Tyler The Creator: CHROMAKOPIA

+ + + +

Odločitev Tylerja The Creatorja, da osmi album izda v ponedeljek zgodaj zjutraj in s tem grobo prekrši eno od božjih zapovedi industrije, po kateri tako rekoč vsi dolgometražci pri založbah velikankah izhajajo ob petkih, ni imela nikakršnih negativnih učinkov na glavno merilo uspešnosti – prodajo. Vse kaže, da bo CHROMAKOPIA njegov komercialno najuspešnejši album doslej, saj je ekspresno osvojil vrhove referenčnih lestvic. Tokrat je na primer prvič na vrhu britanske lestvice. Posebno sosledje dogodkov pa je spodbudila novica, da je kalifornijski raper z vrha Spotifyeve lestvice takoj po izdaji albuma izrinil Taylor Swift, ki je tam kraljevala večino letošnjega leta. Swiftieji niso ostali brezbrižni in so ga začeli obtoževati zaradi vulgarnega besedičenja v preteklosti, Tyler pa je na promocijskem nastopu odgovoril, da »se rasistične riti Swiftiejev jezijo name zaradi starih besedil ...«

Nekoč nepoboljšljivi nergač je prišel do točke, ki je neizogibna za vsakega razvpitega zvezdnika pop miljeja, do tega, čemur mediji pravimo »album preloma«, album samorefleksije, spoprijemanja s slavo, zvezdniške sumničavosti in nezaupljivosti ... Izhodišče CHROMAKOPIE je, da se je Tyler zavedel, da njegovi feni ne vejo tako rekoč nič o njem nekje do njegovega sedemnajstega leta. Nič o njegovem odraščanju v zloglasni četrti Inglewood širšega Los Angelesa. Izhodišče so mamini življenjski nasveti iz otroštva, ki jih poudari z njenimi kratkimi monologi, našpikanimi po vsem albumu. A manj otročja introspekcija res ni nič novega. Že na plošči Wolf (2013) je bil tako razpoložen, potem je takoj za njo na albumu Cherry Bomb (2015) tarnal nad križi slave. In nad izoliranostjo tudi na naslednji plošči Flower Boy (2017) ... Vzorec je jasen.

Nič novega pa tudi ni, da CHROMAKOPIA Tylerja The Creatorja še enkrat potrdi kot izjemnega producenta. Plošča, ki jo je v osnovi produciral sam, je krasno kaotično barvita, v glavnini novosoulovsko melodična in umirjena, a razdrobljena, zvočno in idejno nasičena. Neskončno število gostujočih glasbenic in glasbenikov ter pevk in pevcev je skoraj nemogoče odkljukati, glasbene reference, slogovni obrati in stopnje intenzivnosti se izmenjujejo hitrostno, a z občutkom. Posnetki, ki si sledijo, se včasih med seboj popolnoma razlikujejo, vendar prehajajo drug v drugega povsem neprisiljeno. Recept bi se hitro lahko sfižil v zmedo, pretenciozni maksimalizem, perverzijo zvočnega izobilja, a se ne. CHROMAKOPIA je ambiciozna produkcija, ki zaradi spretne režije ne učinkuje megalomansko.

Organizacijsko-produkcijske sposobnosti Tylerja The Creatorja ostajajo nesporno vrhunske. Vsem motilcem zbranosti navkljub zna na kup zbobnati nepregledno množico glasbenic (od Santigold do Solange), tehnikov, inženirjev ... in dostaviti soulovski barok, ki ga pretiravanje z vanj vmešanimi sestavinami ne pokvari. Samozavestno.