TV komentar /  Amsterdam v plamenih

V nedeljo, 10. novembra, je imel novinar in komentator zunanjepolitične redakcije TV Slovenija Edvard Žitnik že dovolj informacij o spopadu med navijači amsterdamskega Ajaxa in telavivskega Maccabija, da bi lahko pokazal dejansko sliko dogajanja. Saj je na začetku prispevka znotraj oddaje Zrcalo tedna opozoril, da gre za nogomet in navijaške skupine, a to je bilo tudi vse – nato je sledilo obsojanje nizozemskih protestnikov kot propalestinskih nasilnežev, ki so pokazali svoje prave antisemitske barve. Res, Edvard Žitnik? Žrtve so bili izraelski navijači? Mar ni bilo že v petek res dovolj novinarskih objav v samih nizozemskih medijih, ki so kazali drugačno sliko dogajanja? In še: mar niso protesti zoper samo tekmo, zoper šport, ki se dela, da vojne ni, nekaj najbolj normalnega?

Nismo pričakovali samo te elementarne resnicoljubnosti, da bi torej avtor oddaje pokazal vsaj koščke dogodkov po urah in minutah, ki so jo naredili profesionalni nizozemski mediji in na laž postavili izraelske navijače, izraelsko oblast ter tudi nizozemsko vlado in amsterdamsko policijo – pričakovali smo, da bo pokazal izvorni problem, ki ga imajo Nizozemci z antisemitizmom. Pač, Nizozemska je poleg Belgije ena izmed evropskih držav, ki se je zelo slabo spoprijela s svojo vlogo v času nacizma. Slovenci običajno poudarjamo Italijo in Avstrijo kot državi, ki sta, bodimo prijazni, slabo predelali svoj odnos do fašizma in nacizma, a zelo močan problem imajo z medvojno in tudi predvojno naklonjenostjo nacizmu tudi na Nizozemskem in v Belgiji, zlasti v flamskem delu te države. V obeh državah je bila namreč pred drugo svetovno vojno judovska skupnost zelo močna in v času nemške okupacije se je okupatorjem dejansko in tudi čustveno pridružil zelo velik del populacije – pri pogromu Judov namreč. A o kolaboraciji se dolga leta ni govorilo ne v Belgiji ne na Nizozemskem, o tem so dejansko začeli govoriti šele vnuki in vnukinje medvojne generacije. Antisemitizem pač ni bil samo »nemška težava«, ampak tudi nizozemska, belgijska, francoska – raje ne bomo našteli vseh držav. In z današnjo neprepustno podporo Izraelu se te države predvsem branijo pred tem, da bi se odprla nekatera vprašanja o njihovi zgodovini in odnosu do Judov. Kar bi bilo to res »naporno«, saj imajo te države že »dovolj težav« s soočanjem s svojim kolonializmom in tudi zasužnjevanjem prebivalcev kolonij. Da, veliko masla se topi na teh glavah.

Zadeva je kompleksna, a to je izjemna priložnost za novinarja, kot je Edvard Žitnik. Biti slovenski novinar, ki ni obremenjen s to preteklostjo, je privilegij, ki bi ga lahko Edvard Žitnik izkoristil – in če bi ga izkoristil, bi lahko tudi bolj jasno pokazal odnos celotne zahodne Evrope do genocida, ki danes poteka zoper Palestince in zoper katerega se Zahod, prav zaradi zgodovinske krivde, ki jo ima in ki jo je lahkotno preložil le na Nemce, odziva popolnoma shizofreno. Ampak tega Edvard Žitnik seveda ni storil. Poročilo o tekmi v Amsterdamu bomo raje uvrstili med novinarsko šlamparijo, ker nočemo pomisliti, da je bil pristranski iz osebnih razlogov. Pri čemer je beseda pristranski mila.