Amerika bo 5. novembra izvolila demokracijo in fašizem

Vsi vemo, kdo ali kaj je Donald Trump. In vsi vemo, da bi bilo povsem logično in naravno in samoumevno, če bi bil na predsedniških volitvah poražen. Kamala Harris bi ga morala 5. novembra gladko in zlahka premagati. Še več – zdajle bi morala gladko in zlahka voditi. Ne le v javnomnenjskih anketah, ampak tudi v seštevku elektorskih glasov – v elektorskem kolegiju ameriških zveznih držav (ki daje disproporcialno politično moč ruralnim predelom). Kamala Harris bi morala dobesedno počistiti vse tiste ključne, odločilne battleground države – Michigan, Wisconsin, Nevado, Severno Karolino, Arizono, Georgio in Pensilvanijo, ki naj bi bila letos »usodna«. Kot napovedujejo – kdor bo osvojil Pensilvanijo, bo osvojil Belo hišo. A kot rečeno – Kamala Harris bi morala pomesti tudi s Pensilvanijo. Gladko. In zlahka. Ker vemo, kdo ali kaj je Trump. In ker tudi Američani – tem bolj Američani s teh predvolilnih »bojišč« – zelo dobro vedo, kdo ali kaj je Trump.

Toda če zdajle pogledate ankete in napovedi, ste lahko le šokirani, zgroženi in zaprepadeni – Amerika namreč visi. Ankete, ki merijo volilno razpoloženje na nacionalni ravni, dajejo pretežno prednost Kamali (od odstotka do petih odstotkov), pri elektorskih glasovih, ki itak zares odločijo, kdo bo šel v Belo hišo, pa sta Trump in Kamala Harris skoraj povsem poravnana. Kamala Harris tesno vodi v Wisconsinu in Nevadi, Trump pa v Michiganu, Arizoni, Severni Karolini, Georgii – in jebeni Pensilvaniji (ki ima 19 elektorskih glasov). Za 0,3 odstotka. Ne le da sta torej poravnana, ampak se – čeprav pri napovedih za vseh sedem ključnih, še vedno visečih zveznih držav obstaja znatna možnost napake – celo zdi, da Amerika že rahlo visi na Trumpovo stran ali pa da tu in tam že zaniha na Trumpovo stran. Da prevečkrat zaniha na Trumpovo stran. Nič hujšega, nič silnejšega, nič prav dramatičnega, nič odločilnega, pa vendar – dovolj hudo. In alarmantno.

Ker je Amerika totalno razklana, radikalno in absolutno polarizirana, ker je politično okolje povsem in scela nepredvidljivo in ker sta oba kandidata, Kamala Harris in Donald Trump, praktično izenačena (dead heat, pravijo temu), se zdaj vsi opotekajo v tej megleni in nenadni – in ja, nepričakovani – negotovosti, kompulzivno kompilirajo in kombinirajo agregate anket (v teh za odstotek ali dva vodi Kamala Harris) ter iščejo reprezentativne vzorce, predvsem pa skušajo najti sveti gral: reprezentativni vzorec populacije, ki naj bi 5. novembra prišla na volitve. Praktično, ne le teoretično. Možnost napake je prevelika. Vsi se bojijo, da bodo – tako kot leta 2016, a tudi leta 2020 – spet zgrešili in spregledali kak kontingent Trumpovih volivcev. Toda prav zato, ker se bojijo, da bi jih spregledali, je večja možnost, da volilni izid nagibajo na Trumpovo stran. Sloviti portal FiveThirtyEight, ki ga je ustanovil politični analitik in statistik Nate Silver, pripisuje Trumpu 52-odstotne možnosti za zmago, Kamali Harris pa le 48-odstotne, sam Nate Silver, najpreciznejši napovedovalec volilnih izidov, ki je portal FiveThirtyEight lani zapustil in ustanovil portal Silver Bulletin (s sabo je odnesel tudi model za napovedovanje volilnih izidov), pa prav tako daje rahlo prednost Trumpu, a obenem opozarja, da še »ni nikoli videl volitev, pri katerih bi napoved toliko časa preživela v bližini izida 50/50«.

Amerika visi. Ankete, ki merijo volilno razpoloženje na nacionalni ravni, dajejo pretežno prednost Kamali Harris, pri elektorskih glasovih, ki itak zares odločijo, kdo bo šel v Belo hišo, pa sta Trump in Kamala Harris skoraj povsem poravnana.

Demokratski volivci, ki so obupali nad Bidnom (in ki so bili zato prepričani, da so demokrati volitve tako rekoč že izgubili), so Kamalo Harris res entuziastično in evforično – oh, in kamalamanično – sprejeli, a Trumpovi volivci zaradi tega niso prestopili na njeno stran. Kamala Harris je tudi dobila tisto – edino – predvolilno televizijsko soočenje s Trumpom, vendar to ni ničesar spremenilo, saj Trumpovi volivci zaradi tega niso prestopili na njeno stran. Kamala Harris ima množične shode in smeh, ki navdajajo z optimizmom, toda le njene, demokratske volivce – zaradi tega ni pridobila niti enega Trumpovega volivca. Tu se ponovno potrjuje Trumpov dictum, da bi lahko na Peti aveniji ustrelil človeka, pa zaradi tega ne bi izgubil niti enega volivca. Mirno lahko laže, pa ne bo izgubil niti enega volivca. Proti njemu lahko vložijo kopico obtožnic, pa ne bo niti ob enega volivca.

In Amerika je trenutno tako histerično pravilno in simetrično polarizirana, preklana in presekana, da se res zdi, kot da ne Trump ne Kamala Harris ne moreta več izgubiti niti enega volivca. V očeh svojih volivcev ne moreta več zgrešiti. Sprava ni več mogoča. Državljanska vojna je neizbežna. Ameriko bi rešilo le to, če bi imela vsaka polovica Amerike svojega predsednika: predsednica modrih, prodemokratskih dežel – Kalifornije, New Yorka, Washingtona, Vermonta, Marylanda, Oregona, Rhode Islanda ipd. – bi postala Kamala Harris, predsednik rdečih, prorepublikanskih držav – Teksasa, Oklahome, Misurija, Alabame, Misisipija, Južne Karoline, Floride ipd. – pa bi postal Trump.

Kar seveda pomeni, da bi Ameriko rešilo le to, če bi bilo tako kot med državljansko vojno v letih 1861–1865, ko je imela Amerika hkrati dva predsednika: predsednik severne Unije je bil Abraham Lincoln, predsednik južne Konfederacije pa Jefferson Davis, ki je bil sicer nelegitimen. Neizvoljen.

Rekli boste: norost! To ni mogoče! Da bi imela Amerika hkrati dva predsednika! No way! O, pač – way, way! Samo pomislite na zadnja štiri leta? Čakajte, kaj se je že dogajalo? Mar ni imela Amerika dveh predsednikov, Bidna in Trumpa? Mar ni Trump nenehno trdil, da na volitvah leta 2020 ni izgubil, da je na njih torej zmagal? In mar niso tega nenehno ponavljali tudi njegovi volivci, feni, privrženci – da na volitvah ni izgubil? Trump je bil sicer neizvoljen in nelegitimen, tako kot nekoč Jefferson Davis, toda kljub temu je bil štiri leta predsednik druge – rdeče – polovice Amerike.

Pahorjeva kopija

Zato se povsem upravičeno sprašujete: kaj, če bo 5. novembra zmagal Trump? Dodam lahko le: ja, in kaj, če bo za njegovo zmago kriv Borut Krajnc? Fotograf Mladine! FotoKrajnc!

Naj vam pojasnim.

Goebbels, Hitlerjev propagandist, bi skakal od veselja, ko bi videl, kako je Trump vrtel svojo playlisto. Z glasbo lahko prideš v ljudska srca. Z glasbo lahko v ljudska srca pripelješ vso ideologijo tega sveta.

Ko se je Borut Pahor leta 2012 spustil v boj za predsednika Republike Slovenije, je sklenil, da bo v predvolilni kampanji delal, da se bo torej vživel v različne poklice – tako se je delal, da je avtomehanik, mesar, delavec v oddelku za izdelavo diplom, predelovalec tkanine, mlekar, skrbnik živali, komunalni delavec, ekološki pridelovalec zelenjave, gradbinec, mizar, trgovec in frizer. Borut Krajnc mu je bil s fotoaparatom stalno za petami, vedoč, da je na sledi nečemu velikemu, morda celo večjemu od samega Pahorja. Fotografije je objavljal v Mladini, ob koncu leta 2014 pa je izšel tudi koledar z njegovimi fotografijami Pahorjevih predvolilnih delavskih likov. Pahor menda s koledarjem, naslovljenim Politika, ni bil preveč zadovoljen, ker se je na fotografijah videl le on, ne pa tudi ljudstvo, toda koledar je bil hit. Velik hit. Dobil je noge. In verjetno tudi krila. In poletel.

Pa špekulirajmo. Recimo: koledar je morda prišel v roke Nataši Pirc Musar, ki je leta 2014 ravno zapustila funkcijo informacijske pooblaščenke in ustanovila lastno odvetniško družbo. Ker je vedno kandidirala za kak položaj, ga verjetno ni vrgla stran – in glej, ko je postala odvetnica Melanie Trump, žene novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ji je verjetno nekoč rekla, joj, nekaj ti bom poslala, bolj za šalo, ampak nikoli ne veš, lahko bo prišlo prav tvojemu možu. Naj pogleda, kako to počnemo v tvoji domovini!

In poslala ji je fotoKrajnčev koledar. Melania Trump ga je verjetno le ošinila in ga potem hladno, povsem rutinsko vrgla v kot – med prelistane revije, knjige, kataloge razstav in fotografske monografije bogatih in slavnih.

In tam je obtičal – do zdaj.

Ko se je začela predvolilna kampanja, Trumpu najprej ni kazalo dobro – gladko je sicer osvojil republikansko nominacijo, toda za Bidnom je zaostajal. Potem pa se je začel Biden čedalje bolj izgubljati, delal je vse več napak, vse pogosteje ni vedel, kje je in s kom govori – in Trump je povedel. A se je spet vse obrnilo na glavo, ko so demokrati na začetku julija detronizirali Bidna in intronizirali Kamalo Harris. Ta ga ni le ujela, ampak tudi prehitela. In Trump ji je gledal le še v hrbet. Sčasoma se ji je sicer malce približal, a ni in ni mogel mimo nje. Brcal je – ni pomagalo. Psoval – ni pomagalo. Renčal – ni pomagalo. Se zaletaval – ni pomagalo. Blaznel – ni pomagalo.

Potem pa se je verjetno Melania Trump nekega večera, ko ji je razlagal, da ne ve, kaj naj naredi (ker da vse leti v prazno), stegnila v kot, zgrabila tisti koledar in ga porinila Trumpu, rekoč: Tole je za Pahorja delalo čudeže! Poglej! In res, Trump je pogledal, prelistal koledar, gledal Pahorja avtomehanika, Pahorja mesarja, Pahorja mlekarja, Pahorja gradbinca, Pahorja mizarja, Pahorja trgovca in Pahorja frizerja, zacvetel in vzkliknil: Hevreka!

In že se je kostumiral in prelevil v delavca, no, trgovca – v neki pensilvanski restavraciji McDonald’s je nedavno stal v predpasniku in delil »najboljše« burgerje in »najboljši« krompirček. Ni ostal dolgo – le kake pol ure. Toda na vsak način je hotel pokazati, da razume delavski razred. Na vsak način je hotel izkazati solidarnost z delavskim razredom. Na vsak način je hotel potrditi, da je res fast food, da je McPredsednik, da je McTrump – da je McDonald.

In Kamalo Harris je dohitel. In prehitel. V ključni Pensilvaniji za 0,3 odstotka. Za dlako. Mrvico. Za tisto iglo, ki v bondiadi Samo za tvoje oči na koncu – nad tistim prepadom – prevaga in avto z negativcem pošlje v globino.

Nič, Trumpu ni preostalo drugega, kot da uporabi Pahorjev trik. Ni mu preostalo drugega, kot da Krajnčev koledar prelevi v predvolilni priročnik. Ne pozabite, malo prej se je na nekem predvolilnem shodu v Pensilvaniji, ki so ga razglasili za town-hall meeting, kar pomeni, da naj bi odgovarjal na vprašanja publike (državljanov, volivcev), prelevil v didžeja. V nekem trenutku se je namreč naveličal vsega skupaj in vzkliknil: »Raje poslušajmo glasbo! Kdo vraga pa še hoče poslušati vprašanja?« Svoje asistente je pozval, naj začnejo z njegovega iPada vrteti njegove največje hite. »Zavrtite Ave Mario!« In zgodilo se je. »Zavrtite Pavarottijevo verzijo!« In so jo. Pa Hallelujah, Rich Men North of Richmond, Elvisovo verzijo Dixieja, November Rain in Nothing Compares 2 U. Nothing!

Amerika je trenutno tako histerično pravilno in simetrično polarizirana, preklana in presekana, da se res zdi, kot da ne Trump ne Kamala Harris ne moreta več izgubiti niti enega volivca.

Trump je bil didžej – 40 minut. Svoj shod je prelevil v koncert. Lovefest. Dan ljubezni. In pri tem je poplesaval. Njegovo »ful-sem-noter« poplesavanje je spominjalo na njegovo »ful-sem-noter« poplesavanje na zabavah, ki sta jih v »zlatih časih« prirejala Diddy in Jeffrey Epstein, jet-set posiljevalca.

Temu lahko rečete politični nadrealizem, mondo bizarro, frikšov, norost, mentalni detour, izguba stika z realnostjo. Toda to – ta politični nadrealizem, ta mondo bizarro, ta frikšov, ta norost, ta mentalni detour, ta izguba stika z realnostjo – je žal realnost. Volivcem Kamale Harris se to zdi nelogično in nesmiselno in kaotično, toda Trumpovim volivcem se zdi to povsem logično in smiselno – v tem vidijo znak, da lahko Ameriko uredi le Trump. Volivcem Kamale Harris se zdi, da z njim ni vse v redu, toda Trumpovim volivcem se zdi, da so vsa svarila, da je z njim nekaj narobe, kronski dokazi, da je z njim vse v redu – in da ga hoče kabala satanističnih liberalcev, globoke države in tajnih služb osmešiti, demonizirati in ustaviti.

To, da med govori čedalje bolj blodi in tava in se izgublja (in kar kliče kognitivni test, navsezadnje, ko je na lasvegaškem shodu predstavljal svojega velikega privrženca, reggaetonskega zvezdnika Nickyja Jama, je mislil, da je ženska, rekoč celo »She’s hot«), ni problem, temveč dokaz, kako vzdržljiv je. Nič ga ne ustavi.

Da je predvolilno kampanjo – uvod v nesebično služenje ljudstvu – spremenil v posel in začel prodajati Biblije, zbirateljske kovance, ure, superge, bulerje ipd. ( ja, Amerika je reklama), njegovih privržencev ne moti, saj v tem očitno vidijo dokaz, da je Trump res šampion kapitalizma, ki dela Ameriko »veliko«, in zatiralec socializma, ki jo dela »majhno«. Trump je kapitalistični perpetuum mobile – nenehno trži, grebe, eksploatira, profitira. Nenehno ubija socializem. Z vsako Biblijo, ki jo proda, z vsako uro, ki jo proda, z vsakimi supergami, ki jih proda, ubije socializem. Ni nacionalsocialist, kot je bil Hitler, temveč nacionalkapitalist.

Raznašalec božje besede

Ne, Trump, ki je generalu Johnu Kellyju, načelniku svojega kabineta, zabrusil, »zakaj ne morete biti kot nemški generali«, in ki je nekoč vzdihnil, da bi »potreboval generale, kakršne je imel Hitler« (no, Hitlerjevi generali so skušali Hitlerja kar nekajkrat likvidirati, če smo že ravno pri tem), ne omedli, njegovi privrženci pač. Na pensilvanskem shodu, na katerem je začel vrteti svoje greatest hits, je nekaj njegovih privržencev omedlelo – ne zaradi izčrpanosti in dehidriranosti, temveč zaradi vznemirjenosti. Videli so Trumpa! Tako so v tridesetih letih prejšnjega stoletja na nacističnih shodih v Nürnbergu omedlevali Hitlerjevi privrženci – ker so videli Hitlerja.

Kako naj torej Trumpove privržence 5. novembra prepričajo, da Trump – ki trdi, da ni nikoli bral Mein Kampfa ( jaz sem ga, da bi lažje razumel Trumpa) – ni zmagovalec volitev? Kakšna je verjetnost, da ne bodo v vsakem primeru verjeli, da je Trump zmagal?

Donald Trump je Kamalo Harris dohitel. In prehitel. V ključni Pensilvaniji za 0,3 odstotka. Za dlako. Mrvico.

Goebbels, Hitlerjev propagandist, bi itak skakal od veselja, ko bi videl, kako je Trump vrtel svojo playlisto. Je bilo to, da je začel na shodu na lepem vrteti glasbo, res znak norosti? Ne, au contraire – kaj, če je to znak velike politične in propagandne premetenosti? Navsezadnje, je kaj zapeljivejšega od glasbe? Z glasbo lahko prideš v ljudska srca. Z glasbo lahko v ljudska srca pripelješ vso ideologijo tega sveta.

Trump je ideologija, ki zapeljuje. Ideologija, ki poje. Zato ne preseneča, da je na tistem shodu vzkliknil: »Zavrtimo še Y.M.C.A.!« In so jo. Skladbo Y.M.C.A. je leta 1978 lansirala gejevska disko skupina Village People – in postala je orjaški hit in »gejevska himna«, kot so rekli. Marsikdo si je verjetno rekel: Trump ni vedel, da je na svojem shodu vrtel gejevsko himno! Homofob, ki je nevede vrtel gejevsko pesem! Ne, sploh ne, ravno nasprotno: Trump je Y.M.C.A. vrtel prav zato, ker ve, da je gejevska himna! Trump zapeljuje tudi geje in kompletno skupnost LGBTQIA2S+. Vabi jih, mami, kliče – volite me! Ampak Trump je homofob in transfob! Mar ne obljublja, da bo prepovedal »transspolno norost«, da bo »uničil toksični strup ideologije spola« in da bo pod njegovo vladavino spet veljalo, da je »Bog ustvaril dva spola, moškega in ženskega«? Vsekakor, toda njegovi ga bodo volili prav zato, ker je homofob. In transfob.

Nikar ne spreglejte, da Trump zapeljuje, snubi in vabi tudi črnce, pa čeravno je splošno znano, da je rasist. In kot kažejo ankete, ga podpira 30 odstotkov temnopoltih moških – noben republikanski predsedniški kandidat še ni imel takšne podpore črnskih moških. Ti ga bodo, pravi Barack Obama, volili zato, »ker jim ni všeč, da bi imeli predsednico«, in ker jih privlači Trumpov seksizem. Trump je seksist – toksičen, mizogin. Toda njegovi ga bodo volili prav zato, ker je seksist. In prav zato, ker je rasist.

Trump hkrati nagovarja oboje – geje in homofobe. Ženske in seksiste. Črnce in rasiste. Njegov slogan »Naredimo Ameriko spet veliko«, ki slavi nekdanje spolne in rasne hierarhije (iz časov »velike Amerike«), itak zagotavlja, da je rasizem spet okej, da je ponovno sprejemljiv in da ni z njim nič narobe.

Ja, njegovi privrženci ga bodo volili prav zato, ker je homofob in rasist – in prav zato, ker je nacionalist in fašist (general Mark Milley, nekdanji poveljnik ameriških oboroženih sil, je rekel, da je Trump »najnevarnejši za Ameriko« in »fašist do obisti«, totalni fašist). Ker priseljence razglaša za »živali« in »psihopatske morilce«, »spolne plenilce otrok«, »gangsterje«, »dilerje« in »barabe«, ker jim očita, da »uničujejo« Ameriko, da imajo »slabe gene« in da »zastrupljajo kri naše dežele«. Napovedal je, da bo deportiral vse »ilegalne« priseljence – 11, 15, 20 milijonov priseljencev. Polovica Amerike ga bo volila prav zato. Rekel je, da haitijski priseljenci – legalni, prijavljeni – jedo mačke in pse, kar je popoln rasistični, nativistični kretenizem, toda polovica Amerike ga bo volila prav zato. Pa čeravno čedalje bolj zveni kot umetna inteligenca, ki se ji je zmešalo.

Trump je seksist – toksičen, mizogin. Toda njegovi ga bodo volili prav zato, ker je seksist. In prav zato, ker je rasist.

Trump je zadnjič v ključni Severni Karolini, kjer Kamala Harris zaostaja le še za 0,5 odstotka, katoličane pozival, naj ga volijo – le on jih lahko reši in odreši! Ne Jezus Kristus – ampak on, Donald Trump, prodajalec Biblije (za 59,99 dolarja), raznašalec božje besede, ki se – ko ga je Bloombergov novinar pred nekaj leti pozval, naj pove nekaj svojih najljubših odlomkov iz svoje »najljubše knjige« ( ja, Biblije) – ni mogel spomniti niti enega samega (ker je »to zame preveč osebno«). Pod Bidnovo administracijo se vam godi slabše kot kadarkoli, je rekel katoličanom. »Ne vem, kaj imajo proti katoličanom, toda z nikomer ne ravnajo tako slabo kot z njimi.« Če bo zmagala Kamala Harris, »bo FBI v katoliške cerkve pošiljal vohune«. Ekola – še ena dobro znana cvetka iz predvolilnega repertoarja slovenske desnice: udbomafija v cerkve pošilja špiclje! Ko je civilna iniciativa Glas ljudstva spomladi 2022 napovedala, da bo na volilno nedeljo po slovenskih cerkvah preverjala morebitne kršitve volilnega molka, je moralni teolog Ivan Štuhec za portal Radia Ognjišče rekel: »Kar zadeva Tejo Jarc, je jasno, da nas želi peljati nazaj v neke stare čase, v čase komunizma, ko so ovaduhi prihajali v cerkev, zabeležili izjave župnika ter jih nosili na UDBO, ki je župnika par ur kasneje obiskala.«

Slovenska tradicija je preživela v Trumpovi aberantni retoriki.

Od besed k dejanjem

Kaj, če Trump zmaga? Kaj, če se vrne v Belo hišo? Nekateri Američani že pravijo, da se bodo odselili iz Amerike. Da Trumpa pač ne bodo več trpeli. Štiri leta so bila dovolj. Poleg tega: ta štiri leta, ko ni bil predsednik, se je zdelo, da je predsednik – več ga je bilo videti kot Bidna! Kaj bo šele, če bo ponovno izvoljen?!

Kaj se bo zgodilo, če bo ponovno izvoljen? Na eni strani so tisti, ki pravijo, da bo zdaj še hujše, ali bolje rečeno – da bo šele zdaj zares hudo. Tisto prej, med letoma 2017 in 2020, je bila le vaja. Trump, ki je polovico Amerike prepričal, da je zmagovalec volitev, je videl, kaj vse je mogoče – in zdaj bo vse to lahko storil. Lahko bo šel še dlje – do konca. Lahko bo izpolnil vse svoje predvolilne obljube – in vse svoje maščevalne fantazije. Svojemu mraku bo lahko dal duška. Kaos bo še večji. Katastrofa neizbežna.

Deportiral bo vse ilegalne, neprijavljene priseljence – obsedenost z migranti in migracijami, »karavanami« in »invazijami« bo prelevil v nacionalno religijo. Pričakujte militarizacijo južne meje in novi val koncentracijskih taborišč. Bogataše bo davčno razbremenil. Demontiral bo zdravstveno in socialno zavarovanje. Zaostril bo predpise, ki urejajo splav, kontracepcijo in umetno oploditev. Forsiral bo fosilna goriva. »Drill, baby, drill!« Ameriko bo umaknil iz Nata, Svetovne trgovinske organizacije in pariškega sporazuma o podnebnih spremembah – in legitimiral podnebne spremembe. Odpravil bo nekatera vitalna ministrstva in vitalne agencije, recimo ministrstvo za izobraževanje in agencijo za okoljsko varnost. Očistil bo FBI. Iz učnih programov bo odstranil vse »neprimerne rasne, spolne in politične materiale«, ki »indoktrinirajo mladino« in ki Amerike ne slavijo kot »najkrepostnejše države v zgodovini sveta«, iz šol pa bo nagnal vse učitelje, ki »ne sprejemajo patriotskih vrednot«.

Pomilostil bo »patriote«, ki so napadli in zavzeli Kapitol. Označuje jih za »talce«. Postali bodo njegova zasebna paravojska. Kot so bili rjavosrajčniki Hitlerjeva paravojska. Sebe bo imuniziral – in dal eliminirati vse obtožnice proti sebi. Za dilerje bo izsilil uvedbo smrtne kazni. Od Tajvana bo izsilil plačilo za ameriško zaščito. »Nič drugačni nismo od zavarovalnic.« Tuje študente, ki so se udeležili propalestinskih protestov, bo izgnal. Brezdomce bo preselil v šotorska taborišča. Avtomobilom, uvoženim iz Mehike ali Kitajske, pa bo nabil orjaške carine: »Stoodstotne, dvestoodstotne, dvatisočodstotne,« kot je rekel za Bloomberg News.

Ukrajinsko vojno bo končal »v štiriindvajsetih urah«, kot je obljubil, kar seveda pomeni, da bo Ukrajini ukinil vso vojaško in finančno pomoč, tako da jo bo Putin, njegov »prijatelj«, pohodil. In ja, vojne bo konec. »Vse je že zmenjeno.« Kar bo ostalo od Ukrajine, pa bo delovalo le še kot nevtralna tamponska cona med Zahodom in Vzhodom. S svojimi političnimi nasprotniki – liberalci, levičarji, »radikalnimi levičarskimi lunatiki«, »golaznijo«, »bolniki«, »notranjimi sovražniki«, za katere pravi, da so nevarnejši od Rusije in Kitajske – bo brutalno, tako rekoč putinovsko obračunal. Nadnje bo poslal nacionalno gardo in vojsko, ki jo bo poslal tudi nad liberalna mesta, sanctuary cities, zavetišča migrantov in demokracije, kot so New York, Chicago, Los Angeles in San Francisco.

Tega ni storil še noben ameriški predsednik, a Trump je obljubil, da bo to storil – tiste, ki ga kritizirajo, bo udarila vojska, ki jo bo Trump, kot kaže, prelevil v svojo osebno, zasebno gardo. Vojske ne bo pošiljal v tuje vojne, ker jo bo potreboval doma – za obračun z opozicijo. Za obračun z drugo polovico Amerike. Za obračun z antifašističnim gibanjem. Za militarizacijo Amerike. America First!

Donalda Trumpa podpira 30 odstotkov temnopoltih moških – noben republikanski predsedniški kandidat še ni imel takšne podpore črnskih moških. Ti ga bodo, pravi Barack Obama, volili zato, »ker jim ni všeč, da bi imeli predsednico«.

Leta 2020 je – v času protestov in gibanja Black Lives Matter – vojsko že nagovarjal k akciji: »Ali jih ne morete ustreliti v noge ali kaj takega?« Stisnil bo CNN in ABC. Kaznoval bo tudi televizijske komike, ki ga nenehno smešijo. Bo že našel kaj. Recimo »ilegalne« donacije demokratski stranki.

Demokracija, vladavina prava, državljanske svoboščine, človekove pravice in svoboda govora ne bodo njegove prioritete – itak je rekel, da si želi postati diktator. Vsaj za en dan. Nekoč je pozival k poboju vseh članov podzemlja in dilerjev – tako kot v diktaturah. »Oko za oko,« je menda vpil. »Te ljudi morate pobiti.« Ne bo odšel. Ameriška ustava predsedniku dopušča le dva mandata, toda Trump bo hotel še tretjega – če lahko Putin (in Xi), potem lahko tudi on. Kristjanom ni zaman obljubljal, da bo poskrbel, da jim ne bo treba nikoli več voliti. Tokrat zadnjič.

Ne, nihče ni diktator le za en dan – prehitro ti pride v kri.

Če bo Trump ponovno izvoljen, ne bo le konec demokracije, ampak tudi same politike. Trump se za politiko meni toliko kot za demokracijo.

Toda na drugi strani so tisti, ki pravijo, da se ob Trumpovi ponovni izvolitvi ne bo zgodilo nič hujšega – Trump le govori, le besediči, le pleteniči, potem pa tega ne naredi. Obljubljal je gradnjo zidu na južni meji – ga je zgradil? Da bo deportiral vse ilegalne priseljence, je obljubljal že leta 2016 – pa jih je deportiral? Nasprotno, deportiral jih je manj kot Barack Obama. In manj kot Biden. Trump je na srečo preprosto preveč nesposoben in nekompetenten, da bi storil kaj zares strašnega. Na srečo je preveč neresen, da bi lahko izpeljal kaj velikega. A tudi njegovi volivci ga ne jemljejo nujno povsem resno, sploh pa ne jemljejo resno vsega tega, kar govori – to, kar govori, zveni preveč bizarno, groteskno, absurdno in ekstremno. Še huje: to, kar brblja, zveni tako ekstremno, da deluje neverjetno. In če smo ga preživeli enkrat, ga bomo pa še enkrat! Ga bodo že ustavili – robusten demokratični proces, kongres, sodišča, institucije, checks & balances, republikanski modreci, zvezna ureditev Amerike, strici iz ozadja, globoka država, globoka grla, glas razuma, protestno gibanje, ameriški duh!

Toda Trumpu bo tokrat lažje kot v prvem mandatu. Iz več razlogov.

Prvič, Amerika je histerično in militantno polarizirana – in ta polarizacija kar kliče prehod od besed k dejanjem. Takšna polarizacija se lahko konča le z zlomom demokracije – ali državljansko vojno.

Drugič, Trump, ki le še komaj loči med Hannibalom Lecterjem in vetrno turbino, hoče maščevanje, zase in za svoje »ljudstvo« – ukradli so mu volitve, spravili so ga pred sodišče, posmehovali so se mu, vrteli so ga na ražnju. »I am your retribution,« je mučeniško oznanil svojim privržencem. Trump je jezni, žolčni, užaljeni, resentimentalni, infantilni, agresivni, toksični moški, »kulturni heroin« (kot ga je nekoč, še pred njuno politično »poroko«, imenoval podpredsedniški kandidat JD Vance), živa verzija algoritma za širjenje ogorčenja, magnet za manosfersko angst, skinheade, supremaciste, spolne vandale, neprostovoljne celibatneže, konspirologe, šarlatane, pickup artists in patriote, prepričane, da so zatirani, prikrajšani, izključeni, razlaščeni, izdani, nevidni, pozabljeni in cenzurirani. Kaj pa neoliberalizem – nima nič s tem? Se res motijo tisti, ki pravijo, da Trumpovi volivci izgledajo kot volivci Bernieja Sandersa, ki jim še ni kapnilo? Trumpovi volivci se ne zavedajo, da so Sandersovi volivci. A Bernie ni na voljo. Trump je ameriški Janša, zato bo moral pokazati, da je pravi mensch, alfa in sigma. Da je Klub golih pesti zgodba o njegovem izvoru. In da ne sodi v »generacijo moških, ki so jih vzgojile ženske«.

Tretjič, ko je Trump prvič prišel v Belo hišo, še ni imel svojih ljudi, svojih kadrov, svoje vojske – zdaj jih ima. Totalno lojalne, ideološko pravoverne, pučistične, fanatične, steroidne, ekstremne, precej bolje organizirane, MAGA-ljudi, pripravljene na čiščenje. Poraza ne bodo priznali. Ne bodo se zadrževali. Tokrat se ne bodo ustavili pri Kapitolu. Pučisti, ki so ga 6. januarja 2021 napadli in zavzeli in ki zdaj sedijo in čakajo, da jih Trump, ki je zavzetje Kapitola označil za »dan ljubezni«, osvobodi, so se v ječi itak še bolj radikalizirali, ob novici, da je Trump, njihov »brezpogojni junak«, doživel poskus atentata, pa se jim je, pravi Tess Owen (New York Magazine), zmešalo.

In četrtič, vrhovno sodišče je njegovo, na zveznih sodiščih mrgoli sodnikov, ki jih je imenoval. Zdaj ne bo več sam. In ne bo več obdan le z brezvezniki. Teren je pripravljen. Lahko bo konsekventen, učinkovit, ekstremen, distopičen – nič pretiranega mu ne bo tuje. Tiste, ki bi ga lahko ustavili (vrhovno sodišče), ima v žepu.

Kako se je lahko zgodilo kaj takega?

Kot pravi neki trumpovski slogan: »Svoje puške čistim s solzami liberalcev.« Trump bo zakone, odredbe in izvršna povelja sprejemal tako hitro, da mu ne bodo mogli slediti. Ko bo opozicija premlevala njegovo izvršno povelje št. 111, bo on že pri izvršnem povelju št. 222. Ulice bodo polne protestnikov, gibalcev in nepokornih državljanov, kar bo priložnost, da izpolni svojo predvolilno obljubo in nadnje pošlje vojsko. Trump bo kot izraelski premier Benjamin Netanjahu – delal bo vse, da ne bi pristal v ječi.

Njegova retorika je radikalizirana, nasilna, brutalna in viralna – fašistična. In prav ta nasilna retorika, ta retorika političnega nasilja, daje njegovim privržencem tisti nenadjebljivi občutek pripadnosti. Deluje kot lepilo. Kot nujno dopolnilo kulta osebnosti. Pomirja jih – in vzburja.

Trump, bombastičen in karnevalski kot Fidel Castro, Kim Džong Un in Nicolás Maduro, bo torej zelo motiviran, da se maščuje in da »pokaže«, da popravi vtis in da naredi vtis, da v drugo stori tisto, česar v prvo ni, da torej od besed ne preide le k besedam, ampak tudi k dejanjem.

Bližje ko bodo volitve, bolj bo svojo retoriko ekstremiziral, onkologiziral in fašiziral. Kot je rekel v intervjuju za Fox News: »Če ne uporabiš določene retorike, če ne uporabiš določenih besed, ki morda niso najlepše, se nič ne zgodi.« Kaj se zgodi, ko se takšne – »ne najlepše« – besede prevedejo v dejanja, pa vemo. Vemo namreč, kako je, ko se fašisti »le šalijo«.

In potem vedno poslušamo tisto začudeno humanistično moraliziranje: Kako se je lahko zgodilo kaj takega?

Nemški časopis Hamburger Morgenpost je leta 2016 na dan volitev Američane zaprosil, naj ne volijo »grozljivega klovna«. Leta 1933 so tudi Nemce prepričevali, naj ne volijo »grozljivega klovna«. Pojdite volit! Vsak glas odloča! S svojim glasom lahko preprečite vzpon fašizma! In mnogi so šli volit, da bi s svojim glasom preprečili vzpon fašizma, a je bil fašizem kljub temu izvoljen. Več ljudi je volilo fašizem. Volitve so bile puč. Tako kot utegnejo biti ameriške predsedniške volitve.