In memoriam / Eka Vogelnik (1946 – 2024)

Svojo ustvarjalno pot je začela pred skoraj pol stoletja, zaradi njene pestrosti pa jo je nemogoče ujeti v eno samo oznako

Alenka (Eka) Vogelnik je svojo ustvarjalno pot začela pred skoraj pol stoletja, zaradi njene pestrosti pa jo je nemogoče ujeti v eno samo oznako. Že diplomirala je na dveh na prvi pogled različnih, a dopolnjujočih se področjih: arhitektura (FAGG,1971) in likovna umetnost (ALU, 1974). Na prvem sicer ni delovala neposredno, čeprav je scenografija, ki jo je zaposlovala praktično celo življenje, prav tako načrtovanje in izvedba odrske »gradnje«.

Oblikovanje domišljijskih prostorov ji je bilo očitno bližje, in njihovo naseljevanje z na prvi pogled domišljijskimi, hkrati pa tako »človeškimi« bitji, lutkami, prav tako. To oblikovanje si je Eka zamislila celostno, najsi je šlo za »čisto« ilustracijo, za vizualno zasnovo gledaliških in lutkovnih predstav ali televizijskih oddaj in filmov, za literarno in glasbeno ustvarjanje in zagotovo tudi za pedagoško delo. Eka potemtakem ni bila samo »ilustratorka in lutkarica«, kakor jo pogosto, zaradi želje po čim bolj zgoščeni opredelitvi, označujemo, temveč veliko več kot to.

Že njena likovna ilustracija je nekako večplastna, sega čez rob knjižnega okvirja in se dotika »življenja« po eni strani in po drugi strani sega globoko v samo vsebino ilustriranih zgodb. Ob tem je bila tudi sama avtorica besedil, zgodb, lutkovnih ali filmskih priredb, ki jih je naraje iskala v ljudskem izročilu. (Mimogrede: v vsem, kar je počela, je bilo čutiti posebno, nalezljivo »ljudskost«, dostopnost in komunikativnost, ki pa je bila seveda vedno rezultat tako natančnega premisleka kot jasne intiucije, ki jo je nasploh rada poudarjala). Bisergora, Povodni mož, Makalonca, Mojca Pokrajculja in še premnoge druge so ji ponujale pravšnji navdih za gledališko obdelavo, ki je bila, kot rečeno, vsestranska: besedila in teme je prirejala, likovno oblikovala, pogosto sama izdelala scenografijo in lutke, jih zrežirala in jim marsikdaj dodala tudi lastno glasbo. V mladosti jih je tudi »odplesala«, saj je bil ravno celostni pristop značilen za skupino Kinetikon, v kateri je ustvarjala od začetka devetdesetih let naprej.

Težko je kako njeno delo posebej izpostaviti, kljub temu omenjam dve: maske in scenske elemente ter kostume pri predstavi Jaz nisem jaz 1 v režiji Vita Tauferja v Slovenskem mladinskem gledališču (1983), ki še danes učinkujejo s svojo »ritualno« elementarnostjo, likovno izčiščenostjo in gledališko plastičnostjo. Druga je – tudi moja – izkušnja z uprizarjanjem Lažnivega Kljukca v SLG Celje (1991), kjer si je za igralca, poleg kostumov in glasbe, izmislila, dobesedno izumila tudi pravi scenski »stroj«, »instalacijo«, ki je Münchhausnove izmišljije slikovito in enakovredno »prevajala« v scensko in igralsko govorico.

Eka je bila mojstrica animacije, torej oživljanja likovnih objektov, pravzaprav je na neki način »animirana« že njena risba, iz katere so dobesedno »ušle« tudi njene lutke. Te poudarjajo najsi bo »karakterne« ali tipološke značilnosti likov, na trenutke jih potencirajo, pa spet poetično zmehčajo, in v resnici moramo v zvezi z njenimi lutkami bolj kakor o »objektih« govoriti o lutkovnih »telesih«. Animirala je tudi na televiziji in filmu, v prenesenem pomenu je bila izvrstna »animatorka« tudi kot pedagoginja na Fakulteti za socialno delo (od leta 1998), učiteljica mladih učiteljic in učiteljev ter mentorjev, lutkarjev, tako bodočih profesionalcev kot tudi ljubiteljev, pa avtorica strokovnih priročnikov itn., za kar je, poleg drugih, zasluženo prejela tudi nagrado za življenjsko delo, ki jo podeljuje JSKD (2022). Eka je znala za svoje načrte navdušiti vse, ki s(m)o z njo sodelovali in ki bodo njeno delo oživljali zagotovo še dolgo.

Eka je bila ustvarjalka mnogih talentov, ki jih je tudi znala izkoristiti, razvijati in navsezadnje deliti s sodelavci in občinstvom. Njen »slog«, najsi bo v risbi, ilustraciji, lutkovnem oblikovanju, režiji, je postal prepoznaven in nezgrešljiv: njeni liki, če tako imenujem vse njene raznovrstne stvaritve, so neizmerno živi, na trenutke portretno istovetni, pa spet karikaturno ali celo groteskno pretirani, njene barve so izrazite, situacije »resnične«, vedno duhovite in nerazčustvovane, a hkrati tudi neposredne in poetične. Prav taka je bila tudi sama: nadvse artikulirana, konkretna, oprijemljiva, polna ljubezni do vsega lepega. Kot taka bo ostala zapisana v našem skupnem in osebnem spominu, kot neponovljivo in celovito človeško in ustvarjalno bitje.