Je Levica res skrajna stranka?

Anže Logar je politično kariero debelih 25 let gradil v SDS. Prehodil je pot od nekdanjega podpredsednika podmladka stranke do direktorja vladnega urada za komuniciranje, bil je večkratni mestni svetnik in poslanec, predsednik sveta, nesojeni kandidat za župana Ljubljane, zunanji minister v prejšnji vladi ter »neodvisni« kandidat za predsednika države. Z ramo ob rami je stal z največjimi skrajneži te stranke, z Brankom Grimsom, Žanom Mahničem, Alešem Hojsom in navsezadnje tudi s predsednikom SDS Janezom Janšo. Po razglasitvi rezultata predsedniških volitev, ki se mu je na desnici prej približala edinole Barbara Brezigar leta 2002, je napovedal, da se je Slovenija znašla »na začetku nečesa velikega«. Možnosti sta bili samo dve: ali bo prevzel krmilo stranke, v kateri se primata že 30 let krvavo oklepa en človek, ali pa bo ustanovil novo. Tehtnica se je kaj hitro prevesila na stran tiste druge.

Po skoraj letu in pol delovanja Platforme sodelovanja, društva, ki je sem pa tja organiziralo razprave, pravzaprav debatni krožek, in obenem odskočne deske do naslednjega koraka, ki naj bi držala javnost čim dlje v negotovosti, je Logar prejšnji mesec vendarle izstopil iz SDS, s seboj odpeljal tudi poslanca Evo Irgl in Dejana Kaloha ter za 16. november napovedal ustanovni kongres nove stranke – Demokratov. Stranke, za katero je v tem letu in pol postalo jasno edino to, da bo njena glavna, če ne celo edina programska točka, »sodelovanje«.

Logar, kot bi bil že ustoličen kot sestavljavec naslednje vlade, si želi široke, rdeče-črne koalicije. Najraje bi sodeloval kar z vsemi parlamentarnimi strankami, s Svobodo, SDS, SD in Novo Slovenijo. Skratka, s čisto vsemi, razen z Levico, saj da je ta preprosto preveč skrajna. Kot je povedal za Mladino, je Levica »antisistemska stranka, na ta način je tudi prišla v parlament«, vsaka antisistemska stranka pa da je »po svojem bistvu skrajna, saj negira ustaljeni red in želi vpeljati novega«. Tudi sicer je bil pretekle dni kritičen do vloge Levice v zdajšnji vladi. »Glede na trenutno levo-levo vlado, kjer se je premier, čeprav prihaja iz domnevno sredinske stranke, popolnoma naslonil na agendo stranke Levica, bo v naslednji vladi zagotovo potrebnih kar nekaj ukrepov iz orodjarne desnosredinskih strank,« je povedal prejšnji teden v pogovoru za N1.

Retorika sodelovanja, »dajmo stisniti skupaj«, poskuša iz sebe iztisniti še zadnje elemente političnega. Vse ostalo je samo še bolj ali manj regulirana korupcija.

Pustimo ob strani dejstvo, da Levica pač ni skrajna stranka, saj zaseda kvečjemu ideološki prostor, ki ga je prej, preden je posvojila koncept »tretje poti« po Anthonyju Giddensu in v sebi začutila Friedricha Hayeka, preden je torej naredila odločen korak v desno, dolgo zasedala socialdemokracija (sociolog dr. Srečo Dragoš meni, da je edina prava, žlahtna socialdemokratska stranka v Sloveniji danes prav Levica, njen politični boj pa označuje kot »boj za staro pravdo«). Pustimo prav tako ob strani dejstvo, da so občutki vzajemni: tudi Levica ne bi nikoli hotela sodelovati z Logarjem. Pomembnejše vprašanje je, kaj misli Logar, koga da vleče za nos. Zveni namreč res neverjetno, da človek, ki je politično kariero zgradil v stranki najskrajnejših politik in najskrajnejših političnih likov, zdaj govori, da mu ni do skrajnežev.

»Ideja v ozadju je, da s skrajneži kljub vsemu ne moreš sodelovati in sklepati kompromisov. Levica je po Logarju že dosegla skrajnost, pa čeprav si osebno zlahka zamislim precej radikalnejšo levo stranko. In zanimivo bi ga bilo vprašati, zakaj iste logike ne uporabi pri desnici. Tam si očitno vendarle zna in mora zamisliti še skrajnejšo desno stranko, na primer takšno, ki bi bila odkrito in militantno nacistična – glede na to, da s SDS vendarle bi sodeloval,« ob tem razmišlja filozof dr. Tadej Troha. »Kako to upraviči? V Logarjevem imaginariju je bil prav sam tisti, ki je SDS ohranjal v mejah normale in preprečeval, da bi degenerirala v skrajnost. S tem razloži svojo lastno preteklost, a obenem daje obljubo za prihodnost: tako kot je v mejah normale ohranjal SDS, bo v mejah normale ohranjal tudi celotno slovensko politiko.«

»Povsem jasno pa je, da Logarjev poskus formiranja ’nove sredine’ stremi k temu, da bi na naslednjih volitvah izrinil Levico iz vsake možne vladne koalicije. Če pogledamo povsem zdravorazumsko, je sicer res presenetljivo, koliko moči se pripisuje tej mali strančici. Desnosredinska koalicija (Logar-Janša-Tonin) potrebuje sovražnika, če hoče zmagati. Seveda pa deluje pragmatično in pušča vrata odprta za sodelovanje z drugimi možnimi partnerji, s SD in Svobodo, če bo to potrebno,« meni filozof dr. Peter Klepec. »Levici je v tem trenutku uspelo biti povsem normalna politična stranka, ki zagovarja socialdemokratska stališča, je načelna in ne pada na pritiske lobijev. Nič zares pretresljivega ni naredila, nič tako ’skrajnega’ ni na njej. Pa vendar vse skupaj samo kaže na to, v kako skrajnem političnem prostoru živimo. Kako v bistvu ta retorika sodelovanja, ’dajmo stisniti skupaj’, poskuša iz sebe iztisniti še zadnje elemente političnega. Ker vse ostalo je potem, z redkimi izjemami, samo še bolj ali manj regulirana korupcija.«

Če si dovolimo biti zares »skrajni« pri interpretaciji sodelovanja, kot ga propagira Logar – zakaj potem preprosto spet ne uvedemo enopartijskega sistema?

Ni prvič, da je Levica na udaru. Pri različnih organizacijah kapitala, njim naklonjenih medijih in političnih strankah, je dojeta kot anomalija sistema. Kot ščurek, ki bi se ga vsi radi znebili, pa nekako še kar vztraja. Kar je hecno: to je vseeno stranka, ki se tako pridno drži sistema, da je doslej še ni pretresla nobena večja afera. Pa vendar pri nobeni drugi stranki ne boste slišali toliko naslajanja, ko ji kaj ne gre po načrtih, pri nobeni drugi stranki ne boste slišali toliko strašenja, ko bo predstavila kakšen predlog zakona. SDS in Nova Slovenija sta šli pred tremi leti celo tako daleč, da sta Levico obtožili rušenja parlamentarne demokracije in drugih temeljev ustavnega reda; hoteli sta prepovedati njeno delovanje.

Stvar zveni kot neslana šala. Nova Slovenija se povezuje s krščanskim naukom, čeprav naj bi bile v Sloveniji verske skupnosti in država ločeni. SDS v svojih programskih dokumentih svari pred državljansko vojno,  njen predsednik poziva ljudi k oboroževanju, ustava in pravna država pa sta bili dve stvari, s katerima je zadnja Janševa vlada, ko je kaznovala in s solzivcem zaplinjevala protestnike, dobesedno brisala tla. In ne nazadnje, če si dovolimo biti zares »skrajni« pri interpretaciji sodelovanja, kot ga propagira Logar: zakaj potem preprosto spet ne uvedemo enopartijskega sistema? Stari komunisti so identično trdili, da nima smisla tekmovati eden proti drugemu.

Na desnici ves čas uporabljajo cenene trike in logične zmote. Postavljajo slamnate može, da bi jih porušili, zamegljujejo resnico, trosijo teorije zarot. (Evtanazija in splav? Ideologija smrti! Migracije? Velika zamenjava! Geji, lezbijke in trans osebe? Teorija spola!) Ves čas propagirajo nekakšno politično manihejsko logiko ali verjetje, da obstajata dobro in zlo in da se je zlu treba nujno upreti. Če je treba, tudi z orožjem. In ves čas izvajajo projekcijo – svoje občutke, misli ali lastnosti, ki jih ne želijo priznati pri sebi, pripisujejo drugim. Utemeljitelj psihoanalize Sigmund Freud je ta pojav opredelil kot obrambni mehanizem, kot projiciranje lastnih podzavestnih želja, strahov ali občutkov na druge, da se nam samim ne bi bilo treba soočiti z njimi. Ker bi bilo to soočenje lahko preprosto preveč boleče ali neprijetno.

Gre pravzaprav že za politično folkloro. Filozofinja, sociologinja in borka za spravo dr. Spomenka Hribar je že v 90. letih prejšnjega stoletja opozarjala, da Janez Janša vidi svet kot zaroto – kot zaroto komunistov in komunističnih elit, stricev iz ozadja. Po osamosvojitvi se je v desnih medijih in različnih publikacijah, kot je pisal tudi zgodovinar dr. Božo Repe v Mladini, »začela širiti teza o ’kontinuiteti’ (kasneje poimenovani ’organizacija’, ’udbomafija’), ki da jo pooseblja in vodi Milan Kučan in ki da obvladuje Slovenijo«. Po Sloveniji so začele krožiti računalniške diskete s shemo »hobotnice«, ki naj bi razkrila tajno zarotniško omrežje tako imenovanega Kučanovega klana, veliko teorijo, ki je v središče postavila prvega predsednika države, pa je Janša podrobneje razčlenil v svojih Okopih (1994). Ideja zarote je od takrat v središču političnega boja desnice: naj bo to udbomafija, Murgle ali globoka država, Milan Kučan, za katerega se v desničarski fantazmi zdi, kot da skače iz vsakega grmovja, ali pač kdo drug, ki se je kdaj preveč priskutil Janezu Janši in njegovim somišljenikom, denimo Drago Kos ali Gregor Golobič.

»Takšna je preprosto logika teorije zarote. Ta mora ’prebuditi’ – oziroma kot bi rekel Janša, ki meni, da je komunizem kot alkohol, ki se ga prenapiješ: ’strezniti’ – ljudi, da lahko povzroči mobilizacijo,« razloži Klepec. »In to lahko stori le, če mu uspe naslikati res močnega sovražnika, ki stoji v ozadju te zarote in nas bo vsak trenutek uničil. ’Mi’, ki smo spregledali zle namene v ozadju in se ’prebudili’ oziroma ’streznili’, pa smo tisti, ki bomo to premagali.«

S teorijami zarot tako pričakovano na desnici niso skoparili, niti ko je prišlo do objave na skrivaj pridobljenih posnetkov dogovarjanja med poslanci o izvedbi posvetovalnega referenduma o JEK 2 v oddaji Tarča. Po hudi šlamastiki – sprva vztrajanju pri referendumu na vsak način, dokler ni bil ta zaradi preveč načetega zaupanja javnosti ob objavi posnetkov vendarle odpovedan – je bilo treba začeti kazati s prstom. In kam je pokazala desnica? Na Levico, jasno. Na tisto edino stranko, ki je že od samega začetka opozarjala, da je referendum sporen, in svarila, da JEK 2 ne sme postati novi TEŠ 6.

Zarotniški um se je sprva vžgal poslancu SDS Zvonku Černaču, ki je v državnem zboru prejšnji teden zatrdil, da je bila Levica tista, ki je snemala dogovarjanje med poslancema Tomažem Liscem (SDS) in Natašo Avšič Bogovič (Svoboda). Nato pa še v Odmevih na TV SLO 1 poskušal javnost prepričati, da naj bi bil povod, zakaj je SDS umaknila soglasje za razpis referenduma, prav Levica, ki da je »očitno želela to vprašanje in to razpravo izkoristiti za neke druge teme, za neko politično agendo«, kar pa je »utemeljen razlog, da je v takih razmerah neodgovorno nadaljevati postopke z referendumom, ker ljudje ne bi dobili vseh pravih informacij«. Nekaj dni kasneje se je predsednik Nove Slovenije Matej Tonin odločil pritisniti na plin in v zarotniški miks pripeljal še Golobiča, ko je v Tarči razodel, »da sta gospod Gregor Golobič in Luka Mesec poskušala ta referendum uporabiti za oblikovanje neke leve radikalne stranke«.

Toninova teorija zarote o Mescu in Golobiču, ki da na skrivaj snujeta novo radikalno politično stranko, je seveda klasičen manever zamegljevanja. Pa vendar zanimiva iztočnica: vzporednice med Levico in Golobičevo nekdanjo stranko Zares, ko gre za velika energetska projekta TEŠ 6 in JEK 2, so namreč očitne.

Levica je antisistemska v tem, da je zmožna opaziti stvari, ki jih drugi ne, zmožna je kritizirati stvari, ki jih drugi ne znajo ali sploh ne vedo, da bi jih bilo treba.

Vrnimo se za trenutek spet k Logarju, ki je Levico označil za antisistemsko stranko. Levica morda res ni antisistemska v tem, da bi navijala za revolucijo, politični prevrat in uvedbo socializma čez noč. Je pa kljub temu morda še vedno antisistemska v tem, »da ni zares del prevladujočega političnega in medijskega sistema, za katerima stoji kapitalski interes, zato tudi praktično celoten politični in medijski razred komaj čakata, da Levica izpade iz parlamenta. Antisistemska pa je tudi v smislu, da je sploh zmožna opaziti stvari, ki jih drugi ne, zmožna je kritizirati stvari, ki jih drugi ne znajo kritizirati ali sploh ne vedo, da bi jih bilo treba kritizirati. Edina je, ki enostavno ne prisede na čisto vsak vlak, kot smo lahko videli tudi pri JEK 2,« razlaga Troha. »V tem smislu je bila tudi Zares antisistemska stranka, saj je bila edina, ki je opozarjala politični sistem – to združbo, ki se zmeraj bolj gosti v homogen politični razred, ki misli bolj ali manj isto – na težave pri TEŠ 6. Tako kot je bila Zares vis-à-vis TEŠ 6 antisistemska stranka, se je tudi Levica vis-à-vis JEK 2 izkazala za antisistemsko stranko.«

»Kdaj se zdi, kot da si prevladujoče strukture sploh ne morejo zamisliti, da nekdo ni pokvarjen. Ne poznajo tega načina delovanja, ne morejo razumeti, da se nekdo ne gre ves čas nekih političnih mahinacij in se ne dogovarja na skrivaj stvari,« še doda. »Res široka politična struktura je prepričana, da se vsi tako obnašajo. Da vsi goljufajo. Da vsi kradejo. Da vsi samo gledajo naokoli po parlamentarnih hodnikih in sklepajo posle. Sploh si ne morejo predstavljati, da je lahko drugače.«

Če politiki vidijo svoj posel samo še kot to – kot dober posel (Kaj drugega pa jih je tako premamilo pri JEK 2?) – in »Noriško kraljestvo neoliberalne nevednosti«, kot ga je poimenoval sociolog dr. Jože Vogrinc v prejšnji številki Mladine, razglaša za skrajnost vsak ukrep, ki nasprotuje večanju družbene neenakosti, bi bilo težko drugače. V resnici je še huje. Marcel Štefančič, jr., v Črni knjigi kapitalizma zapiše, da se je neoliberalizem v ljudeh, ne samo pri elitah, že prelevil v pogojni refleks. »Ljudje vedno avtomatično in spontano prikimavajo neoliberalnim sirenam. Za vsak problem vidijo le neoliberalno rešitev. Kar pomeni, da razmišljajo neoliberalno. /.../ In če jim rečeš, da je to, kar govorijo, slavijo in terjajo, čisti neoliberalizem, odvrnejo: Ne, to je zdrava kmečka pamet! In tu je problem: neoliberalne politike so se tako lepo prijele, postale so tako samoumevne in logične, da izgledajo kot ’zdrava kmečka pamet’.«

Filozof dr. Slavoj Žižek meni, da je v svetu, kjer kapital posameznike omeji zgolj še na potrošnike in instrumente političnih agend, ko spodbuja predvsem cinične in brezbrižne drže, nasilneže in povzpetneže, skratka v svetu, kjer so vrednote podrejene zgolj kapitalističnim interesom, najbolj subverzivno vztrajati pri svojih etičnih načelih. V tem pogledu je morda najradikalnejše dejanje, ki si ga je Levica privoščila v dobrem desetletju, odkar je začela svojo politično pot, prav to, da je ves ta čas ohranila svoje dostojanstvo. In temu se ni bila pripravljena odpovedati niti tokrat.