji govori kot o poklicanosti, od nekdaj je vedela, kaj si želi početi, in počaščena je, da lahko opravlja poklic s takšno mero odgovornosti – prvi stik otroka z umetnostjo in kulturo je namreč izredno pomemben in zaznamuje vse druge stike, zato starše poziva k izbiri kakovostnih vsebin, ki so ključne za otrokov kognitivni razvoj.

Že zgodaj je izkazovala tudi zanimanje za znanstveno ilustracijo in srednjeveško umetnost ter krščansko estetiko, ki je pravzaprav prepletena s celotno Slovenijo in njeno zgodovino. Spominja se obiskov knjižnice v novomeškem frančiškanskem samostanu, kjer je občudovala inkunabule, listala enciklopedije in jih »kopirala kot srednjeveški pisarji«, pa novomeške picerije, ki je imela na steni tapete bakrorezov Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske in kjer je vedno najraje sedela v separeju z bakrorezom hudiča, ki polhe pase. »Mislim, da je moj slog nekakšen konglomerat življenjskih izkušenj in podob, ki so se oblikovali in zložili v znanstveno folklorno črno-belo kolaž-ilustracijo, ki spominja na grafike iz časa lova na čarovnice.«

Kulminacija njenega značilnega avtorskega sloga je prva ilustrirana enciklopedija slovenskih mitoloških bitij Encyclopedia Mythologica Slovenica, njen magistrski projekt (ki bo kmalu izšel tudi v knjižni obliki), za katerega je prejela akademijsko Prešernovo nagrado in pohvalo 13. bienala slovenske ilustracije. Nastala je »iz totalno egoističnih potreb, ker sem želela imeti knjigo o slovenskih bajeslovnih bitjih in je nismo imeli v knjižnici«, s svojim delom je želela ustvariti nov vizualni prispevek k spoznavanju slovenskega bajeslovja, naše pomembne kulturne dobrine, ki se je obdržala vse do današnjih dni in jo je zato treba nadgrajevati in ohranjati za prihodnje generacije.

A zaradi svojega specifičnega sloga je imela na slovenskem trgu tudi precej težav, saj imamo v praksi raje »simpatične, barvne, prikupne ilustracije. Pri tem ne razumem odpora do črno-bele otroške ilustracije, saj tudi otrok sprva vidi le črno-bele obrise in kontraste. Tukaj imamo še precej manevrskega prostora za izboljšave in razumevanje samega področja ilustracije.« Prav nasprotno pa ji je denimo Svetlana Makarovič, za katero je v obsežni zbirki Pesmi muce potovke ilustrirala Sneguljčico, v šali dejala, da bosta »še delali grde stvari skupaj«. To se ji je izredno odtisnilo v spomin, legendarno avtorico je namreč že od nekdaj spoštovala zaradi njenega brezkompromisnega pripovedovanja otrokom na »odrasel« način. »Zato jo imamo v vseh generacijah tudi tako radi. Ker nam ni dajala občutka, da smo butasti.«

Poleg tega ji ni všeč, ko ljudje njeno delo poenostavljeno kategorizirajo kot črno-belo in groteskno. Zlasti v zadnjem času v svoja dela vnaša kar precej (živih) barv, denimo pri novi vizualni podobi SNG Opera in balet Ljubljana ali tedenski vizualni kolumni za časnik Večer. »Črno-bela je izbira moje duše, ne pa stvar omejenosti moje tehnike ali videnja,« pravi. Seveda pa je uporaba barv in tehnik odvisna od projekta, kjer mora biti vsaka stvar premišljena in smiselna v svoji izbiri, ne zgolj kot »mašenje tišine«.

Ob lastnem ustvarjanju je tudi del ekipe Centra ilustracije, kjer se na čelu z ilustratorko Mašo P. Žmitek posvečajo negovanju ilustracije in ilustratorjev tako ali drugače. »Za našo ilustratorsko sceno se nam ni treba bati, saj je izredno bogata in kakovostna, bati se moramo kapitalizma, ki onemogoča normalne razmere za ustvarjanje in življenje ter dojemanje, da je ilustracija poklic in težaško delo, ki skozi čas pušča tudi fizične posledice,« pravi. In doda: »Upam, da kmalu ne izgorim. Saj kot pravi kultni mem: ’I’m just a girl’.«