Pričevanja beguncev, ki jih prestrežejo tunizijski varnostni organi

Divji zahod na severnoafriških obalah 

Sredozemsko morje stoji med obupanimi ljudmi, begunci, migranti iz afriških držav, in Evropo, nekakšno obljubljeno deželo, ki to niti ni. Pot je nevarna. A še zdaleč ne zgolj zato, ker se begunci z juga na pomorsko pot odpravijo v neprimernih in prenatrpanih plovilih. Nevarnost prepogosto preti od drugih plovil, med katerimi je redkokatero zares prijateljsko. V Sredozemlju deluje nekaj ladij nevladnih organizacij, namenjenih reševanju tistih, ki doživijo brodolom. A te so v manjšini, precej več je plovil varnostnih organov severnoafriških in južnoevropskih držav ter obmejne evropske straže Frontex. Namen teh plovil je preprečiti pristanek begunskih čolnov na evropskih obalah, predvsem na otokih.

Prva ovira za vse pomorske begunce so varnostni organi severnoafriških držav. Takšna je zgodba enega izmed beguncev, ki je o srečanju s tunizijskimi varnostnimi organi spregovoril za spletni portal infomigrants.net. 

Ibrahim, kot so ga poimenovali, pravi, da je bil v skupini približno 40 ljudi, ki je v začetku oktobra skušala doseči italijansko obalo. Na dvourno pot iz divjega begunskega taborišča do obale so se odpravili zvečer, s seboj so nosili potrebno opremo, čoln, motor, kante z gorivom ter zračnice mopedov in koles, ki jih uporabljajo kot rešilne jopiče. Skupino je spremljalo sedem »varnostnikov« z mačetami, ki so bili zaščita pred roparji, saj ti prežijo na skupine in jim med potjo do obale pokradejo predmete za pot, najprej seveda čoln.

Proti Evropi so odrinili okoli pol enih zjutraj. Dve uri kasneje jih je na odprtem morju prestregla tunizijska obalna straža in nadnje poslala jetskija, ki sta začela krožiti okoli čolna in ustvarjati valove, zaradi katerih se čoln prevrne in potopi. Nehala sta šele, ko so se begunci vdali in motor izročili obalni straži. Bili so med srečnejšimi, saj ta ni zgolj vzela motorja in jih zapustila na odprtem morju, kot se pogosto zgodi, pač pa je čoln odvlekla nazaj do tunizijske obale. A sledila je drugačna oblika kazni. Daleč pred obalo, sicer že v plitvini, so ljudi – vse po vrsti, tudi ženske in otroke – prisilili, da se izkrcajo in pot nadaljujejo peš. »Dve uri smo brodili po vodi do obale. Ponekod je bila voda spet tako globoka, da smo morali plavati. Tisti, ki smo znali plavati, smo pomagali tistim, ki niso znali. K sreči smo imeli zračnice. Ko smo dosegli obalo, se je že danilo. Bili smo premočeni, čakalo pa nas je še nekaj ur hoje nazaj do kampa,« pojasnjuje Ibrahim, ki se je na pot neuspešno odpravil že tretjič.

Evropska komisija je septembra sprenevedavo zaprosila tunizijske oblasti, naj raziščejo obtožbe o nečloveškem ravnanju z begunci, potapljanju čolnov, pretepanju, posilstvih … Vse to tunizijski varnostni organi počno skladno z »zahtevami« naročnika. Evropske unije seveda. Tunizija po dogovoru z unijo in v zameno za njene takšne in drugačne finančne dotacije v svojih obalnih vodah preprečuje plovbo ljudem proti Evropi. EU – tudi vsi mi, v obliki davkov – je v zadnjih 13 letih Tuniziji plačala že 3,4 milijarde evrov.

Tovrstne dogovore, zadrževanje beguncev v zameno za milijarde evrov, ima EU sklenjene s številnimi severnoafriškimi državami in s Turčijo.