Janševi doktorati

Karin Planinšek je pozornost širše javnosti prvič vzbudila pred kakšnim letom, ko sta skupaj z Zalo Klopčič, prijateljico in soborko za boljši svet v podmladku SDS, začeli snemati vsebine po vzoru konservativnih komentatork z druge strani luže, kot je na primer ta hip popularna Brett Cooper. Podkast, v katerem sta dekleti komentirali aktualne zadeve – kakopak skladno z jezikom svoje stranke in njenega predsednika –, je za Karin Planinšek pomenil vstopnico med strankine težkokategornike; zaupana ji je bila kandidatura za evroposlanko na evropskih volitvah. Kljub neuspešni kandidaturi (in kakšnemu spodrsljaju na poti: denimo, ko je dejala, da bi bilo treba proti Izraelu uvesti sankcije zaradi napadov na Gazo, za kar se je kasneje javno opravičila) ji je uspelo na družbenih omrežjih nabrati kar zajetno sledilstvo.

S tem deli marsikaj. Od tega, da naj bi v Ljubljani trgovino z drogo prevzeli maroška in alžirska mafija ter da na ulicah prestolnice serijsko prihaja do posilstev, do tega, da naj bi ji ob redni službi, samo z nekaj učenja vsako jutro, uspelo v enem mesecu narediti kar sedem izpitov iz prava. Absurdno se zdi, da podobno neverjetni zvenita obe novici. Kdorkoli je kdaj študiral pravo, namreč pove, da mu je učenje samo za izpit iz rimskega prava, poleg kar nekaj živcev, ukradlo več tednov, če ne mesecev intenzivnega učenja. Vendar hudič se skriva v detajlih: Karin Planinšek ni opravila izpitov na ljubljanski ali mariborski pravni fakulteti, na kateri od dveh državnih pravnih fakultet, pač pa na zasebni Novi univerzi Petra Jambreka.

Jambrek, ustanovitelj Nove univerze, je bil prvi predsednik ustavnega sodišča, oče slovenske ustave, politični konvertit in dolgoletni ideolog SDS. A v prvi vrsti je predvsem podjetnik. (Novinar Borut Mekina je nekoč o njem zapisal: »Če je treba, bo komunist, če je treba, bo disident, pač glede na višino marže.«) Po letu 2004, ko je nastopila prva Janševa vlada, je začel ustanavljati zasebne visokošolske zavode in zanje pridobivati koncesije. Toliko lažje, ker je bil v tistem času sam predsednik sveta za visoko šolstvo.

»V nekem trenutku so začeli zasebni visokošolski zavodi rasti kot gobe po dežju. Večinoma na področju aplikativnega družboslovja. Preprosto zato, ker tam ni večjih vložkov. Potrebuješ samo prostor, ki ga lahko najameš, pogodbo s knjižnico, samo toliko, da imaš dostop do nje, računalnike in morda licenco za kakšno znanstveno bazo,« razlaga sociolog Gorazd Kovačič, nekdanji predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije. »Investiranje v laboratorijsko opremo pa zahteva milijonske investicije. In seveda se nobeden od teh podjetnikov, naravnanih proti čim hitrejšemu zaslužku, ne bi lotil takšne tvegane naložbe. Če investiraš v aplikativno družboslovno fakulteto, so izgube dosti manjše, če bi zadeva slučajno poslovno propadla.«

Jambreku se je nato porodila zamisel, da bi nekatere zasebne zavode združil v univerzo. Janševa vlada (natančneje: takratna visokošolska ministrica Mojca Kucler Dolinar) je tik pred iztekom mandata leta 2008 pohitela in mu željo kljub nasprotovanju stroke izpolnila – univerzo, imenovano Nova univerza, je vpisala v razvid visokošolskih zavodov. Vendar na precej krhkih temeljih. Univerza ni imela zares svojih prostorov, zaposlenih ali knjižnice, to pač ni bila univerza, zato je ministričin naslednik Gregor Golobič vpis univerze preklical. Predvsem bolj premišljen odnos do visokega šolstva in vstopanja zasebnikov vanj je napovedal nov nacionalni program visokega šolstva, da se akreditacije in koncesije ne bi več podeljevale vsepovprek, pa je bila ustanovljena Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis).

Študenti zasebnih fakultet so lani pomenili okoli 15 odstotkov vseh študentov, ki so zaključili bodisi magistrski ali doktorski študij.

A to so bile bolj kot ne samo pobožne želje. »Nakvis naj bi na tem nereguliranem področju končno naredil red, vendar to nikoli ni zares uspelo,« pravi Kovačič. »Preprosto zato, ker so tisti zasebni zavodi sumljive kakovosti, ki so imeli probleme z Nakvisom, na sodišču zmeraj zmagali, če so le najeli dobre odvetnike ali plačali pravno mnenje uglednega pravnega strokovnjaka.« Tako je tudi Jambrekova Nova univerza naposled, devet let zatem, ko je bila prvič vpisana v razvid visokošolskih zavodov (in nato kmalu izbrisana), vendarle zaživela.

Zasebni visokošolski zavodi so se do danes že dodobra prijeli. Poglejmo si samo nekaj podatkov. Lani je denimo doktorski študij na javnih visokošolskih zavodih zaključilo 380 študentov, na zasebnih pa 71. Magistrski študij je na javnih visokošolskih zavodih zaključilo 2600 študentov (od tega 161 enovit magistrski študij), na zasebnih pa 418. Ali povedano drugače: študenti zasebnih fakultet so lani pomenili okoli 15 odstotkov vseh študentov, ki so zaključili bodisi magistrski ali doktorski študij. Na Novi univerzi je lani magistriralo 118 in doktoriralo 11 študentov. Letos je visokošolsko ministrstvo za izvajanje dejavnosti Novi univerzi po podatkih Erarja nakazalo okoli 1,8 milijona evrov.

A vrnimo se na začetek. Ni naključje, da smo začeli s Karin Planinšek. Prav Nova univerza je namreč postala pomembna valilnica, kamor po izobrazbo hodijo mladi politični nadobudneži iz SDS. Eden takšnih je Gašper Pečar, pomočnik evroposlanca Branka Grimsa, pred nekaj leti sicer tudi udeleženec afere »Snegec«, ki jo je sprožil posnetek, na katerem so člani podmladka SDS uživali kokain. Ta je magistrski naziv pridobil lani na Fakulteti za državne in evropske študije pod mentorstvom bivšega predsednika ustavnega sodišča Ernesta Petriča. Na tej isti fakulteti je pred tremi leti magistriral tudi Žan Žalec, dolgoletni zagovornik identitarnih idej in prav tako Grimsov pomočnik v Bruslju. V magistrskem delu Analiza sodbe ESČP glede nošenja verskih oblačil – Dakir proti Belgiji je med drugim zapisal, da je »islamizacija Evrope danes v polnem teku«, osrednji del naloge pa je intervju s »strokovnjakom s področja verskih oblačil«, kot ga opiše, namreč s poslancem SDS Brankom Grimsom. Delo je nastalo pod mentorstvom pravnika Jerneja Letnarja Černiča.

Takšna sta še Dominik Štrakl, pomočnik evroposlanca Milana Zvera in bivši predsednik podmladka SDS, in poslanec Andrej Poglajen, ki študij še končujeta. Oba prav tako na Jambrekovi univerzi.

Ne samo podmladek, po znanje so na Jambrekovo univerzo hodile tudi »stare sablje«. Nekdanji generalni sekretar v Janševi vladi in eden od najvidnejših članov stranke SDS Božo Predalič je denimo doktoriral na Jambrekovi Evropski pravni fakulteti leta 2011. Boris Tomašič, prav tako dolgoletni član SDS, danes trojni direktor kvazimedijskega imperija stranke SDS – je programski direktor Nova24TV, direktor Nove hiše in direktor družbe Nova obzorja –, je svoje magistrsko delo na Jambrekovi Fakulteti za državne in evropske študije zagovarjal leta 2019. In, ne nazadnje: tudi veliki povezovalec Anže Logar je leta 2006 magistriral na tej fakulteti, nato pa leta 2016 še doktoriral na Fakulteti za uporabne družbene študije, zasebni fakulteti, ki so jo ustanovili Borut Rončević, Matej Makarovič, Matevž Tomšič in Janez Povh, in je bila nekoč prav tako del Jambrekovega projekta, nato pa odšla na samostojno pot. Ta je letos od visokošolskega ministrstva za izvajanje dejavnosti po podatkih Erarja prejela okoli 850 tisočakov.

»Kadar je desna politična opcija na oblasti, študijskim programom teh zavodov podeljuje koncesije. In s tem možnost, da poslovno preživijo. Hkrati pa je očitno funkcija določenih zavodov predvsem ta, da proizvajajo neke formalne nazive za klientelo neke določene stranke, ki ji je koncesijo dodelila,« ob tem spet razmišlja Kovačič. »Trg dela že ve, koliko so vredne diplome iz različnih visokošolskih zavodov. Če je poslovni model, da staviš na nizko kakovost izvedbe programa in čim lažjo pot do diplome, magisterija ali doktorata, potem lahko pričakuješ, da se bo na takšno fakulteto vpisoval določen profil ljudi. Takšni, ki potrebujejo samo neki papir. Zaradi formalnosti. Denimo zaradi možnosti napredovanja znotraj javne uprave, če so del tega sistema. Ali pa gre preprosto za višanje statusa.«

Ne samo podmladek, k Jambreku so po znanje hodile tudi stare sablje. Veliki povezovalec Anže Logar je pri njem magistriral leta 2006.

Univerza naj bi imela sicer neko drugo funkcijo, je prepričan. »Ustvarja novo znanje in ga podaja naprej. Seveda tudi skrbi za to, da so tisti, ki na koncu dobijo neko potrdilo, certifikate oziroma diplome, tega res vredni,« razmišlja. »Zaradi tega zakon opredeljuje javno službo v visokem šolstvu. Iz statusa javne službe sledijo nekatere konsekvence. Tudi to, da mora zagotavljati ponudbo, ki je vredna financiranja z javnimi sredstvi. Takega izvajanja visokošolskega študija ne morete razumeti kot pridobitne dejavnosti. Če bi bilo visoko šolstvo opredeljeno kot ena od panog podjetništva, bi bilo legitimno, da bi na trgu nastopali ponudniki dragih in ponudniki cenenih storitev, ocenjeval pa bi jih samo trg. Ker pa zakon opredeljuje kriterije za javno službo v visokem šolstvu in zahteva doseganje določene kakovosti, ponudniki nekakovostnih programov, ki te upravičujejo kot stvar svobodne gospodarske pobude, ne morejo pričakovati javnega financiranja.«

Do poskusa urejanja tega področja je nazadnje prišlo v času Šarčeve vlade. Premislek je tedaj šel v smer razveljavitve in ponovne dodelitve koncesij zasebnikom, vendar po novih merilih, kjer bi država, če bi evidentirala potrebo po širitvi ponudbe študijskih programov, najprej k temu pozvala javne univerze, šele nato pa dodelila koncesije zasebnikom. Vendar zakon nikoli ni zares videl luči sveta in je pristal v predalu, ker je Šarčeva vlada padla.

Premier Robert Golob je bil v intervjuju za Mladino samo dva meseca pred sestavo aktualne vlade dosti pogumnejši. Ko smo ga vprašali, kaj bi naredil s političnimi projekti, kot so Jambrekove in druge podobne fakultete, je dejal: »Ne glede na to, kdaj so bile ustanovljene in kdo jih je ustanovil, je treba ugotoviti, ali so namenjene le same sebi oziroma interesom svojih ustanoviteljev, in če so, je treba ukrepati.«

Bo vlada ukrepala? V podobno smer kot predlog Šarčeve vlade naj bi šel tudi predlog novega visokošolskega zakona, ki ga je spisala Golobova vlada. Vendar pa naj bi bil pri določitvi kakovostnih pogojev za nove podelitve koncesij, tako Kovačič, preveč ohlapen in premalo ambiciozen. »Ob takšnih zakonih pa je po navadi tako: prišla bo nova vlada, saj vemo, katera, in bo spet podeljevala koncesije na podlagi ohlapnih zakonskih pogojev.«

Stvar pa bi morala biti v resnici precej preprosta: država nima kaj financirati zasebnih projektov neke stranke in njenih prijateljev.