Vsi ovadeni, nobeden kriv?

Prejšnji teden je policija na tožilstvo vložila kazensko ovadbo zoper premiera Roberta Goloba, in sicer zaradi pritiskov na nekdanjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar. Očitajo mu eno izmed kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, točneje »dajanje daril za nezakonito posredovanje«. Oziroma kot je pred časom pred preiskovalno komisijo v državnem zboru dejala Bobnarjeva: »Da bi jaz ostala ministrica, bi moral nekdo izgubiti službo.« Pri tem je v mislih imela kadrovanje v policiji. Kazenska ovadba zoper premiera, še posebej, če jo vloži policija, se morda zdi resna stvar in načeloma tudi je oziroma bi v teoriji morala biti. A v praksi ni tako, zaradi česar se že sama po sebi postavljajo številna vprašanja.

Politikov, ki so bili med svojo kariero ovadeni za tako ali drugačno kaznivo dejanje, je res veliko. Skoraj bi lahko rekli, da ima že vsak svojo kazensko ovadbo. Ali kot je spomladi 2012 novinarjem prostodušno razlagal nekdanji karierni minister in predsednik stranke DeSUS Karl Erjavec: »Kar se tiče kazenskih postopkov, to ni kakšen poseben argument za neprimernost mandatarskega kandidata, saj vidimo, da je v postopkih večina slovenskih politikov, z relativnim zmagovalcem na volitvah vred.« Tudi Erjavec je bil že vsaj enkrat kazensko ovaden. In sicer za kaznivo dejanje nevestnega dela v službi v poslu z osemkolesniki, znanem pod imenom »afera Patria«. Tudi njega je ovadila policija, zadeva je šla celo pred sodišče, tam pa je bil Erjavec oproščen.

Več ovadb je v dolgoletni politični karieri recimo zbral ljubljanski župan Zoran Janković. Ta sicer spada med bolj izpostavljene politike v državi, a kljub zmagi na parlamentarnih volitvah ni nikdar zasedel katerega izmed visokih javnih položajev na ravni države. Prebijati se skozi množico ovadenih županov ali drugih javnih funkcionarjev nižjega ranga ne bi imelo smisla. Dovolj je, če se ozremo zgolj na najvišje predstavnike oblasti, predsednika ali predsednico države, vlade, ministrice in ministre in poslanke in poslance.

Nedavno je bila kaznivega dejanja zlorabe položaja in nevestnega dela v službi ovadena predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Ker naj bi bila ovirala ustanovitev preiskovalne komisije, ki bi pod drobnogled vzela delovanje podjetij v slovenski energetiki, naj bi bila »zlorabila uradni položaj oziroma uradne pravice oziroma zavestno kršila zakonske in druge predpise,« piše v ovadbi, ki sta jo vložili SDS in NSi. Tokrat sta ovadbo resda vložili politični stranki, a ni malo primerov ovadb najvišjih javnih funkcionarjev, ki jih je, kot za Goloba, vložila policija.

Pri kazenskih ovadbah zoper politične funkcionarje se kaže vzorec. Policija vlaga ovadbe, tožilstvo pa jih zavrže, ker ni sumov kaznivega dejanja.

Jasno je, da obstaja premo sorazmerje med trajanjem politične kariere in možnostjo kazenske ovadbe, čeprav brez dvoma obstajajo tudi karierni politiki brez ovadb. Janez Janša je slovenski politik z najdaljšo kariero in ni tak politik. V preteklosti je bil že tudi pravnomočno obsojen na zaporno kazen in med prestajanjem kazni kandidiral za poslanca in bil na ta položaj tudi izvoljen, policija pa ga je iz zapora vozila na delo v državni zbor. Potem je ustavno sodišče zadevo vrnilo v ponovno sojenje, s čimer se je končala z zastaranjem, saj se je zakonski čas, predviden za izvedbo sojenja, iztekel. Kasneje je bil Janša pred kazenskim sodiščem pravnomočno obsojen tudi v primeru razžalitve dveh novinark, trenutno pa zoper njega teče sojenje v zadevi Trenta, v kateri je obtožen zlorabe položaja pri spornem osebnem nepremičninskem poslu v času, ko je bil prvič premier.

A velika večina kazenskih ovadb zoper najvišje funkcionarje ne dočaka niti sojenja, saj jih tožilstvo zavrže, ker sumi kaznivega dejanja niso bili dovolj ali sploh niso bili izkazani. Nekdanji župan Maribora, poslanec SLS in državni svetnik Franc Kangler je zbral več kot 20 ovadb, ki jih je večinoma vlagala policija. Večina jih je bila zavržena že na tožilstvu, nobena pa ni vodila v pravnomočno obsodbo. Glede na to se je Kangler februarja 2012 o delu policistov upravičeno spraševal: »Ali jih res usmerja tožilstvo, če pa čez mesec dni tožilec zavrže ovadbo. To je še en dokaz več, da policisti pišejo kazenske ovadbe zato, da delajo medijski spektakel …«

Od zdajšnjih treh najvišjih političnih funkcionarjev – če so to predsednik vlade, predsednica državnega zbora in predsednica republike – so (bili) kazensko ovadeni vsi. Le nekaj dni, preden je Nataša Pirc Musar prisegla na položaju predsednice republike, je policija zoper njo na tožilstvo vložila kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin. Kaznivo dejanje naj bi bila Nataša Pirc Musar storila leta 2015, ko je bila predsednica Rdečega križa Slovenije, z izdajo fiktivnega računa, ki ga je izdal njen zavod Info Hiša. Šlo je za račun za storitev pravnega svetovanja v vrednosti 778 evrov, ki pa ni bilo opravljeno, v resnici naj bi bilo šlo za izplačilo honorarja za vodenje Rdečega križa. Tri mesece kasneje je okrožno državno tožilstvo v Ljubljani ovadbo zavrglo »zaradi ocene, da ni podan utemeljen sum, da je osumljena storila naznanjeno kaznivo dejanje«.

Še najbolj je nedavni Golobovi ovadbi podobna ovadba ministrice za infrastrukturo Alenke Bratušek. Tudi ona naj bi bila kaznivo dejanje storila, ko je bila premierka. Tudi njo je ovadila policija, zadevo je vodil celo Nacionalni preiskovalni urad. Očitali so ji kaznivo dejanje zlorabe položaja zaradi samoimenovanja za kandidatko za položaj evropske komisarke. Policija je opravila hišne preiskave na njenem delovnem mestu in doma, zasegla dokumentacijo, korespondenco in elektronske naprave. Kako leto kasneje je specializirano državno tožilstvo ovadbo zavrglo, ker se je »po opravljenih posameznih preiskovalnih dejanjih izkazalo, da ni podan utemeljen sum, da je bilo storjeno očitano kaznivo dejanje«.

Policija je zdaj premiera ovadila kaznivega dejanja dajanja daril za nezakonito posredovanje. Zakonski člen v tem primeru pravi takole: »Kdor drugemu obljubi, ponudi ali da nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanj ali za koga drugega, da bi izkoristil svoj položaj ali svoj resnični ali domnevni vpliv in posredoval, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, ali da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se moralo ali smelo opraviti, se kaznuje z zaporom od enega do šestih let in denarno kaznijo.« Golob naj bi bil to kaznivo dejanje storil na način, da naj bi bil zahteval točno določene kadrovske menjave v policiji in s tem notranji ministrici pogojeval ohranitev ministrskega položaja.

Odkar so zasedli položaje, so že bili kazensko ovadeni vsi trije zdaj najvišji predstavniki oblasti.

Policija je omenjeno kaznivo dejanje preiskovala leto in pol, domnevno v skladu s tožilskimi usmeritvami. Če tožilstvo to ovadbo zavrže, bo to le še dodaten kazalec, da policija za vložitev dejansko ni imela podlage v dokazih. Če tožilstvo vendarle pri sodišču zahteva preiskavo, a z njo ne uspe, bo enako sporočilo sodišča tožilstvu. Tako sporočilo organi odkrivanja (in tudi pregona) prejmejo v zelo veliki večini zadev, ko se odločijo za pregon najvišjih javnih funkcionarjev. Ravno v teh dneh je sicer s tožilstva prišla informacija, da je zavrglo neko drugo ovadbo zoper Goloba.

Pri ovadbah zoper politične funkcionarje se torej kaže neki vzorec. Policija vlaga ovadbe, tožilstvo jih zavrže, zgolj izjemoma kateri sledi kazenski postopek, tako rekoč nobeni pa pravnomočna obsodilna sodba. Na prvi pogled se torej zdi, da policija zoper visoke javne funkcionarje vlaga ovadbe, iz katerih »ne izhaja sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje«. To pomeni, da bi morala nehati? Ne. Se pa na tem področju očitno kaže potreba po bolje utemeljenih kazenskih ovadbah, kar verjetno kliče po boljšem in tesnejšem sodelovanju policije in tožilstva, še posebej v teh pogosto zapletenih primerih zlorab položaja in korupcije, ki so za preiskovanje ena najtežjih oblik kriminalitete. Nobenega smisla ni v tem, da so vsi najvišji politični funkcionarji neprestano kazensko ovadeni (s policijskimi ovadbami), potem pa ni dovolj dokazov niti za začetek kazenskega postopka, kaj šele za kaj drugega. Če ne drugega se tako v javnosti zmanjšuje občutljivost za vrsto kriminalitete, saj se normalizira kot povsem običajen spremljevalec dnevne politike, čeprav to ni ali pa vsaj ne bi smela biti