Slovenija prvič ne bo plačala za premalo elektrike iz obnovljivih virov

V skladu z evropsko »direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov« bi morala Slovenija že leta 2020 dosegati 25-odstotni delež energije iz obnovljivih virov v bruto končni porabi energije, a ga je prvič dosegla, kot kažejo objavljeni podatki statističnega urada, šele lani.

Zaradi nedoseganja deleža je morala zadnja leta dokupovati tako imenovani statistični prenos energije iz OVE. Leta 2020 je dosegla 24,1-odstotni delež elektrike iz OVE in je za statistični manko 465 gigavatnih ur energije Češki plačala 4,9 milijona evrov, leto kasneje je pri doseženem 24,64-odstotnem deležu spet od Češke statistično dokupila 208 gigavatnih ur za dva milijona evrov, največji strošek zaradi nedoseganja cilja pa je imela leta 2022, ko se je zaradi suše in zmanjšane proizvodnje hidroelektrarn delež OVE zmanjšal na 22,94 odstotka in je morala za statistični dokup manjkajočih 1193 gigavatnih ur Hrvaški plačati 10,8 milijona evrov.

Lani je bil delež energije iz OVE v bruto končni porabi energije 25,07-odstoten, že junija pa so z ministrstva za okolje, podnebje in energijo sporočili, da simulacije za leto 2024 kažejo ponovno doseganje cilja. Trenutno veljavni cilj do leta 2030 je sicer 27-odstotni delež OVE, v posodobljenem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN) pa bo cilj velikopoteznejši, predvidoma 33 odstotkov, so navedli na ministrstvu in dodali, da je »investicijski cikel pri samooskrbnih sončnih elektrarnah v Sloveniji pravzaprav šele na začetku. Konec maja je bilo v državi 51.000 samooskrbnih sončnih elektrarn, največ na območju ljubljanskega, mariborskega in celjskega elektrooperaterja. Po ocenah bi jih do konca leta lahko priklopili še 18.000, kar bi pomenilo skoraj 70.000 samooskrbnih elektrarn. Če upoštevamo, da imamo okvirno 870.000 gospodinjstev, je to približno osem odstotkov.«

Podrobnejši podatki statističnega urada kažejo, da se je lani najbolj povečal delež OVE v sektorju proizvodnje električne energije (s 37 odstotkov na skoraj 42), zlasti zaradi velikega, 52-odstotnega porasta proizvodnje v sončnih elektrarnah. V transportu je delež OVE lani prvič presegel deset odstotkov (leta 2022 je bil 7,8 odstotka), v sektorju ogrevanja in hlajenja pa se je lani delež OVE povečal najmanj, s 34 odstotkov na 34,3 odstotka. Statistični urad pri tem opozarja, da k deležu OVE v sektorju ogrevanja in hlajenja največ prispevajo lesna goriva za ogrevanje, predvsem v gospodinjstvih, da pa se je njihova poraba lani glede na leto 2022 zmanjšala za 6,5 odstotka.

Ključni izziv pri povečevanju OVE, zlasti vetrnih elektrarn, pa je umeščanje v prostor, finančne spodbude občinam nikakor niso zadostne. Marca letos je vlada z uredbo določila, da občinam pripada 200 tisoč evrov enkratnega nadomestila za megavat instalirane moči vetrne elektrarne. A to očitno ni dovolj. Sredi oktobra so tako krajani Ilirske Bistrice »ostro zavrnili« predlog postavitve devetih do 250 metrov visokih vetrnic (vsaka bi imela instalirano moč sedem megavatov) na planoti vzhodno od mesta.

Da finančne spodbude ne bodo dovolj in da morajo vse zainteresirane strani spremeniti pristop, zlasti predstavitev vetrnih projektov in komunikacijo, povezano z njimi, so pred meseci opozorili v Dravskih elektrarnah Maribor (DEM), koristno pa bi bilo zagotovo posvetovati se s sosednjimi državami, kjer imajo prav tako težave pri umeščanju. Pred vlado je zdaj uredba o državnem prostorskem načrtu za tri vetrne elektrarne Ojstrica, ki jih želijo postaviti nad Dravogradom. V premislek pa tole: postavitev treh vetrnic nad Dravogradom bi pomenila podvojitev sedanjega števila vetrnic v Sloveniji. Imamo namreč tri, sosednja Avstrija pa več kot 1400.