Podnebni blef Amerike

ZDA trenutno načrpajo po 13,3 milijona sodov nafte na dan, kar je skoraj 50 odstotkov več od Savdske Arabije in več od katerekoli druge države v zgodovini, prihodnje leto in za naprej pa načrtujejo še nadaljnje povečanje, je agencija Bloomberg poročala prejšnji teden, dan pred ameriškimi volitvami in nekaj dni pred začetkom podnebne konference Združenih narodov COP29 v Bakuju. Rekordno črpanje nafte ob sočasni propodnebni retoriki ZDA pod predsednikom Joejem Bidnom je brez dvoma hinavsko, vnovična izvolitev Donalda Trumpa pa je še slabša novica. Trump namreč podnebnih sprememb ne razume; v znanstvene dokaze ne moreš verjeti ali ne verjeti, lahko jih zgolj razumeš ali jih ne razumeš.

»Narediti moramo, kar nam narekuje znanost, in ta je jasna,« je na lanskem podnebnem vrhu COP28 v naftnem Dubaju poudaril John Kerry, posebni odposlanec predsednika Bidna za podnebne spremembe. Govoril je o opustitvi kurjenja na premog, plin in nafto, ki je nujna za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija nad predindustrijsko ravnijo in s tem za preprečitev najkatastrofalnejših posledic. A čeprav so ZDA lani v Dubaju pomagale doseči prvi svetovni sporazum o »odmiku od« fosilnih goriv in je predsednik Biden zagnal največja vlaganja v čisto energijo v ZDA, je država sočasno krepila proizvodnjo fosilnih goriv. Po Bloombergovih podatkih se je proizvodnja nafte v ZDA v zadnjih štirih letih povečala za 24 odstotkov, z 10,7 milijona sodov na dan na 13,3 milijona, do leta 2026 pa naj bi se povečala na 14,1 milijona sodov na dan. »S tem bo proizvodnja ZDA višja od dnevne proizvodnje Iraka, Irana, Kuvajta, Nigerije in Venezuele skupaj,« opozarjajo Bloombergovi analitiki in dodajajo oceno ameriškega ministrstva za energijo, da se bo izvoz utekočinjenega zemeljskega plina do leta 2030 podvojil. No, tudi predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je Trumpu pred dnevi že sporočila, da bi lahko EU ruski utekočinjeni zemeljski plin zamenjala za ameriškega.

Ker je fosilna pot ZDA očitno trasirana že brez Trumpa, analitiki po njegovi inavguraciji radikalnejše spremembe kot pri črpanju nafte in plina pričakujejo pri mehčanju okolijskih predpisov, odnosu do institucij ter sodelovanju ZDA v mednarodnih podnebnih sporazumih. Najbolj pod udarom naj bi bili Nacionalna uprava za oceane in ozračje (NOAA) in Agencija za varstvo okolja (EPA). Trump napoveduje vnovičen odstop ZDA od pariškega podnebnega sporazuma, s čimer se bo ta država pridružila Iranu, Libiji in Jemnu, ki sporazuma edini niso ratificirali. Izstop iz pariškega sporazuma bodo ZDA tokrat lahko izpeljale v letu dni; v prvem mandatu se je Trump za izstop odločil junija 2017, zaradi pravil pa je bil uresničen šele 4. novembra 2020, ravno dan po Bidnovi izvolitvi; novi predsednik je ZDA spet priključil sporazumu. Zadnje dni se omenja celo možnost odstopa ZDA od okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC), s čimer bi se druga največja svetovna onesnaževalka (za Kitajsko) izločila iz mednarodnih podnebnih pogajanj. Pričakovan je tudi poseg v »zakona, zgodovinsko najpomembnejša za razogljičenje,« to sta zakon o zniževanju inflacije (IRA) in zakon o infrastrukturi (BIL), pri čemer pa številni analitiki že opozarjajo, da ta zakona pomembno spodbujata naložbe in odpiranje delovnih mest tudi na republikanskih območjih. Trumpova ekipa naj bi preučevala celo možnost, da bi na vrhovnem sodišču sprožila revizijo odločitve, na podlagi katere je Agencija za varstvo okolja leta 2009 določila, da toplogredni plini ogrožajo javno zdravje in blaginjo sedanjih in prihodnjih rodov, in je podlaga tudi za določanje količin izpustov za promet in druge panoge.

V ponedeljek je glavni podnebni svetovalec predsednika Bidna na COP29 v Bakuju skušal pomiriti mednarodno javnost z zagotovili, da bo Trumpova vrnitev v Belo hišo odmik od fosilnih goriv zgolj »upočasnila, ne bo ga ustavila«. »Imamo opraviti z novimi nasprotnimi vetrovi? Zagotovo. Vendar se ne bomo vrnili k energetskemu sistemu iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Nikakor.« Kaj bo prineslo letošnje srečanje najvišjih predstavnikov držav v Bakuju, na katerem bi se morale največje onesnaževalke, tudi ZDA, zavezati k financiranju – zlasti odškodnine za škodo, ki jo povzročajo revnim državam –, je negotovo. Srečanje v letu novih podnebnih ekstremov spet poteka v naftni avtokraciji, ki jo že 21 let vodi Ilham Alijev, sin prejšnjega predsednika, in ki velja za »črpalko genocida«, saj Izrael vsaj 30 odstotkov nafte dobiva ravno iz Azerbajdžana prek Turčije. Iz Bakuja za zdaj prihajajo skrb zbujajoče, a tudi redke spodbudne novice. Že prvi dan je vplivni časnik Democracy Now! poročal, kako je izvršni direktor COP29 Elnur Soltanov domnevnemu pokrovitelju srečanja omenjal mogoče posle z državno naftno družbo SOCAR. A v torek so se voditelji držav iniciative TeraMed, v kateri je od naših sosed za zdaj le Italija, zavezali, da bodo do leta 2030 v sredozemski regiji dosegli en teravat inštalirane moči iz obnovljivih virov, zlasti sonca in vetra. Od srede je v Bakuju tudi bivši predsednik Republike Slovenije. »Preden nocoj prek Istanbula odletim v Baku /…/, smo v pisarni dopoldne snemali video čestitke. Ej, 31 smo jih naredili,« je Borut Pahor v torek ob svoji fotografiji poročal na Instagramu.