Neromsko naselje

Ko govorimo o romskih naseljih, imamo v mislih večje ali manjše komunalno neurejene blatne skupke barak, odsluženih zabojnikov in muzejskih primerkov počitniških prikolic, kjer živijo Romi. Taka je pač večina romskih naselij, sploh na jugovzhodu Slovenije. »Izselitev iz romskega naselja je običajno edina rešitev zanje. Drugače zelo težko kaj dosežejo, če ostanejo v naselju. To popolnoma razumem. Tudi zase vem, da ne bi mogel ne osebnostno ne profesionalno rasti v neurejenem romskem naselju. Jasno je, da bi prvo plačo porabil za to, da grem iz njega,« je pred časom v intervjuju za Mladino pojasnjeval Sandi Horvat, predsednik Romskega akademskega kluba, ki združuje velik del visokošolsko izobraženih Romov v Sloveniji. Za urejanje bivalnih razmer romske skupnosti je iz leta v leto na voljo več sredstev. Občine z romskim prebivalstvom posebej za to zadnja leta dobivajo dodatna namenska proračunska sredstva. Koliko jih porabijo za razseljevanje Romov, ki bi v resnici moralo biti eden izmed pomembnih, če ne že kar nujnih ciljev, ko govorimo o integraciji Romov?

O tem na državni ravni, na ravni krovnih, strateških dokumentov za področje romske manjšine lahko nekaj malega najdemo le v vladnem nacionalnem programu ukrepov za Rome za obdobje 2021–2030, ki je bil nazadnje posodobljen v času prejšnje, Janševe vlade, konec leta 2021. Edini strateški cilj, ki ni usmerjen v urejanje naselij – to je na kratki rok seveda nujno, na dolgi pa vodi v utrjevanje getoizacije – se imenuje »Krepitev ukrepov pri izvajanju stanovanjske politike«. Kot nosilec je naveden urad za narodnosti v sodelovanju z državnim stanovanjskim skladom. Ukrep predvideva »informiranje občin, kjer živijo Romi, o možnostih sofinanciranja gradnje neprofitnih stanovanj« ter »informiranje zainteresiranega romskega prebivalstva o možnostih najema stanovanj ob razpisih stanovanjskega sklada«. Poleg tega je navedeno zgolj še, da si je urad že v obdobju pred tem, torej od leta 2017 do 2021, v sodelovanju s skladom »prizadeval za večje izkoriščanje možnosti, ki so na voljo za gradnjo neprofitnih stanovanj in zagotavljanje bivalnih enot v okviru programov sofinanciranja sklada«.

Nakup »legalne« nepremičnine

Občina Škocjan, kjer Romi živijo v človeka nevrednih razmerah, po čemer je najbolj znano romsko naselje Dobruška vas, je pred dnevi zaključila presenetljiv javni poziv, poimenovan »Sofinanciranje urejanja bivalnih razmer pripadnikov romske skupnosti«. Predmet poziva je bilo »sofinanciranje nakupa legalnega stanovanja oziroma legalnega stanovanjskega objekta«. Namenjen je bil Romom, ki živijo v romskem naselju in bi se bili pripravljeni iz njega izseliti in preseliti v neko nepremičnino zunaj naselja. Občina je za ta namen pripravila 20 tisoč evrov, ki bi jih očitno podelila enemu samemu prijavitelju, prvemu s popolno vlogo oziroma prvemu, ki bi izpolnil razpisne pogoje. Ti pa so bili določeni tako, da so bili pravzaprav nedosegljivi.

Proces uspešnega sobivanja Romov in večinskega prebivalstva je nujno povezan s preseljevanjem iz romskih naselij v preostala.

Prvič, javni poziv je bil odprt le dobra dva meseca, kar je zelo kratek čas za večinoma nepismene osebe, ki nimajo izkušenj s tovrstnimi zahtevnimi birokratskimi opravili. Poleg tega je prijava morala vsebovati kupoprodajno pogodbo, to pomeni, da bi kandidat moral imeti na voljo celotna sredstva za nakup nepremičnine zunaj naselja in bi povračilo v višini 20 tisoč evrov prejel šele po nakupu. Da bi se to zgodilo, bi se moral v dveh tednih od odobritve sofinanciranja skupaj z družino že preseliti v novo nepremičnino zunaj naselja ne glede na to, v kakšnem stanju bi ta bila. Preselitev bi moral potrditi s potrdilom o prijavi stalnega prebivališča. Poleg tega bi v tem času moral tudi že porušiti svoje prejšnje bivališče v romskem naselju in na mesto bivališča postaviti »kamnite mase ali druge večje ovire«, ki naj bi preprečevale nadaljnjo rabo zemljišča v naselju. Dodatno bi moral podpisati tudi izjavo o prepovedi odtujitve na novo kupljene nepremičnine v korist občine za kar 20 let. Vse to, kot rečeno, v zelo zelo kratkem času. Če katerega od omenjenih pogojev prijavitelj ne bi izpolnil, bi izgubil pravico do sofinanciranja. Na poziv seveda ni prispela nobena prijava.

Javni poziv, kot so si ga zamislili v občini Škocjan, ni bil primeren. Videti je, kot bi bil napisan z namenom, da ne bi bil uspešen. Ali pa, v nasprotju z zakonom, za točno določeno osebo in vnaprej dogovorjen, a tudi to neuspešno. Toda navsezadnje je šlo za javni poziv, projekt občine, usmerjen v razseljevanje. V občini okoliščin tega projekta niso želeli podrobneje pojasniti, so pa bili s pojasnili o tovrstnih projektih radodarnejši v nekaterih drugih občinah z več romskega prebivalstva.

Neprofitna stanovanja

Obrnili smo se na občine Novo mesto, Šentjernej, Kočevje, Črnomelj in Lendava. Nanje tudi zato, ker iz zadnjega vladnega poročila o položaju romske skupnosti iz septembra lani izhaja, da v občinskih neprofitnih stanovanjih omogočajo namestitev pripadnikom romske skupnosti. V vseh pojasnjujejo, da se razseljevanja Romov niso še nikdar lotili tako, kot so se ga nedavno v občini Škocjan, torej s sofinanciranjem nakupa nepremičnine zunaj naselja. Nasploh vsi priznavajo, da ne izvajajo nikakršnih projektov, s katerimi bi omogočali ali vsaj spodbujali izseljevanje iz romskih naselij in s tem začeli proces, nasproten getoizaciji. Poudarjajo pa, da so Romi upravičeni do neprofitnih stanovanj prav toliko kot vsi drugi občani.

V občini Kočevje naj bi polovica romskega prebivalstva že živela zunaj romskih naselij.

V Lendavi imajo na voljo kar 98 neprofitnih stanovanj, v 13 pa živijo Romi. V občini Črnomelj pojasnjujejo, da podatkov ne morejo razkriti, saj »občina ne sme voditi evidence o pripadnikih Romov«, toda iz vladnega poročila o stanju romske skupnosti izhaja, da 14 od 69 tamkajšnjih neprofitnih stanovanj uporabljajo Romi. Občina je še pojasnila, da »opaža, da bi veliko število Romov želelo živeti v občinskih neprofitnih stanovanjih. Zato večkrat obiščejo delavce občinske uprave in ne razumejo, da se stanovanja dodeljujejo po nekih pravilih in postopku, ter pričakujejo, da ker so Romi in ker imajo otroke, jim stanovanje občina mora dodeliti. Izsiljujejo občino z objavami v medijih, prijavami varuhu človekovih pravic itd.«

Donedavni podžupan, zdaj župan občine Kočevje Gregor Košir pa pojasnjuje, da v zadnjih petih letih niso izpeljali nobenega razpisa za nakup nepremičnine zunaj romskega naselja, da pa so tovrstni (neuspešni) poskusi bili v preteklosti. Opozarja, da za tovrstne projekte niti ni prave zakonske podlage. Kar se neprofitnih stanovanj tiče, dodaja, da jih je bilo nekaj Romom dodeljenih iz fonda socialnih stanovanj, »nekaj stanovanj pa je bilo Romom dodeljenih po kriteriju izredne dodelitve na predlog centra za socialno delo zaradi nevzdržnih bivalnih razmer«. Za reševanje Romov, ki živijo v nevzdržnih razmerah, so na podlagi prošenj centra za socialno delo za nujno reševanje stanovanjskega problema letos kupili dva stanovanjska objekta. Od 202 kočevskih neprofitnih stanovanj jih imajo Romi v najemu okoli 20.

Košir dodaja, da jim je z različnimi formalnimi in praktičnimi ukrepi v zadnjih letih uspelo onemogočiti širitev romskih naselij na območju občine: »Ravno zaradi tega do širitev romskih naselij ne prihaja, kar se že odraža v razseljevanju, saj predvsem mlajši Romi iščejo možnost bivanja zunaj romskega naselja. Tako že sami kupujejo nepremičnine, največkrat ne na svoje ime, ponekod se uspešno integrirajo, ponekod pa prihaja do večjih konfliktov z vaško skupnostjo …« Dodaja, da imajo »slabe izkušnje« z dodeljevanjem stanovanj pripadnikom romske skupnosti že iz leta 2021, ko je stanovanjski sklad v Kočevju zgradil 78 stanovanj v soseski, imenovani Kočevska rezidenca, in jih razdelil na podlagi zakonskih določil za oddajo v neprofitni najem. »Več deset jih je bilo dodeljenih romskim družinam, to pa je s sabo prineslo ogromno težav. Kršitve javnega reda in miru, zbiranje večjih skupin ljudi, ki niso stanovalci, vandalizem, kriminalna dejanja, redni vlomi v garaže in uničevanje skupne lastnine,« pojasnjuje kočevski župan in dodaja, da po grobi in neuradni oceni »približno polovica pripadnikov romske skupnosti v Kočevju že živi zunaj romskih naselij«.

V zadnjih nekaj letih, v katerih je torej v občini Kočevje nekoliko več mešanja prebivalstva kot dotlej in tudi več, kot je to nasploh običajno na jugovzhodu Slovenije, se je po Koširjevem mnenju izkazalo, da »bi morale številne romske družine predhodno opraviti neki prilagoditveni program, saj niso vajene sobivanja na način, kot ga predvideva večstanovanjska skupnost«. Košir ima prav. Čeprav je morda res lahko edini končni cilj integracije Romov pravo sobivanje z večinskim prebivalstvom, pot do tega cilja nikakor ni enostavna in ni mogoča zgolj z omogočanjem dostopa do nepremičnin zunaj romskih naselij. Vse to bi poleg splošnih integracijskih programov in zvišanja izobrazbene ravni morali nujno spremljati tudi specifični integracijski programi. Taki, namenjeni Romom, ki se (prvič) selijo v naselje z večinskim prebivalstvom, in tudi večinskemu prebivalstvu, ki verjetno prvič dobiva Rome za sosede. To tudi ni hiter proces, je pa nujen pogoj, da bodo eni in drugi lahko sobivali – v istem naselju, isti soseski, istem večstanovanjskem objektu.