Luciferke in čarovnice

Marina Abramović je bila tudi v Sloveniji tarča blodnjavih teorij zarote o satanizmu in "žretju" otrok

Nedavni obisk Marine Abramović v Sloveniji je odmeval, kot ni še noben njen obisk doslej. V svetu ena najvidnejših sodobnih umetnic in najvidnejša performerka, hkrati pa ena najradikalnejših in najbolj angažiranih raziskovalk lastnega telesa kot vira in nosilca umetniške ekspresije, je tu seveda bila že velikokrat, pri nas smo si lahko skozi leta ogledali tudi kar nekaj njenih del, nazadnje v Piranu, največ pa je z njo sodelovala Moderna galerija, ki je leta 1998 gostila tudi njeno samostojno razstavo, pospremljeno z dodatno razstavo in performansom v Cankarjevem domu. Pa vendar se zdi, da je šele njen tokratni obisk, ki je bil del priprav na razstavo v Cukrarni (čez eno leto bo na ogled razstava skupnega ustvarjanja z Ulayem), pritegnil tudi zanimanje najširših množic. Podobno je vse od leta 2010, ko je Marina Abramović v newyorškem muzeju sodobne umetnosti MoMA izvedla projekt Umetnica je prisotna in tri mesece po osem ur na dan nepremično sedela in zrla v oči na tisoče obiskovalcem, tudi drugod po svetu.

Tovrstna vsesplošna slava je dvorezen meč, prinaša občudovalce, a tudi nasprotnike. Teh je Marina Abramović sicer vajena, le kateri umetnik jih ni, kaj šele, če je njegova umetnost radikalna. A na spletu se je zadnja leta razširila tudi izjemno množična (verbalna) agresija zoper umetnico, in to le zato, ker so anonimneži nekje – v nezanesljivih virih – prebrali, da naj bi bila poosebljenje zla, satanistka, Luciferka, čarovnica, kanibalka, celo del »svetovne pedofilske mreže«, njena izobraževanja, ki se jih je udeležila tudi glasbenica Lady Gaga, pa namenjena obvladovanju uma drugih ljudi.

Te blodnje, ki jih je Marina Abramović že večkrat zanikala, in tiste, ki jih širijo, prosila, naj s tem prenehajo, se pojavljajo od leta 2016, ko se je umetničino sporočilo po naključju znašlo med prestreženimi zasebnimi mejli Johna Podeste, takratnega vodje predsedniške kampanje Hillary Clinton, ki jih je razkril WikiLeaks. Šlo je za vabilo na večerjo, ki ga je prejela skupina kakšnih dvajsetih ljudi, med njimi tudi Podesta in njegov brat Tony, zbiratelj del Marine Abramović in umetničin finančni podpornik. Ker pa je umetnica večerjo naslovila Spirit Cooking, kar je naslov njenega umetniškega projekta iz 90. let, v okviru katerega je s prašičjo krvjo na stene galerije pisala »ljubezenske napoje«, je to za teoretike zarot postalo neizpodbiten dokaz o domnevno gnusnih rečeh, ki jih počne »liberalna elita«. In ko so začeli študirati še umetničina dela in v njih odkrili številne pentagrame – v resnici peterokrake zvezde, simbol jugoslovanskega komunizma, v katerem je Marina Abramović odraščala –, je bila teorija zarote zaokrožena.

Tako se je začelo, zares množični in odmevni pa so očitki postali šele, ko je začel o njih pisati ameriški desničarski provokator Alex Jones, sicer znani razširjevalec lažnih novic. Marina Abramović je razmišljala o tožbi zoper njega, a se zanjo ni odločila, ker bi bil postopek preveč dolgotrajen. Je pa leta 2020, ko je Microsoft zaradi pritiskov s spleta umaknil oglas, v katerem je nastopila, za New York Times dejala, da je spletno nadlegovanje zelo zaznamovalo njeno zasebno življenje: »Bojim se, da me bo prišel kakšen norec s pištolo in me ustrelil, ker mislijo, da sem satanistka.«

Umetnica se tem blodnjam žal ni mogla izogniti niti v Sloveniji. Ob njenem obisku so se na spletu zvrstili zapisi anonimnežev, ki so ji med drugim očitali tudi čarovništvo. In prav pri tem se je jasno pokazalo, kako isti anonimneži, povezani s skrajno desnico, en dan čarovništvo pripisujejo Marini Abramović, drugi dan Svetlani Makarovič, tretji dan Niki Kovač (ki je zgolj zaradi povabila na novinarsko konferenco zdravstvenih delavcev te dni prejela grožnjo: »S kolom bi te«) in vsaki naslednji avtonomni, neodvisni ženski, ki si v patriarhalni družbi izbori mesto in preseže tradicionalno vlogo. Ker vsi ti napadi imajo pravzaprav, kot je pred časom za Mladino povedal filozof Mladen Dolar, isti imenovalec: to, da se moški predstavniki »nove desnice« ob močnih ženskah »počutijo impotentne, kastrirane«.