Sejem fosilnih lobistov

Po naftnem Dubaju se v ponedeljek začenja svetovni podnebni vrh v naftnem Bakuju. Kako je to sploh lahko mogoče?

Potem ko je lanskemu podnebnemu vrhu Združenih narodov COP28 v Dubaju predsedoval Sultan Al Džaber, vodilni državne naftne družbe Adnoc, in je na njem sodelovalo 2456 lobistov fosilne industrije ali skoraj štirikrat toliko kot leto prej, se v ponedeljek v glavnem mestu Azerbajdžana začenja COP 29. Predsedoval mu bo tamkajšnji minister za ekologijo Muhtar Babajev, ki je pred ministrovanjem več kot dve desetletji delal v kontroverzni državni naftni družbi Socar, med drugim povezani z umorom malteške novinarke Daphne Caruana Galizia leta 2017. Globalna protikorupcijska organizacija Transparency International ponavlja pozive k reviziji pravil konferenc COP, kjer bi morali biti sklepi in ukrepi v skladu z javnim interesom, ne pa z interesom industrij, odgovornih za stanje. V znamenje protesta – zlasti proti ignoranci velikih industrijskih držav onesnaževalk – letos COP bojkotira Papua Nova Gvineja.

»COP je popolna izguba časa,« je konec oktobra sporočil Justin Tkatchenko, zunanji minister otoške Nove Gvineje; ene od držav, ki so »pljuča Zemlje«, in ene od zgolj 17 megadiverzitetnih držav, saj na manj kot odstotku zemeljske površine gosti kar šest do devet odstotkov svetovne kopenske biotske raznovrstnosti. »Imamo tretji največji deževni gozd na svetu, sesamo onesnaževala velikih razvitih držav,« je opozoril Tkatchenko in dodal, da mednarodna skupnost ne izpolnjuje finančnih in moralnih obveznosti: »Obljube velikih onesnaževalcev so zgolj prazno govorjenje. Denar pristaja pri svetovalcih. Naveličani smo retorike in vrtiljaka, na katerem v zadnjih treh letih nismo naredili popolnoma ničesar.« Nova Gvineja sicer spada v skupino azijsko-pacifiških držav, eno od petih regijskih skupin Združenih narodov, hkrati pa je članica »Skupine 77 in Kitajske«, ki je ena od 12 skupin, v katere se glede na skupne vizije združujejo države pogodbenice Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) oziroma podpisnice Pariškega sporazuma iz leta 2015, ki ima cilj omejitev globalnega segrevanja pod 1,5 stopinje Celzija. Posebna interesna skupina je na primer Evropska unija, katere 27 držav članic se po regionalnem ključu uvršča v eno od dveh regionalnih skupin, ki pokrivajo Evropo, to je v skupino zahodno- in vzhodnoevropskih držav; v drugi je med 23 državami tudi Slovenija ob predsedujočem Azerbajdžanu in Rusiji. Ena vplivnejših interesnih skupin je tudi »Umbrella group«, v kateri so Avstralija, Kanada, Islandija, Izrael, Japonska, Nova Zelandija, Kazahstan, Norveška, Ukrajina, ZDA ter od lani Združeno kraljestvo. Predsedovanje COP se izmenjuje med petimi regionalnimi skupinami, ki znotraj sebe predlagajo državo gostiteljico.

Izrojevanje konferenc COP ima večletno brado. Leta 2021 je vlada britanskega konservativca Borisa Johnsona za pomoč pri izvedbi podnebnega vrha COP 26 v Glasgowu najela družbo Boston Consulting Group, ki se je takrat predstavljala kot svetovalka »19 od 25 vodilnih svetovnih naftnih družb«, razkrita pa je bilo tudi vrsta srečanj ministrov Johnsonove vlade s predstavniki velikih fosilnih podjetij pred vrhom. Organizacija InfluenceMap, ki proučuje vpliv korporacij na podnebno politiko, je že leta 2019 razkrila, da je pet največjih naftnih družb, British Petroleum, Chevron, ExxonMobil, Shell in Total, v treh letih po uveljavitvi Pariškega sporazuma (2016) »vložilo več kot milijardo dolarjev v zavajajoče kampanje in lobiranje«, da bi »nadzorovale, zavlačevale ali blokirale« podnebno politiko. Na sporno prisotnost in množenje naftnih lobistov na podnebnih konferencah Združenih narodov opozarjajo zlasti pri Transparency International; leta 2021 so bili na COP 26 v Glasgowu registrirani 503 fosilni lobisti, leta 2022 na COP27 v egiptovskem Šarm el Šejku že 636, na lanskem COP 28 v Združenih arabskih emiratov v Dubaju pa že omenjenih neverjetnih 2456. »Pozivamo k vzpostavitvi sistema, v katerem v delegacijah držav ne bi sodelovali predstavniki industrij s posebnimi interesi, nujno pa je tudi preprečiti, da bi te industrije neupravičeno vplivale na postopke,« so v začetku leta pozvali pri Transparency International. »Ključno je vprašanje, čigavi interesi bodo vidni in slišani na konferenci ter ali je njihov glavni cilj opustitev fosilnih goriv. Zato je nujno odpreti razpravo o merilih za izbiro držav gostiteljic COP in predsednikov, da bi omejili neprimerne vplive.« V Dubaju je bilo lani tudi vsaj 475 lobistov industrij, ki po mnenju podnebnih znanstvenikov ne bodo zmanjšale globalnega segrevanja, saj dajejo potuho onesnaževalcem, gre zlasti za geoinženiring oziroma tehnologije zajema in skladiščenja CO2 (CCS). In rezultat? V zaključnem dokumentu po lanskem COP 28 je med tehnologijami, ki prispevajo h globalnim podnebnim prizadevanjem in so po novem pripoznane kot del rešitev – ne problema, prvič omenjene tehnologije za »zajem, uporabo ter shranjevanje ogljika« in na primer jedrska energija. Lanski dokument, ki je tudi prvi pregled (odločno prepočasnega) globalnega napredka pri doseganju ciljev Pariškega sporazuma, prvič omenja »prehod s fosilnih goriv«. Ta anemična dikcija, ki se zelo težko tolmači kot napoved konca fosilne ere, pa je bila dosežena po letih blokad.

Letošnji predsedujoči vrha COP 29 Muhtar Babajev je več kot dve desetletji delal v državni naftni družbi Socar, katere »zeleni« del, Socar Green, je zdaj naveden kot eden od desetih partnerjev vrha COP 29. A kljub tej »pozelenitvi« je s spletne strani družbe Socar jasno, kaj je v resnici njen strateški cilj do leta 2035: »Prispevanje k regionalni in mednarodni energetski varnosti s trajnostno proizvodnjo nafte in plina, rafiniranjem nafte ter petrokemično proizvodnjo in infrastrukturo.« Socar je med drugim solastnik malteške družbe, katere vodilni Yorgen Fenech je v sodnem postopku zaradi vpletenosti v oktobra 2017 izvršen umor malteške novinarke Daphne Caruana Galizia. Organizacije, kot sta Transparency international in mednarodna mreža preiskovalnih novinarjev OCCRP, ki se osredotočajo na organizirani kriminal in korupcijo, pa opozarjajo tudi na druge težave države gostiteljice. Azerbajdžan na indeksu zaznave korupcije organizacije Transparency International zadnji leti dosega le 23 od 100 točk, kar kaže na razširjeno in zakoreninjeno korupcijo v javnem sektorju, prostor civilne družbe je skrčen, režim je avtokratski. Sedanji predsednik Ilham Alijev je leta 2003 na oblasti nasledil svojega očeta. OCCRP opozarja, da so uradni partnerji COP 29 povezani z vladajočo azerbajdžansko družino in njenim krogom: »Letalsko podjetje Silk Way West Airlines, konglomerat Pasha Holding, ki se ukvarja z vrsto dejavnosti, od bančništva do gradbeništva, ali tekstilno podjetje Giltex – povsod, kamor se bodo ozrli letošnji mednarodni obiskovalci Bakuja, bodo podjetja, povezana z družino avtoritarnega predsednika Ilhama Alijeva.« Pri OCCRP so leta 2012 Alijeva razglasili za »osebo leta« na področju korupcije, pri dodelitvi naziva je »premagal« celo albanskega narkobarona Nasera Kelmendija. V OCCRP so pred dnevi razkrili, da bo vsaj 5000 udeležencev COP 29 bivalo v luksuznem letovišču Sea Breeze Resort ob Kaspijskem morju, pol ure vožnje od Bakuja, ki je v lasti Emina Agalarova, nekdanjega zeta predsednika Alijeva; ta naj bi brez razpisa prejel 5,2 milijona dolarjev vredno državno pogodbo za gostovanje udeležencev COP 29. A šlo bo seveda tudi za podnebje, rahlo pikro dodajajo pri OCCRP, gostje COP 29 bodo namreč v letovišču sadili drevesa.

Še vedno pa se nove naložbe v fosilna goriva izvajajo brez finančnih kazni ali pa so celo subvencionirane. Podjetja, ki proizvajajo fosilna goriva, imajo z uničevanjem planeta milijardne dobičke.

In kakšen obet so vse te okoliščine za letošnji podnebni vrh, kjer naj bi bile glavna tema finance oziroma financiranje podnebnih ukrepov? Zagotovo je bila ena največjih negotovosti pred vrhom, kdo bo ameriški predsednik, izvolitev Donalda Trumpa pa zdaj odpira resna vprašanja glede prihodnosti in doseganja globalnih podnebnih ciljev.

»Glede na izkušnje z lanske konference v Združenih arabskih emiratih, pravzaprav z dosedanjih 28 podnebnih konferenc, nisem preveč optimističen glede COP 29. Potrebujemo napredek pri različnih vidikih podnebnega financiranja; novoustanovljeni sklad za izgube in škodo ima drobno lepotno napako, je praktično prazen. Še vedno pa se nove naložbe v fosilna goriva izvajajo brez kakršnihkoli finančnih kazni ali pa so celo subvencionirane. Podjetja, ki proizvajajo fosilna goriva, imajo z uničevanjem planeta milijardne dobičke,« pravi Jonas Sonnenschein iz Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj. »Te dobičke in ultrabogate lastnike je treba močno obdavčiti, kar bi lahko ustvarilo prihodke za sklad za izgube in škodo. Realistično? Verjetno ne, saj država gostiteljica Azerbajdžan v naslednjem desetletju načrtuje veliko širitev proizvodnje fosilnih goriv, pogovorom v Bakuju pa se bo pridružilo na tisoče lobistov, da bi oslabili rezultate.«

COP bo letos predsedoval azerbajdžanski minister za ekologijo Muhtar Babajev, ki je pred ministrovanjem več kot dve desetletji delal v državni naftni družbi Socar.

Vzpostavitev omenjenega sklada za odzivanje na izgube in škodo so vrsto let zahtevale države v razvoju, zdaj je sklad ustanovljen, sedež ima na Filipinih. In koliko denarja bo na voljo v skladu? Analiza evropskega parlamenta, narejena oktobra letos, navaja »obljube«, da ga bo do 680 milijonov evrov, toliko naj bi skupaj prispevalo dvajset držav, tudi Slovenija, in Evropska komisija. Največ, skoraj 109 milijonov dolarjev, obljublja Francija, po 100 milijonov dolarjev obljubljata Nemčija in lanski gostitelji COP Združeni arabski emirati, ZDA (še preden je v igro prišel Donald Trump) pa na primer obljubljajo zgolj 17,5 milijona dolarjev ali zgolj desetkratnik obljubljenega prispevka Slovenije (1,6 milijona dolarjev). Pogodbenice naj bi v Bakuju, vrh bo trajal od 11. do 22. novembra, sprejele tudi nov cilj financiranja podnebnih ukrepov. Ta bo nadomestil cilj 100 milijard dolarjev, ki je usmerjal zbiranje sredstev za podnebne ukrepe od leta 2010. Ta letni cilj je bil prvič dosežen leta 2022, ko je bilo zbranih 115,9 milijarde dolarjev; približno 80 odstotkov tega zneska je pomenilo javno podnebno financiranje, preostanek pa so prispevali zasebna sredstva in izvozni krediti, povezani s podnebjem. 5