Trump se vrača / Konec Amerike, kot jo poznamo

Na eni strani je bila Kamala Harris, na drugi pa Donald Trump, človek, ki je 6. januarja 2021 podžigal pučistično zavzetje Kapitola in skušal ukrasti volitve, ki je bil obsojen za spolno predatorstvo in ki je v času koronavirusne pandemije s svojim odzivom – in zanikanjem covida in pandemije – povzročil številne žrtve.

Amerika je izvolila Trumpa.

Američane je pred volitvami zgrabila predvolilna tesnoba, zato so jim psihiatri množično svetovali, kako to agonijo – ta toksična politična čustva, ta stres, to negotovost, ta strah, to tesnobo – preživeti. In ker so bile tokrat na kocki svoboda, demokracija, varnost, sreča in prihodnost, je predvolilna tesnoba zgrabila tudi tiste, ki sicer tesnobe ne poznajo.

Priporočali so jim izogibanje izoliranosti. Obdajte se s svojci in prijatelji! Pogovarjajte se o vsem – razen o politiki! Obiskujte le varne, afirmativne skupnostne prireditve! Družite se z ljudmi, ki vas bodo navdali z mirom! Z ljudmi, ki čutijo kot vi! Pridružite se skupinam, v katerih lahko predelate svoja čustva, svojo tesnobo, svoje strahove! Poslušajte glasbo, plešite, počivajte, meditirajte! Dobro, zdravo jejte! Telovadite! Globoko dihajte! Izberite barvo in potem opisujte predmete te barve, ki so v vaši bližini! Ne glejte poročil! In seveda – vsaj pol ure pred spanjem izklopite telefon in izklopite ga tudi na volilno noč!

Ničesar več ne morete dobiti – izgubite lahko le svoje okove, jebeno tesnobo!

Neka anketa, objavljena avgusta, je pokazala, da kar 79 odstotkov Američanov muči predvolilna tesnoba – in ker je bilo že nekaj mesecev pred volitvami tako hudo, smo si lahko živo predstavljali, kako je bilo šele tik pred volitvami. Obe strani – leva in desna, demokratska in republikanska, stran Kamale Harris in stran Donalda Trumpa – sta bili prepričani, da se obeta konec demokracije. In konec sveta.

»Pripravljajo se na goljufijo!«

Protrumpovsko medijsko vesolje je pred volitvami nenehno ponavljalo in ponavljalo in ponavljalo, da Trump vodi, da je tako rekoč že zmagal, da bo 5. novembra definitivno zmagal, da mu skušajo demokrati zmago že zdaj ukrasti in da mu jo bodo skušali ukrasti tudi na koncu – tako kot so mu jo ukradli leta 2020.

Če ne bo zmagal, potem bo to pomenilo, da so mu zmago ukradli.

Protrumpovce so pumpali in pripravljali na trenutek, ko bi se izkazalo, da ni zmagal, in ko bi bilo treba poraz rokohitrsko preleviti v zmago, zato so tudi »razkrivali«, da v ključnih zveznih državah – recimo v Pensilvaniji – puščajo predčasno glasovati priseljencem, ki sploh nimajo ameriškega državljanstva in ki jih demokrati sproti ilegalno uvažajo. Ker je Trump že vnaprej povedal, da volilnega izida ne bo priznal (razen če bo zmagal), ker so ameriške volitve decentralizirane, ker ima vsaka zvezna država svojo volilno zakonodajo, svoje postopke in skrajne roke, in ker je bilo pričakovati tesen izid in dolgo preštevanje glasov (in ker se je zdelo, da bo »integriteta« samih volitev spet vprašljiva), je zgodba o tem, da mu bodo zmago ukradli, delovala še toliko prepričljiveje.

Protrumpovci so bili pripravljeni na zanikanje volilnega izida.

Trumpov shod, poln ljudi, ki rasizma in fašizma niti ne skrivajo več, temveč ju hočejo standardizirati, je izgledal kot Reichsparteitag.

Na prodemokratski strani pa so bili prepričani, da bo skušal volitve ukrasti Trump – in da bo zato kmalu po zaprtju volišč razglasil zmago. S tem bi mobiliziral svoje »ljudstvo«, ki bi ga bilo potem nemogoče prepričati, da Trump ni zmagal. Trump ne more izgubiti! Izgubi lahko le tako, da mu zmago ukradejo! Pred dobrim mesecem je oznanil: »Pripravljajo se na goljufijo!« Demokrati so si verjetno rekli: Še sreča, da Trump tokrat nima pod nadzorom vojske in pravosodnega ministrstva! Še sreča, da nima izvršne in izvršilne moči! Še sreča, da smo po zadnjih volitvah – in po Trumpovem poskusu volilne kraje – v volilno zakonodajo dodali nekaj varovalk! In še sreča, da je Trump 6. januarja 2021 – z organiziranjem pučističnega zavzetja Kapitola – pokazal, česa je sposoben, tako da so se oblasti lažje pripravile na trumpovski brend političnega nasilja!

A kaj, če bo njegov brend fašizma zgazil vse norme in Ameriko tako histeriziral in ekstremiziral, da bodo jezovi popustili in da se bodo psi, kaos in jeza sneli z verige?

Razlog več, da je predčasno volilo 75 milijonov Američanov. Niso mogli čakati. Ponekod v Massachusettsu, Arizoni, Washingtonu in Oregonu so trumpovci vandalizirali in zažigali poštne nabiralnike, v katere so ljudje metali predčasne glasovnice. Poštni nabiralniki so bili v njihovih očeh del zarote, orodje elit in globoke države, ki hočejo Trumpu ukrasti volitve!

Bolj ko so se bližale ameriške predsedniške volitve, jasneje je bilo, da bo vojna.

Le kdo bi lahko pozabil na moškega, ki je nekaj mesecev pred volitvami obglavil očeta, javnega uslužbenca, in pozval k poboju javnih uslužbencev? In le kdo bi lahko pozabil na moškega, ki je pred volitvami na nekem koncertu načrtoval pokol, s katerim bi sprožil rasno vojno? Mnogi so bili pripravljeni na državljansko vojno. Nakupili so celo orožje in strelivo, se založili s konzervami in se pridružili paranoidnim survivalističnim skupnostim, je poročala revija The New Yorker. Skrajna desnica je bila fanatičnejša in bolje organizirana kot pred štirimi leti. Konspirologija je cvetela. Skrajni desničarji so napovedovali prihod na volišča – v vlogi varuhov volišč. Njihove platforme – recimo Patriots (eks The Donald) – so dajale jasno vedeti, da poraz ne pride v poštev. Trump je te volitve itak razglasil za »zadnjo bitko«.

Ko je vojna, je za vse!

Dan pred volitvami je Kamala Harris v nacionalnih anketah sicer še vedno vodila, toda le za odstotek, ankete v tistih ključnih sedmih zveznih državah (battleground states), ki naj bi odločale o tem, čigava bo Bela hiša, potemtakem v Pensilvaniji, Michiganu, Wisconsinu, Severni Karolini, Georgii, Arizoni in Nevadi, pa so kazale nepredušno, skoraj absolutno, smrtno resno izenačenost. Portal FiveThirtyEight, ki velja za zelo natančnega napovedovalca volilnih izidov, je dajal rahlo prednost zdaj Kamali Harris, zdaj Trumpu, Silver Bulletin, portal Nata Silverja, ki prav tako velja za zelo natančnega napovedovalca volilnih izidov, pa je dajal rahlo, res rahlo prednost demokratski kandidatki, ki se ji je luč prižgala dva dni pred volitvami, ko je nepričakovano in presenetljivo – okej, šokantno – povedla v ruralni Iowi, ki naj bi jo gladko osvojil Trump, in ko ji je Belo hišo napovedala Focaldata, britanska megasondaža, ki menda uporablja najnatančnejše in najinovativnejše statistične modele in metode. Ameriške sondaže so ponavljale, da bi lahko vsak izmed njiju zmagal v vsaki izmed sedmih battleground states, toda Focaldata je Michigan, Nevado, Pensilvanijo in Wisconsin – in s tem Belo hišo – pripisala Kamali Harris. Zmago naj bi ji prinesle starejše belke, ki sicer volijo desno, tokrat pa naj bi skočile na levo – k ženski.

Analitiki Focaldate so opozorili, da ameriški merilci javnega mnenja izenačeni izid in volilno negotovost prikazujejo le iz strahu, da se ne bi zmotili in kompromitirali, da skušajo torej svoje ankete prilagoditi pričakovano tesnemu volilnemu izidu, obenem pa so namignili, da je povsem mogoče, da izid sploh ne bo tesen.

Vsa sentimentalnost je odpadla. Patetiki je odklenkalo. Šlo je na nož. Oba, Kamala Harris in Donald Trump, sta hotela na vsak način in za vsako ceno zmagati. Donald Trump ni hotel v ječo. Kamala Harris ni hotela v diktaturo.

In ker je bil tam tudi Elon Musk, smo si lahko rekli le: Kaj vse bi lahko delal Goebbels, Hitlerjev minister za propagando, če bi bil lastnik platforme X?

Mnogi so se spraševali: Kaj, če se ponovi leto 2016, ko je Hillary Clinton osvojila več individualnih volilnih glasov (tri milijone več), Trump pa več elektorskih? Kaj, če ankete podcenjujejo Trumpovo podporo pri belcih? In kaj, če precenjujejo Trumpovo podporo pri črncih, navsezadnje, Trumpu, ki zaradi svojega rasizma pri črncih ne bi smel dobiti niti enega glasu, so ankete obljubljale rekordno podporo pri črncih? In kaj, če bodo progresivni volivci, ki so leta 2020 prišli pomagat demokratom in ki so bili tedaj prepričani, da so se Trumpa enkrat za vselej znebili, in ki se jim je zdaj zdelo, da Trump ni več njihova stvar in da demokratom ničesar več ne dolgujejo (pomagali smo, ustavili smo ga, pa so zajebali in je spet tu!), tako apatični in indiferentni, da bodo volitve sabotirali?

Stavnice so zmago napovedovale Trumpu – Polymarket, na katerem je bilo mogoče staviti le s kriptovalutami, mu je pripisoval 65-odstotne možnosti. Je pa res, da mu je Polymarket zmago napovedoval tudi leta 2020, a je potem izgubil. Resda le za las, saj je Biden, ki je sicer osvojil sedem milijonov individualnih volilnih glasov več kot on, komaj osvojil Pensilvanijo, Michigan in Wisconsin, ki so odločali in odločili.

Trump je tik pred volitvami kazal svojo hipermoško moč: tajkunska lastnika Washington Posta in Los Angeles Timesa je prepričal, da njuna časopisa nista podprla Kamale Harris (Washington Post je zato v dveh dneh izgubil 250 tisoč naročnikov), napolnil je kultni newyorški Madison Square Garden (hej, če že ravno ne bom osvojil New Yorka, bom vsaj posral njegovo svetinjo!), gostoval je v rekordno poslušanem podkastu Joeja Rogana, kjer se je delal, da ve nekaj več o neznanih letečih predmetih in atentatu na Johna F. Kennedyja, utišal je Billa Gatesa (ta veliki »humanist« in »filantrop« ni odprl ust), muslimane, ki živijo v Michiganu (kjer je Biden leta 2020 zmagal prav zaradi njihovih glasov, Bidnovo podpiranje izraelskega genocidnega pustošenja Gaze pa je ameriške muslimane večinsko odvrnilo od demokratov), je prepričal, da so – kljub njegovi dobro znani islamofobiji – rekli, da ga podpirajo, »ker obljublja mir, ne vojne«, in »ker je obljubil, da bo končal vojni na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini« (očitno so povsem pozabili, da je bombardiral Iran, Irak, Sirijo, Jemen in Somalijo ter Izraelu pustil, da je zaplenil Golansko planoto), nekdanji republikanski kongresnici Liz Cheney, ki ni na njegovi strani, pa je obljubil strelski vod.

Kamala Harris je po drugi strani upala, da bo tistih 91 milijonov Američanov, ki so na zadnjih štirih volitvah – na predsedniških in kongresnih leta 2016, na kongresnih leta 2018, na predsedniških in kongresnih leta 2020 ter na kongresnih leta 2022 – glasovali proti Trumpu ali republikancem, prišlo na volitve, in da bo za Trumpa glasovalo le tistih 83 milijonov Američanov, ki so na teh štirih volitvah glasovali zanj ali za republikance. Ja, upala je, da bodo na volitve prišli vsi tisti, ki nočejo, da zmaga Trump (tudi vsi tisti republikanci, ki so alergični nanj in ki so voljni domovini dati prednost pred stranko), in da se obenem ne bo – tako kot leta 2016 – kar nenadoma pojavil segment prebivalstva (belci brez izobrazbe), ki nikoli ne voli in ki ga ankete sploh ne zaznajo, a ga je Trump tako navdušil, da je prišel in odločil o izidu volitev. Upala je, da bo ogorčenje nad Trumpom močnejše od navdušenja nad Trumpom. Upala je, da bodo tisti, ki so se za prihod na volišče odločili v zadnjem trenutku, večinsko volili njo, ne pa Trumpa. In upala je, da bodo levičarji, ki se jim zdijo demokrati preveč sredinski in medli, rekli vsaj to, kar je rekla Chappell Roan – ne bom je podprla, a jo bom volila. Da se bodo torej spet, že stotič, ravnali po načelu glasovanja za manjše zlo.

In seveda – upala je, da ima tudi sama volivce, ki jih ankete ne zaznajo, da torej obstajajo, kot je zapisal Justin Brown (Politico), »pozabljeni« in »sramežljivi« volivci Kamale Harris (kot recimo iowske starejše belke), navsezadnje, če so anketarji potrebovali osem let, da so približno izmerili Trumpov potencial (in detektirali njegovo novo »tiho večino«), kako bi lahko potencial Kamale Harris natančno izmerili v stotih dneh?

Vsi so se ozirali v Pensilvanijo, ki je veljala za najključnejšo izmed ključnih držav, ultimativno bojišče tokratnih volitev. Kdor dobi Pensilvanijo, dobi Belo hišo! Leta 2016 je tam za 1,6 odstotka zmagal Trump in s tem dobil volitve. Toda tik pred letošnjimi volitvami je bil izid izenačen. Oba kandidata sta bila v Pensilvaniji v napetem mrtvem teku. Kamala Harris je upala, da bodo pensilvanski mladi moški, ki množično podpirajo Trumpa in ki slovijo po tem, da ne pridejo na volitve, svoj sloves upravičili – in da jih na volitve ne bo. Za mlade ženske, ki so podpirale Kamalo Harris, se ni bilo treba bati – vedno pridejo.

In vsi so se ozirali v pensilvansko okrožje Erie, najključnejše ameriško okrožje – kdor zmaga tu, dobi Belo hišo! Že vse tja od leta 2008. Zato sta obe kampanji to okrožje neusmiljeno osvajali in napadali. In zato so demokrati tja poslali celo 83-letnega Jesseja Jacksona, pa čeravno je že hudo bolan in na invalidskem vozičku.

Vsi so morali v vojno.

Zato so z leve pozivali: Pojdite volit! Na volitve odpeljite vse, ki jih poznate! Če se le da, volite predčasno! Na voliščih pričakujte zastraševanje! Šikaniranje! Komplikacije! Toda ne obupajte! Ne dajte se! Borite se! Če vam težijo, pokličite to in to brezplačno številko! Postanite prostovoljec! Aktivist! Opazovalec volišč! Razbijalec dezinformacij! Donirajte! Postanite prevoznik tistih, ki nimajo prevoza! Če je vrsta na voliščih dolga, pokličite organizacijo Pizza to the Polls (Pica na volišča), ki bo vsem poslala nekaj brezplačnih pic!

Zavarujte volilni sistem, ustavo in demokracijo! Rešite Ameriko!

Bolj ko je Trump žalil Afroameričane, Latinskoameričane in muslimane, večjo afroameriško, latinskoameriško in muslimansko podporo je užival.

Obstajale so različne teorije o tem, kaj se bo zgodilo – dan pred volitvami so ankete potrdile vsako izmed njih.

Vprašanje življenja in smrti

In tu se je postavljalo najključnejše vprašanje teh volitev: če bi Trumpova izvolitev pomenila konec ustave, demokracije in Amerike, zakaj je začela potem Kamala Harris izgubljati prednost? Zakaj jo je začel Trump dohitevati – in zakaj jo je celo dohitel, tako da sta bila tedne pred volitvami povsem izenačena? In zakaj jo je na koncu prehitel in premagal?

Kje je Kamala Harris zaplavala in zašla? Kje ga je polomila? S čim je ogrozila prihodnost Amerike, demokracije in sveta?

S temle: začela je imitirati Hillary Clinton. Njena sporočila so bila medla, neizrazita, sredinska. Njeni nastopi niso bili ravno energetski napitki, še manj adrenalinski šusi. Kot sem opozoril v prejšnji številki Mladine, je začel Trump iz obupa imitirati Boruta Pahorja – začel se je delati, da dela (stregel je v restavraciji McDonald’s in pobiral smeti, tako kot je Pahor mesaril, mizaril, friziral in prodajal). Toda Pahorja je začela imitirati tudi Kamala Harris. Pahor je nekoč famozno rekel: Vedno dvakrat ali trikrat premislim, preden nič ne rečem. Natanko to je začela početi Kamala Harris – pred »zgodovinskimi« volitvami: vedno znova je dvakrat ali trikrat premislila, preden ni nič rekla. Kot bi se ustrašila svoje liberalnosti. Začela se je zadrževati.

Trumpu se ni bilo treba. Lahko je žgal na polno. Imel je precej, precej večji manevrski prostor. Lahko je rekel, kar je hotel. Lahko je bil vulgaren, ekstremen, ksenofobičen, transfobičen, avtokratski, rasističen, zastraševalen, pučističen. Zganjal je trušč in hrušč – in to, kar je govoril, je odmevalo.

Bil je zelo navedljiv. Ja, highy quotable.

Nenehno so ga citirali. Joj, ne boste verjeli, kaj je zdaj rekel! Ko enkrat udari predvolilna vročina, ko predvolilna vročica zavre, ko je torej vsem jasno, da poti nazaj ni več, se slišijo le ekstremnosti. Le tisti, ki kriči citate. To je čas skrajne desnice.

Zagotovila Kamale Harris o varovanju ženskih reproduktivnih pravic in izboljšanju ekonomije s tem res niso mogla tekmovati. Še več, bolj ko so se bližale volitve in bolj ko sta bila izenačena, bolj se ji je očitno zdelo, da mora paziti, kaj govori. Bolj ko so se bližale volitve in bolj ko sta bila s Trumpom izenačena, bolj je bila sredinska. Mlačna. Brez roba. Brez ostrine. Brez iskre. Ponavljala je le to, kar so ji napisali, zato je zvenela preprosto preveč naučeno. Brez trohice spontanosti. Ali smelosti. Zapeto. Zategnjeno.

Zadrgnjeno. Neurgentno. Njeni odgovori so bili neodgovori.

Kamala Harris ni bila niti približno tako navedljiva kot Trump, ki je svoje predvolilne nastope prelevil v groteskne stand-upe. Na predvolilnem shodu v Milwaukeeju (Wisconsin) je »fafal« in »drkal« stojalo mikrofona – dedka, ki bi to počel v javnosti, bi takoj hospitalizirali. In vendar je bil v anketah izenačen s Kamalo Harris, ki je skušala biti na vsak način »pozitivna«. Pozivala je k enotnosti, ponosno razkrila, da ima pištolo (Glock), oznanila, da je »kapitalistka«, in obljubljala, da bo »predsednica vseh Američanov« in da bo v svoj kabinet povabila tudi republikance. Zvenela je preveč nevtralno. Kot da ni sredi vojne. Kot da okrog nje ne divja vojna. In to ni ravno učinkovalo.

Na zaslonih – televizijskih, računalniških, telefonskih – to ni delovalo ravno vitalno, atraktivno in viralno, kaj šele spektakularno. A bi lahko. Moralo bi. Mar ni šlo za vprašanje življenja in smrti?

Njena mlačnost je bila v popolnem nasprotju z njenim osrednjim predvolilnim sporočilom: Trump je nevaren! Svarila je, da ima diktatorske ambicije, da bo uničil demokracijo, da bi se ga morali Američani bati (tako kot bi se morali bati Elona Muska, Jeffa Bezosa, Marka Zuckerberga in Googla, ki prav tako ogrožajo demokracijo, če smo že ravno pri tem).

Kamala Harris se v arenah ni znašla, klasičnim intervjujem se je izmikala, zbujala je nelagodje, ker je njena kampanja vse preveč spominjala na ponesrečeno, zgrešeno kampanjo, s katero je Hillary Clinton leta 2016 izgubila volitve.

In tu je bil problem: ni znala dovolj prepričljivo in odločno artikulirati te velike, srhljive grožnje, grozljivosti Trumpovega morebitnega drugega mandata, tem bolj, ker so začele ankete kazati, da se preteklost nepričakovano spreminja in da imajo Američani o prvem Trumpovem mandatu čedalje boljše mnenje – njihova ocena njegovega prvega mandata je bila nenadoma višja, kot je bila v času prvega mandata. Kar je pomenilo, da so Američani pozabili, kdo je Trump – in kaj je počel v prvem mandatu. Očitno so pozabili na pandemijo in Trumpov odziv nanjo – so si res želeli, da bi bil Trump v Beli hiši, ko bi izbruhnila naslednja pandemija?

Kje je antifašistični shod?

Toda Kamala Harris je celo pustila, da je nekdo drug (general John Kelly, nekdanji šef Trumpovega kabineta) Trumpu rekel fašist, saj se je »težkih«, »grdih« in »premočnih« besed raje vljudnostno in politično korektno izogibala. Ironija je le v tem, da beseda fašist/fašizem ni »grda« niti »premočna« – vsaj ko gre za Trumpa, ki mu je Viktor Orbán pokazal, kako demokracijo preleviš v avtokracijo. Celo demokratski veljaki in insajderji so poudarjali, da bi se morala odločneje vrniti k svojemu osrednjemu sporočilu – da je Trump tveganje, nevarnost, grožnja. Da je torej norost, ki si je Amerika ne more še enkrat privoščiti.

Ne, Kamala Harris ni zvenela kot alarm. Amerike ni alarmirala. Na predvolilnem shodu v pensilvanskem Erieju je sicer vrtela posnetke Trumpovih najfašistoidnejših izjav (skupaj s tisto, da bo nad »lunatične« protestnike, liberalce in levičarje – nad »notranje sovražnike«, »golazen«, »izmečke«, »masivni, zlobni, kriminalni stroj radikalne levice« – poslal vojsko), a ni ravno pretiravala, tako da se je zdelo, kot da se res boji lastnih besed – predvsem kakopak besede fašist. In fašizem.

Ko je dajala intervju za zelo priljubljen radijski šov The Breakfast Club, je moral besedo fašizem izreči voditelj tega šova Charlamagne Tha God. »Zakaj ne izrečemo te besede?« je retorično vprašal, ko jo je izrekel. Kamala Harris je prikimala. »Ja, lahko jo izrečemo.« A je potem ni izrekla. Da ne bi kdo slučajno mislil, da Trumpa obtožuje fašizma. Ali pa je tudi ona skrivaj mislila, da Trumpa bolj kot fašizem zanima golf?

Obenem pa se je zdelo, da imajo sami demokrati izredno velike težave z definicijo Trumpa – da preprosto ne znajo pojasniti in artikulirati tega, kar vidijo. Kdo je to? Ime česa je? Kako ga zgrabiti? Kako govoriti o njem? Je nekaj novega ali starega? Je treba zanj najti nov izraz? Zakaj je takšna tovarna resentimenta? Zakaj tako spominja na Hitlerja in Mussolinija? Kako to, da mu je uspelo republikansko stranko ugrabiti in predelati po svoji podobi? Zakaj se nikoli ne utrudi? Zakaj ga ne ustavijo niti krogle?

Trump je bil pošast, ki so jo ubili, a se je vrnila – kot Michael Myers v Noči čarovnic. Noči čarovnic ni bilo in ni bilo konec.

Dvajsetega februarja 1939 so ameriški nacisti – German American Bund – v Madison Square Gardnu priredili velik shod in tam potem ob svastikah in nacističnih zastavah vzneseno zighajlali in se veselili tretjega rajha. Arena je bila nabito polna. Več kot 20 tisoč ljudi. In tudi Trump je pred volitvami v Madison Square Gardnu priredil velik shod, ki je bil pravi ognjemet nacionalizma, nativizma, ksenofobije, islamofobije, antisemitizma, konspirologije, rasizma in fašizma. Ja, spet več kot 20 tisoč ljudi. Trump je oznanil, da je Amerika »okupirana država«, in še enkrat poudaril, da bo vse »ilegalne« priseljence, njene okupatorje, deportiral že kar prvi dan po vrnitvi v Belo hišo. S tem bo »invazije priseljencev« konec. Amerika bo osvobojena. Njegova retorika, polna velikih laži, vulgarne demagogije, toksičnih stereotipov, neobaročnega pretiravanja, patriotskega šarlatanstva, krvoločnega evangelizma, postresničnega mačizma in bombastične nostalgije, je delovala fašistoidno.

Drugi govorci so Kamalo Harris razglašali za »Antikrista« in »Hudiča«, ji rasistično, seksistično in evgenično pripisovali »nizek inteligenčni količnik«, njenega moža Douga Emhoffa označevali za »drekastega Žida« in oznanjali, da je »Amerika za Američane in zgolj za Američane«. Nacisti so leta 1939 v tej areni obljubljali, da bodo »Ameriko vrnili pravim Američanom«. Dežurni komik Tony Hinchcliffe pa je ta fašistični šov dopolnil, rekoč, da je Portoriko – ki je, mimogrede, del Amerike – »otok smeti«.

Ko enkrat udari predvolilna vročina, ko predvolilna vročica zavre, ko je torej vsem jasno, da poti nazaj ni več, se slišijo le ekstremnosti. Le tisti, ki kriči citate. To je čas skrajne desnice.

Trumpov shod, poln ljudi (no, Herrenvolk), ki rasizma in fašizma niti ne skrivajo več, temveč ju hočejo standardizirati, je izgledal kot Reichsparteitag. In ker je bil tam tudi Elon Musk, smo si lahko rekli le: Kaj vse bi lahko delal Goebbels, Hitlerjev minister za propagando, če bi bil lastnik platforme X?

Leta 1939 se je pred Madison Square Gardnom, v katerem je potekal fašistični shod, zbralo 100 tisoč antifašističnih protestnikov. In kako so demokrati zdaj – leta 2024, tik pred »zgodovinskimi« volitvami – odgovorili na fašistični shod v Madison Square Gardnu? Pričakovali bi silovit, mogočen, masiven odgovor – pol milijona protestnikov, antifašistični spektakel. A ga ni bilo. Kamala Harris je v Pensilvaniji obiskala le neko portoriško restavracijo. To je bil njen odgovor na Trumpov fašistični shod.

Kamala Harris se v arenah ni znašla, klasičnim intervjujem se je izmikala, zbujala je nelagodje, ker je njena kampanja vse preveč spominjala na ponesrečeno, zgrešeno kampanjo, s katero je Hillary Clinton leta 2016 izgubila volitve. Demokrati so ravnali tako, je pred volitvami opozarjal Branko Marcetic (Jacobin), kot »da bi hoteli zmago dobesedno samodejno prepustiti Trumpu«. Kot da ne bi hoteli zmagati. Kot da ne bi imeli alternativne ponudbe. Bolj ko se je Trumpova kampanja stegovala na skrajno desno, bolj je bila kampanja Kamale Harris brez odgovora, brez alternative. Še huje, njena kampanja je ponujala le »mlačnejše verzije glavnih desničarskih politik, okrašene s prgiščem progresivnih politik«.

Ameriška kabuki normalnost

Bolj ko so se približevale predsedniške volitve, bolj se je zdelo, da bo Amerika izvolila fašista in Hitlerja. Da bo torej Trumpu, ki je vmes za fašistko razglasil Kamalo Harris, uspel comeback. Da bo torej ponovno vstal. Da bo doživel resurekcijo.

In Američani – krščanska nacija – so nori prav na comebacke. Na resurekcije. Na vstajenja. Na vrnitve izgubljenih, pozabljenih, zavoženih. Krščanska mitologija je delala za Trumpa, zanj pa je delalo tudi to, da polovica Američanov povsem očitno nima čisto nič proti temu, da je fašist. Hočejo pač trdo roko, ki bo rešila probleme in naredila red. Mar ni Trump obljubljal, da bo poslal vojsko?

Dan pred volitvami je bilo vprašanje le še, katerih je več – tistih, ki jih moti, da je fašist, ali onih, ki jih to, da je fašist, ne moti. Katerih je torej več – tistih, ki se zavedajo, da je Trump fašist, ali onih, ki, kot je zapisal Jonathan Last (Bulwark), vztrajajo pri »kabuki normalnosti« in se še naprej povsem mirno pretvarjajo, da je vse v redu in normalno, da Trump ni obsojen spolni predator, da proti njemu ni vložena kopica obtožnic, da ni rasist, da ni patološki lažnivec, da ni demagog, da ni konspirolog, da ni napovedal »terminacije« delov ustave, diktature »vsaj za en dan« in zadnjih volitev, da pučistov, ki so napadli in zavzeli Kapitol (tu se je videlo, kako »zanemarjena je mašinerija ameriške demokracije«, kot smo slišali), ni označil za »velike patriote«, da ne obožuje diktatorjev, kot so Putin, Xi in Un, da ne podžiga političnega nasilja, da ne uporablja jezika Hitlerjevega Mein Kampfa in da ga polovica Amerike ne razglaša za fašista?

V resnici je bilo še huje: Ameriki se je obetal fašist, rezistence pa ni bilo čutiti. Vsi – tudi tisti, ki bi morali organizirati ogorčenje, anatifašistično gibanje in osvobodilno fronto – so se obnašali tako, kot da gre za povsem normalno in vsakdanje stanje. So se hranili za »brezkompromisne« proteste in marše po Trumpovi zmagi? Svarila, da je nekdo fašist, delujejo prepričljivo le v paketu z množičnimi antifašističnimi protesti.

Kamala Harris, ki je za kampanjo zagonila milijardo dolarjev (dvakrat več kot Trump), je lahko le upala, da bodo Američani ugotovili, da je Trumpov fašizem hujši od njene nekarizmatičnosti.

Nekateri so se sicer spraševali, ali je sploh smiselno, da bi Kamala Harris Donalda Trumpa razglašala za fašista in Hitlerja, češ da je to preveč klišejsko in da je sam povsem teflonski in se ga to sploh ne prime, tako da je to popolnoma neplodno, toda resnica je bila strašnejša: ljudem iz pozabljenih, obupanih, žalostnih, užaljenih, opustošenih, depresivnih podeželskih mest, ki so jih neoliberalne politike deklasirale, ki so jih politične, finančne, ekonomske in kulturne elite odrinile in ki jih je razredni prepad – z rekordno ekonomsko neenakostjo vred – ponižal in razlastil (obenem pa, kot običajno slišimo, gledajo, kako priseljenci, ki množično prihajajo, spreminjajo njihove kraje, tako da jih ne prepoznajo več), se zdijo fašizem in avtoritarnost in prepoved splava in (Trumpova) »retribucija« in demokracija in vladavina prava in človekove pravice jebeno abstraktne reči.

To so trpeči, stravmatizirani kraji, ki jim nobene volitve ne prinesejo materialne spremembe in blaginje, zato so zadnji, ki bi nevarnost videli v fašizmu – ali pa se bali fašizma in izginotja demokracije. To so kraji, ki jih na neki točki demokrati niso znali več nagovoriti. Nič čudnega: ko so demokrati enkrat sprejeli neoliberalni evangelij (dokončno pod Clintonoma), teh krajev – tipičnih distopičnih produktov neoliberalne zlate mrzlice – niso več opazili. Te kraje je, kot pravi Rogé Karma (Atlantic), opazil šele Joe Biden in z ambiciozno redistributivno politiko, »neverjetno progresivno ekonomsko agendo« in velikimi državnimi investicijami poskrbel, da se je brezposelnost v teh krajih zmanjšala, da se je dohodkovna neenakost skrčila in da so si pozabljene skupnosti opomogle, toda ironično – demokrati teh krajev potem politično niso dobili nazaj.

Ankete so namreč pokazale, da so ti kraji demokratom odtujeni še bolj kot v letih 2016 in 2020. Te kraje bolj angažirajo kulturni problemi kot pa ekonomski, zato so se oprijeli Trumpa, ki jim je s svojo kulturno vojno – s svojim prezirom do priseljencev, transspolnih oseb, »teorije spola«, »kulturnega marksizma« ipd. – bližje kot Kamala Harris in demokrati, pa čeravno je, ko je bil predsednik, davčno razbremenjeval oligarhe in žrtvoval blaginjo ljudskih množic.

Še bolj absurdno: ameriška ekonomija je bila pred volitvami v izvrstnem stanju – rast je bila solidna, brezposelnost nizka, inflacija ukročena, plače so šle gor. Toda: to se politično ni nikjer poznalo – Kamala Harris in Trump sta bila izenačena. Amerika tega ni zaznala. Zaznala je le življenjske stroške, ki so se v zadnjih nekaj letih zvišali, v tem času pa v Beli hiši ni bil Trump, temveč Biden.

Boljša ko je bila Bidnova ekonomija, bolj so ljudje podpirali Trumpa (in ocenjevali, da je zdaj slabše, kot je bilo pred štirimi leti, v času pandemije). In bolj ko je Trump žalil Afroameričane, Latinskoameričane in muslimane, večjo afroameriško, latinskoameriško in muslimansko podporo je užival, kot da bi tudi legalne priseljence navduševala njegova zamisel o deportaciji vseh ilegalnih priseljencev.

Kamala Harris, ki jo je Trump prikazoval kot ekstremno liberalko, lunatično levičarko, tako rekoč komunistko (no, v ruralnih predelih Pensilvanije, Michigana in Wisconsina je verjetno precej bolj strašljivo delovalo njegovo bizarno svarilo, da v primeru njene izvolitve »ne bomo več imeli krav« in da bodo najprej odstranili krave, potem pa ljudi), je sicer ponavljala, da je Trump mentalno nestabilen in neuravnovešen in da »hoče nebrzdano oblast«, toda s tem kakšne večje škode ni naredila, saj dobra polovica Američanov očitno neizmerno uživa v njegovi mentalni nestabilnosti in neuravnovešenosti – in v njegovi sli po »nebrzdani oblasti«. Bomo imeli fašizem po novem za slo po »nebrzdani oblasti«?

Dan pred volitvami je bilo vprašanje le še, katerih je več – tistih, ki v njegovi mentalni nestabilnosti in neuravnovešenosti uživajo, ali onih, ki v njegovi mentalni nestabilnosti in neuravnovešenosti ne uživajo. Tistih, ki bi mu prepustili nebrzdano oblast, ali onih, ki mu je ne bi? Tistih, ki hočejo, da deportira vse »ilegalne« priseljence, ali onih, ki tega nočejo? Tistih, ki hočejo, da nad tiste, ki bodo protestirali proti njegovi ponovni izvolitvi, pošlje vojsko, ali onih, ki tega nočejo?

Ankete so ves čas kazale, da je tistih, ki bi hoteli nebrzdano oblast svojega velikega vodje, množične deportacije priseljencev in vojsko na ulicah, ravno toliko, da bi se Trump lahko vrnil. In tu je bila peklenska dilema: naj Trumpu prepustimo oblast, če vemo, kaj bo storil? Naj ga spustimo v Belo hišo, če vemo, da bo odpravil demokracijo in uvedel diktaturo? Naj stojimo križem rok – ali pa nam ne preostane drugega, kot da si umažemo roke, posežemo po jedrski opciji in ga, kot je špekuliral Austin Sarat, profesor z uglednega kolidža Amherst, v primeru volilne zmage ne spustimo na oblast?

Naj se torej obnašamo, kot da ni nič, ali naj ukrepamo in odpovemo miren prenos oblasti? Naj pustimo, da Trump razveljavi ustavo in demokracijo, ali pa naj ustavo in demokracijo zaščitimo tako, da ne priznamo Trumpove zmage? Če bi hoteli zaščititi ustavo in demokracijo, bi morali narediti to, kar je skušal Trump narediti 6. januarja 2021, ko je vzklikal »Borite se kot vrag« in svoje »ljudstvo« podžigal k puču in zavzetju Kapitola, le da bi to izpeljali do konca – in ga res ne bi spustili v Belo hišo.

Možnost tiranije vse spremeni. Kot je posvaril Sarat: »Kar se zdi danes abstraktno, bo postalo urgentno, ko bo Trump zmagal.« In to je bilo nemara najbolj noro: da so Američani prišli tako daleč, da so se povsem resno spraševali, ali naj Donalda Trumpa, novega ameriškega predsednika, sploh spustijo v Belo hišo, če bo zmagal. Res noro je bilo, da so razmišljali, ali naj na oblast spustijo nekoga, ki pravi, da bo terminiral ustavo in demokracijo, ali pa naj terminirajo demokracijo in ustavo, da bi ju zavarovali?

Noro je bilo, da so se Američani resno bali, da bi lahko Trump zmagal, ne da bi zmagal, da bi lahko torej ukradel volitve, da bi vladal kot diktator, da bi na ulice poslal vojsko in da bi svoje politične nasprotnike postavil pred strelski vod.

Trump je bil nekoč prodemokratski, zato so ga stalno spraševali, če bo kdaj kandidiral za predsednika. Ko ga je to leta 1998 vprašala revija People, je odvrnil, da bi – če bi že ravno kandidiral – kandidiral na republikanski strani, in sicer zato, ker lahko republikancem vse prodaš. Vse požrejo. Jasno, le šalil se je.