The Cure: Songs of a Lost World

+ + + +

Robert Smith ima rad slovensko umetnost! No, vsaj delo kiparja Janeza Pirnata Nejašmića (1932–2021), v katerega obsežni opus sodijo skulpture, ki jih najdemo na različnih koncih Slovenije in Hrvaške. Še natančneje – njegov kip Bagatelle, ki je pristal na platnici povratniškega albuma legendarnih britanskih gotičarjev. Songs of a Lost World je eden izmed dogodkov v rocku, ki so letos zbudili največ pozornosti (album prihaja 16 let po izdaji plošče 4:13 Dream!), zato je požel veliko zanimanja, tudi za našega Pirnata. Njegova skulptura pa se ni znašla samo na naslovnici, ampak jo vidite tudi v ličnem spotu za singel Alone, s katerim Angleži začenjajo album. In od kod ta nenavadna naveza? Smith je menda pokrovitelj prireditve Dnevi Janeza Pirnata Nejašmića na otoku Braču, kjer je kipar preživel zadnja leta življenja.

Po zavidanja vrednih 48 letih obstoja ostaja The Cure, življenjski projekt Roberta Smitha, najbolj priljubljen »žalostni bend« vseh časov. Z novo muziko pa bo verjetno zacementiral tudi sloves enega najpomembnejših britanskih bendov. S Smithom, ki tokrat podpisuje vse skladbe (prvič po albumu The Head on the Door, 1985), pač ni zajebancije. Ni prostora za cringe karierne odločitve ali samovšečniško samomistifikacijo, ki jo občasno opazimo pri sopotniku Nicku Cavu. Album Songs of a Lost World nas že z naslovom opozarja, da gre za temačen album, narejen za konec časov, v katerem živimo. Tematsko se osredotoča na minevanje, končnost, izgubo najbližjih in samoto. Esenca otožne, srce parajoče rock godbe, amalgama hrepenenja, neuslišanih ljubezni, depresije, tesnobe, nostalgije in samopreizpraševanja je neskaljena. Album ustvarja mistično potopitveno ozračje, tako značilno za klasike, kot sta Pornography (1982) in Disintegration (1989). Smithov vokal je značilno otožen, nežen, kontemplativen, nima para. Iz duhovne in telesne mižerije mu uspe izvleči nekaj dobrega, pozitivnega in očiščevalnega. Z močnimi stadionskimi melodijami in evokativnimi verzi, ki ti res pridejo do živega, nas The Cure sili v spoprijemanje z neprijetnimi čustvi in odpira vrata do različnih katarz.

Smith, mojster gotičarskega občutenja sveta, je umetnik v večnem iskanju popolnega ravnovesja med iskreno ranljivostjo in patetično sentimentalnostjo. V rocku ni veliko 65-letnikov, ki zmorejo s svojimi razgaljenimi verzi nagovoriti tudi mlajše poslušalstvo. Kot poje v skladbi And Nothing Is Forever: »I know that my world has grown old. But it really doesn’t matter if you say we’ll be together. If you promise you’ll be with me in the end.« Če ne drugi, bodo z njim zagotovo do konca bendovi feni. In ne le tisti dolgoletni. Z novim albumom namreč uspešno nagovarja tudi nove generacije darkerjev, gothov in emov.