Namesto odrešitve trening – in to kakšen

Virginia Woolf v Lastni sobi, med drugim, obravnava kratkost del, ki so jih pisale ženske njenega časa. Pisateljice je, če parafraziram Virginio Woolf, za vsakim vogalom pričakalo veliko dela, ob neplačanem skrbstvenem oziroma gospodinjskem tudi plačano, zato so morale redke ure, namenjene pisanju, porabiti disciplinirano. Osredotočene in učinkovite so morale biti, pravi Virginia Woolf, in posledica teh redkih ur osame v dnevni sobi so bile običajno drobne knjige. Tudi če bi sodobnice (in predhodnice) Virginie Woolf želele, obsega svojih knjig, naj je šlo za romane, zbirke esejev, zbirke novel ali celo monografske študije, niso imele priložnosti raztegniti na petsto strani. Pisanje debelih knjig je bilo rezervirano za moške, ki so jim čas kupovale gospodinje in tudi prepričanje, da sploh smejo pisati, da je literatura ostriga, v katero smejo zagristi. Virginia Woolf je namigovala, da se bodo knjige pisateljic, opolnomočenih z lastnimi sobami in lastnim dohodkom, podaljšale. Pisateljice se bodo lahko sprostile, je verjela znamenita Angležinja.

Sto let kasneje so dela pisateljic, ki imajo nekaj kakor »lastno sobo« in nekaj kakor »ustrezen dohodek«, še zmeraj pogosto drobna. Za ženske ni dela nič manj kot nekoč, le drugačno je, in nekatere se zato še zmeraj urijo v kompaktnem pisanju.

Mednje nedvomno sodi zgodovinarka, prejemnica postdoktorske štipendije Marie Skłodowska-Curie Actions na Univerzi na Dunaju, publicistka in urednica Manca G. Renko, katere esejistični prvenec z naslovom Živalsko mesto in podnaslovom Eseji o popularni kulturi, zgodovini in čustvih je nedavno izšel pri avtoričini letos ustanovljeni založbi No! Press. V roza platnice oblečena knjiga obsega le 138 strani, od katerih so tri odmerjene referencam, in dokazuje ne le, kako zelo se je Manca G. Renko ob svojem delu v kompaktnem pisanju že izurila, marveč predvsem, da knjigi res ni treba biti zajetna, da bi bila pomemben dokument svojega časa. »Pomemben dokument« sem zapisala le zato, ker ne morem zapisati preprosto »genialen dokument«.

Da je knjiga »pomemben dokument«, sem zapisala le zato, ker ne morem zapisati preprosto »genialen dokument«. Manca G. Renko konceptoma genija in genialnosti v zbirki namreč nasprotuje.

Manca G. Renko konceptoma genija in genialnosti v zbirki namreč nasprotuje. V eseju A tako pač je: Geniji in pridne punce, denimo, preberemo: »Geniji so skoraj vedno našli nekoga – ženo, ljubico, hčer, sestro, mamo, hišno pomočnico – ki je za njimi potegnila vodo. Konec koncev vodo lahko potegne prav vsaka, genialnost pa je rezervirana za tiste, ki svojih življenj ne obtežujejo z banalnostmi sveta.« Avtorica prav tako opozori, da »za ženske večji del zgodovine kategoriji ’genialk’ ali ’intelektualk’ sploh nista obstajali, saj javnost ni vzpostavila družbenega konsenza, po katerem bi ženske to ’lahko postale’. Obstoj ’genija’ ali ’intelektualca’ se začne z vstopom v javni prostor; ta pa je bil za ženske težje dostopen kot za moške.« Zakaj bi se ženske – ali sploh kdorkoli – sploh še želele oklepati teh škodljivih in utrujenih konceptov? Mar ni bolje posvojiti prepričanja, da je »genialnost stvar vseh, ki so jo s svojim delom vzpostavljali«, s čimer koncept pravzaprav razveljavimo? Če torej zapišem, da so eseji Mance G. Renko genialni, v to trditev vključim vse tiste, ki so pisateljico med pisanjem zbirke podprli z gospodinjskim delom, branjem besedil, pogovori o njih (in o čustvih) ali pa zgolj tako, da je niso motili – vse tiste, ki so posredno poskrbeli, da je do izraza lahko prišlo prav njeno živalsko mesto.

In to mesto je? Ni položaj, lega oziroma, sodobneje, pozicija, kot sem pred branjem zbirke predvidevala sama. Mislila sem si: pred menoj je delo, ki ga je napisala feministka, torej skoraj zagotovo feministično delo, v katerem bo avtorica vzporejala položaj živali, položaj žensk in položaje marginaliziranih skupin, pri čemer se bo tokrat posvetila zlasti položaju živali, za pravice katerih se kot izpričana veganka rada zavzame. Čeprav bi se z branjem sinopsisa knjige zlahka pripravila na to, kako raznolike bodo obravnavane tematike Živalskega mesta, nisem bila v popolni zmoti. Perspektiva Mance G. Renko je prav res konsistentno feministična, v eseju Življenje onkraj tradicije pa prav res utemeljuje, kako je šele, ko je nehala mučiti živali – jesti njih, jesti od njih in se vanje oblačiti –, »začela postajati oseba, ki se lahko prenaša«.

K položaju živali, k njihovim pravicam sicer pristopi prek ideologije, ki jo razume kot še trdovratnejšo od ideologije (srečne) družine – prek hrane, »ki jo ima taka družina na mizi«. Ne le, zapiše, »da (še) ni prišlo do transformacije družine, prišlo ni niti do spremembe družinskega jedilnika. Ko ob družinskih praznikih socialna omrežja zalijejo fotografije skupinskih obedov, se vedno znova čudim, da v samem jedru prizorov srečnih družin stoji nasilje: trpljenje, izkoriščanje in ubijanje živali«.

V besedilu se sprehodimo ne le skozi razmisleke o družbenih razredih in veganstvu, spolu in veganstvu, kognitivni disonanci in mimikriji, povezanima z našimi življenjskimi (potrošniškimi) izbirami, o španoviji med kapitalističnim izkoriščanjem in zavojevanjem ter našim vsakdanjim odnosom do živali (denimo nutrij), temveč nas ves čas spremlja med sodobnimi socialisti udomačeni argument, da za ljudi revolucije ne bo vse dotlej, dokler je ne bo za živali. Odpraviti trpljenje pomeni odpraviti trpljenje za vse, ne le za peščico.

Ampak ja. Živalsko mesto. To je, kot izvemo v uvodnem eseju, v resnici kraj – takšen, ki ga poznamo iz otroških slikanic –, kjer živijo živali, ki so neverjetno zaposlene, kraj, kjer vse reglja in muka in cvili in rezgeta in hrka in smrči hkrati. To mesto je krovna metafora za dogajanje v avtoričini glavi, v njenem živahnem, pogosto, kot razloži, tudi preobremenjenem in zato tesnobnem umu, ki bi mu rada kdaj pa kdaj zagotovila nekaj miru. Saj – človek se lahko, da bi dosegel spokoj, napije ali omami, toda to verjetno nista trajni rešitvi; vseeno je bolje, če človek kaj napiše. Ne zato, ker bi pisanje prineslo odrešitev ali razrešitev notranjih konfliktov, celo katarzo, marveč, ker je »pisanje ena od redkih vaj, skozi katero lahko dlje časa zdržema mislim le na eno stvar ter umirim večglasje v svoji glavi, pa še to v nenehnem boju z zastranitvami«. Avtorica ob tem upa, da bodo nekatere stvari, ki jih napiše, »svoje življenje našle še kje drugje kot v moji glavi; in da bodo v tujih glavah manj invazivne kot v moji«. Pisanje, zaključi, ni terapija. Pisanje je trening.

V čisto zadnjem eseju zbirke pa Manca G. Renko pojasni, iz česa se neprestano napaja mnogoglasje v njeni glavi. Ta esej je naslovila Kot da moram; morati je način bivanja, organiziran okoli občutka prisile, ki ga običajno določa travmatična izkušnja, najsi bo osebna ali kolektivna. Avtorica v zbirki odredi mesto obema, čisto na koncu prvi, čisto na začetku drugi. A bistveno je, je izkupiček prebranega, da smo tako ali drugače travmatizirani čisto vsi. Kajti osebno je politično, je kolektivno, in kolektivno, ne glede na to, kako in koliko se tega spoznanja branimo, je vselej osebno.

V besedilu Are We Having Fun Yet? Manca G. Renko podlago za ta izplen ob pomoči številnih filmskih (film Skyfall, filmi Alfreda Hitchcocka, Eisensteinov Oktober, Nolanov Vzpon viteza tema itd.), literarnih (dela Dickensa, Vuillarda), umetnostnozgodovinskih (Turnerjevo platno The Fighting Temeraire, denimo), teoretskih ter tudi pop kulturnih referenc (med njimi Wild West Show) ubesedi kot: »Človeštvo je v kratko dvajseto stoletje stopilo z nediagnosticirano travmo in neslutenimi možnostmi zabave. Potrebovalo je le še revolucijo, ki pa se je že svetlikala na obzorju in ni prišla nič drugače kot z lokomotivo.«

V središču njenega zanimanja je torej rojstvo sodobne množične kulture (iz duha železnice), glede katerega ugotavlja dvoje: množično kulturo določa neizmerna sposobnost reprodukcije, lastnih vsebin in postopkov ter tudi – travmatičnih doživetij. In če sem bila avtorici resnično hvaležna, da se ob nobeni od zastavljenih tematik v zbirki ni spotaknila ob moraliziranje, sem si natanko ob prvem eseju zaželela, da razmislek ne bi bil tako zgoščen. Z drugimi besedami: zaslužil bi si več prostora, morda kar še eno drobno knjigo. Toda morda je to, da na vhodnih vratih knjige stoji vsebinsko najbolj nabit esej, logično. Prebivalke in prebivalci živalskega mesta morda še zmeraj zatopljeno – preglasno – loputajo z vrati.

A avtorica sama nekaj drugih vrat tudi zaloputne in odpahne. No, upoštevajoč maniro in etiko njenega pisanja, utemeljeno na nenasilju, je bolje zatrditi, da jih le zapre in odpre. V Osebni zgodovini popa izvemo, katera izkušnja jo je uvedla v poslušanje popularne glasbe, kje sta se pop in izkušnja formiranja v avtonomno osebo – formiranja v avtonomno žensko – zanjo staknila ter kaj je to formiranje, ta nedokončani proces, za zdaj prineslo s seboj. Sprva je Manca G. Renko zaprla vrata pred tradicionalno umetnostjo, kakršno je poznala. »Hodila sem po Centru Pompidou v Parizu in gledala vse moške, ki visijo s sten ali se dvigajo s tal. Postala sem na smrt zdolgočasena. /…/ Bila sem na točki nič: intelektualno nezmožna zaupati katerikoli formi umetnosti in hkrati odprta samo za pop.«

Vmes se ji, še vedno v istem eseju, zaprejo vrata pred Lano del Rey in nekaj prijateljstvi, že v naslednjem, naslovljenem Or at least a voice. Of a generation, pred obrisi generacijske nostalgije, v – sicer predzadnjem – eseju Duhovi med nami se med arhivskim delom srečuje s strahovi preteklosti, z življenji preminulih žensk, v katera nam vrata tokrat spoštljivo odškrne, v Mnogo dela za nič pa se avtorica zaustavi pred pročeljem teme, ob kateri vsem pišočim in mislečim zaigra srce. Ne od veselja, seveda, temveč, sklepam in upam, zaradi frustracije.

A bistveno je, je izkupiček prebranega, da smo tako ali drugače travmatizirani čisto vsi.

Ta tema je delo, razplastena na nekaj ključnih vidikov. Na delo brezdelnega – zvezdniškega in milijarderskega – razreda. Na žensko delo na sebi, vse to »napenjanje, drgnjenje, špikanje, čiščenje, ščitenje, vlaženje, masiranje in nategovanje, ki bolj kot na skrb zase spominja na nevrozo«. Na mistificirano delo (v) umetnosti. Na delo samoznamčenja, ohranjanja lastnega branda. Na delo uživanja in užitka …

Toda mene, ki sem tista frustrirana pišoča, je esej pridobil že z napovednikom, s teaserjem: »Nenehno moramo delati … /…/ neskončno veliko energije gre v nič, mi pa smo utrujeni bolj kot kdaj prej. V živalskem mestu sanjsko delo ne obstaja, ker o delu ne sanjarimo.« Tudi jaz priznam, »da bi lahko naredila več družbeno koristnega intelektualnega dela, če mi ne bi bilo treba hoditi v službo«.

Manca G. Renko kot akademičarka doda še, da njenega pisanja in raziskovanja nič ne ovira bolj kot služba, »ki mi skozi prijave na razpise ukazuje, kaj in kako moram raziskovati in pisati in v kakšni obliki ter komu predstaviti rezultate«.

Verjetno nam za poistovetenje z avtorico ni treba biti akademičarke. Vemo – občutimo – lahko, kako zelo nas korzeti, ki si jih zategujemo pod prijazno prisilo kapitalizma, dušijo. Za nameček pa v tem oblačilu nismo nič boljši ali lepši ljudje.

Time is a flat circle (Čas je ploščati krog), na nekem mestu, ko si iz serije Pravi detektiv (True detective) izposodi Nietzschejev citat, zapiše Manca G. Renko in tudi tale članek je flat circle; začel in končal se je z ugotovitvijo, da ženske ne delamo nič manj kot nekoč, naše delo je le prekleto drugačno. Nikdar pa, zaključi avtorica, to delo nismo me ali mi in nikdar to delo ni opravljeno docela in popolno. Včasih gremo lahko še pred zadnjo piko članka spat.

A kar je pomembnejše: včasih je bilo pisanje besedila dobra izkušnja. Včasih je bila knjiga, ki ji je bilo pisanje posvečeno, prostrana (evo, pa sem našla nadomestek za genialna). Vsaj to. Res, vsaj to.

Knjiga:
Manca G. Renko: Živalsko mesto
Založba: No! Press, 2024
Cena: 25 EUR