Hvalnica umetnosti

Po eni strani je težko verjeti, da je Krošnja z neznanimi sadeži njen knjižni prvenec. Zbirka esejev, ki jo je izdala pri 87 letih (rojena je leta 1937) in je bila letos nagrajena z Rožančevo nagrado, je namreč napisana v prožnem in izbrušenem jeziku, je senzibilna, natančna in celovita, tako žlahtna in prefinjena, a hkrati prizemljena in osebna. Po drugi strani pa se temu niti ne smemo preveč čuditi, saj je Helena Koder široko izobražena humanistka, neutrudna ljubiteljica vseh zvrsti umetnosti, ki je po študiju romanistike v domači kulturni prostor sprva vstopila kot televizijska napovedovalka in voditeljica ter novinarka, nato pa se je uveljavila kot plodovita scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Med drugim ji je za njen filmski opus Društvo slovenskih režiserjev pred dvema letoma podelilo Štigličevo nagrado za življenjsko delo. Predvsem pa je Helena Koder strastna in zavzeta bralka, saj, kot napiše v enem izmed esejev, prebere »več knjig, kot je potrebno, da si uradno pripuščen v to kasto«, vsi kamenčki razmišljanj in dognanj, ki pridejo z rednim in doslednim branjem ter posebno senzibilnostjo do sveta, pa se že dolga desetletja potrpežljivo nalagajo v mozaik njenega bogatega notranjega sveta.

Enajst zbranih esejev na dobrih 250 straneh je torej nekakšen kompleksen, a zračen in vabljiv konglomerat avtoričinih opažanj, doživljanj, občutij in razmišljanj, če kar najbolj posplošimo, o umetnosti in življenju (in z življenjem tudi o bivanju, smrti in minevanju). Razkošje njenega proznega sveta je nanizano okrog umetnic in umetnikov in njihovih del, pa naj gre za tiste, ki jih je na svoji pisani življenjski poti spoznavala in srečevala kot priznana filmska ustvarjalka ter kot življenjska sopotnica legendarnega, leta 2019 preminulega skladatelja in trobentača Urbana Kodra, ali pa za one bolj oddaljene, bodisi geografsko ali časovno, ki jih je odkrivala in vzljubila le prek njihovih pesmi, romanov, filozofskih razprav, slikarskih platen ali filmskih pripovedi. V esejih se tako srečamo z imeni, kot so prevajalka Radojka Vrančič, pesnika Milan Jesih in Peter Kolšek ter filozofinja Alma Sodnik, pa nizozemski slikar Johannes Vermeer, sovjetski filmski režiser Andrej Tarkovski, poljska pesnica Wisława Szymborska in številni drugi.

Ti so kot semena, ki v rodovitni prsti dovzetnega in razmišljujočega uma vzklijejo in se razrastejo v široko asociativno polje, prepredeno z avtoričinimi lastnimi spomini, dragocenimi, osebnimi, prisrčnimi in ganljivimi, ponekod mučnimi in bolečimi. Na te skelete Helena Koder s prefinjeno lucidnostjo in elokventnostjo nalaga meso in tkiva v obliki širših refleksij o vlogi in pomenu umetnosti, presežnosti poezije, ljubezni do branja, pisanja in jezika, lepote in gorja v življenju in tudi v smrti.

»Umetnost. Potrebujemo jo kot presežno, kot nekaj, od česar ni nobene izmerljive koristi. Nekaj, kar nima cene.«

– Helena Koder

Nekakšna rdeča nit je pravzaprav izrazito oseben pristop do obravnavanih tematik, kot Helena Koder tudi večkrat poudari, vsi eseji govorijo z osebnega stališča in izkušnje, saj, kot pravi, neosebno pisati ne zna. Eseji so tako polni iskrivih detajlov, zanimivih anekdot in presenetljivih miselnih povezav in izpeljav (na primer povezava med Dostojevskim, ki mu je posvečen esej Četrti brat, in legendarno Marilyn Monroe, ki je nekoč izjavila, da si strastno želi igrati v Bratih Karamazovih), pri čemer pa se v loku poskušajo izogniti moraliziranju in modrovanju – avtorica tudi odkrito prizna, da se še sama ni zmožna dokopati do končne rešitve ali odgovora oziroma da si, kadar je vprašanje preveč zapleteno, pomaga s poezijo.

Omeniti moramo še, da so skoraj vsi eseji v knjigi luč literarnega sveta že ugledali kot posamične objave; ko jo je zagrabilo pisanje, je Helena Koder eseje namreč pošiljala na natečaje, tako so bili večkrat objavljeni v reviji Sodobnost, z naslovnim esejem Krošnja z neznanimi sadeži pa je zmagala na natečaju revije Literatura. Na tak način se je pri njej začelo malo bolj sistematično pisanje, a kot pravi, »te posamezne objave malo obvisijo v zraku, jaz pa sem vselej nekako pisala z občutkom, da mogoče bo pa to nekoč knjiga«. In potihem si je želela, da bi šli ti zapisi v širni svet, se odcepili od nje, zaživeli svoje življenje. Ali kot razmišlja v enem izmed esejev: »Ker to je čudno: pišeš zase, veš, o čem pišeš in tudi, kaj bi rad povedal; veš tudi, da si zapisuješ, ker si predvsem želiš, da ne bi pozabil. Ampak če pišeš samo zase, zakaj se tako zelo trudiš z iskanjem pravih besed, če se ti v prvo ne posreči z besedami izraziti natanko tisto, kar čaka v tebi na ubeseditev? Ali ni za vsem skupaj vendar želja ali vsaj upanje, da bo nekoč nekdo te tvoje zapiske bral?«

Vsak esej v branje uvede specifična fotografija oziroma podoba (na primer znameniti portret Ludvika XIV., kamnita skulptura babice z vnučkoma ali pa fotokopija knjižne strani z na roko napisanimi opombami), nekatere so bolj prepoznavne, druge bolj enigmatične – odvisno tudi od bralčeve oziroma gledalčeve splošne kulturne razgledanosti – in po nekaj straneh se razkrijejo kot povsem logične povezave z osrednjim esejskim motivom. Naslov knjige (in istoimenskega eseja – tretjega po vrsti) je sposojen iz pesmi Petra Kolška, pesnika, ki je avtorico s svojo zbirko Sporočila iz zasmrtja, bržkone napisane v slutnji njegove bližnje smrti, navdihnil k razmisleku o temeljnih vprašanjih bivanja, življenju in smrti, lepoti in sublimnem.

V eseju Gospa Bovary, to sem jaz! razmerje med Flaubertom in njegovim delom prelije v razmislek o ločitvi umetnosti od umetnika na primeru polemike ob podelitvi Nobelove nagrade za književnost avstrijskemu pisatelju Petru Handkeju. A to že mnogokrat pogreto debato poskuša razčleniti skozi lastne spomine doživljanja, srečevanja in poglabljanja v Handkejeva dela, ki jo privedejo do premisleka o vojni, sočutju in brezbrižnosti. »To pisanje hoče biti zelo osebno,« piše. In nadaljuje: »Je pisanje bralke, ki k literarnemu delu in njegovemu avtorju namenoma pristopa z vsem balastom osebne izkušnje.« Ob tem nam namreč razkrije o sebi to, kar je sooblikovalo njen odnos do avstrijskega nobelovca – tako kot Handke, čigar mati je bila koroška Slovenka, je bil koroški Slovenec tudi njen oče; tako kot Handke, ki je izgubil jezik svoje matere, naš jezik, je svoj jezik izgubila tudi mati Helene Koder, rojena Čehinja, ki s svojo hčerko nikoli ni govorila v jeziku svoje domovine.

Tega se dotakne že v eseju s povednim naslovom Hoja z materinščino, kjer piše o svojem odnosu do slovenščine, tega – ne glede na število govorcev – velikega jezika. S tem misli »na vse vragolije, ki jih s slovenščino počnejo pesniki, da o pesnicah ne govorim. Mislim na raznovrstne odtenke jezika, ki jih je mogoče slišati v gledališčih. Mislim na briljantne prevode literature v slovenščino. Mislim na vse plasti in ravni jezika, na nenavadno veliko dialektov in na to, da je kateri od njih kar celovit jezik s svojo literaturo in slovnico.« Piše o tem, kakšen čudež je, da se je slovenščina na tem majhnem, prepišnem ozemlju ne le ohranila, temveč razvila v ta veliki jezik, a z zaskrbljenostjo piše tudi o usodi in prihodnosti našega jezika, ki se »tlakuje zdaj in danes«, o pomenu odločevalcev za odnos do materinščine prihodnjih generacij, od katerih »nihče ne more zahtevati, da bodo v državi, ki so jo njihovi predniki razprodali, ostali drugorazredni državljani samo zaradi ljubezni do dvojine«.

V eseju Horror vacui, a ne, se sprašuje, kaj se z umetnostjo dogaja danes, v »globalni družbi brezmejne svobode«. Umetnost je postala tržna niša, ki jo poganja kapital, in terminologija, nekdaj rezervirana za industrijsko proizvodnjo in trgovino, je prodrla v pore diskurza o umetnosti in kulturi. Ceno in vrednost umetniškega dela določa trg. Pri tem smo se zaradi pojava vse bolj sofisticiranih tehnoloških orodij znašli v primežu hiperprodukcije in preobilice vizualnih dražljajev, nenasitni novih instantnih podob, vse bolj odmaknjeni in čustveno otopeli. »Vidimo človeka, ki v tem hipu in pred našimi očmi umre, pa ne zajočemo. Postali smo voajerji.« Motiv žveplenih meglic termalnega kopališča Vignoni, ki krasi tudi naslovno platnico knjige, iz prizora filma Nostalgija velikega ruskega cineasta Andreja Tarkovskega, se razmahne v premislek o domu, izgnanstvu, bolečini in nemoči in kulminira v prevpraševanju vloge umetnosti. O osebnem doživljanju in dojemanju poezije – umetniške zvrsti, ki ji je od vseh najbližje – pripoveduje v eseju Zrcaljenja, kjer v sprehod skozi nekaj antoloških slovenskih pesnikov brezšivno vtke svoje spomine na Pariz v dvoje. Najbolj intimen in oseben je gotovo zadnji, enajsti esej z naslovom Za spomin, ki v motiv poezije poljske nobelovke Wisławe Szymborske prepreda globoko osebne spomine o največji ljubezni in največji izgubi svojega življenja, s tem pa ganljivo pretresljive refleksije o (ob)žalovanju, spominu, moči in sublimnosti umetnosti, ki seže onkraj življenja in smrti. »Umetnost. Potrebujemo jo kot presežno, kot nekaj, od česar ni nobene izmerljive koristi. Nekaj, kar nima cene.«

Eden najlepših čarov te zbirke esejev je, da avtorica o umetnosti ne pripoveduje (le) z razlaganjem, analiziranjem in kontekstualiziranjem, temveč predvsem skozi lastno (čustveno in fizično) doživljanje umetnosti. Oziroma, kot se izrazi v posebno dragoceni povedi v enem izmed esejev: »Ali ne doživljamo umetnosti, vsaj intimno in če odmislimo trendovstvo, pragmatičnost in deklarirani aktivizem, ki jih od nas terja sodobna umetniška praksa, še vedno na tak način? Da jo merimo z utripom srca.« Krošnja z neznanimi sadeži tako ni le izjemen poklon umetnosti, pač pa tudi umetnosti pisanja in umetnosti življenja. Je pismo nekomu, ki ga ni več med nami, in obenem s široko razprtimi rokami in srcem sprejema slehernega bralca v svoje razkošne živopisane sobane.

Helena Koder pravi, da ima nenavaden privilegij, da ni pisateljica in ji od pisanja ni treba živeti, k temu jo sili le neka notranja potreba, skorajda nuja. Pisanje ji vse bolj daje poseben in nezamenljiv občutek zadoščenja, smisla in polnosti, pri čemer je najlepša stvar, da je v tem popolnoma svobodna. Ali kot je zapisala: »Žene te radovednost, kam te bo to pisanje pripeljalo. Radovednost je neubranljiva, z njo se ne da bosti. Prinaša celo nekakšno uteho. V samotnih časih je fin potep. Zato se ji je vredno predati. Pisanje, ki je pač artikulirano razmišljanje, prinaša nekaj radosti. Če nemara doseže bralca, toliko lepše. Saj v tem je smisel pisanja esejev. Esej je pač samo poskus.«

Knjiga:
Helena Koder: Krošnja z neznanimi sadeži
Založba: Mladinska knjiga, 2024
Cena: 32,99 evra