Kaj Trumpova zmaga pomeni za EU, za svet in za Slovenijo?

Trump je po uveljavljenih definicijah rasist, fašist, populist, lažnivec, je narcisoidna osebnost, sadist in egoist. A verjetnost, da ste se prejšnji konec tedna srečali s prijateljem, morda celo z družinskim članom, ki je bentil o politiki in bil navdušen nad njegovo izvolitvijo, ni majhna. Po javnomnenjskih anketah bi na ameriških volitvah več Slovencev podprlo Trumpa kot Kamalo Harris, izid zanj bi bil 43 proti 41. A zakaj pravzaprav? Tako kot v ZDA so tudi v Sloveniji gospodarski kazalci obrnjeni navzgor: plače rastejo, brezposelnost je nizka, po podatkih statističnega urada gremo za vse dlje časa na dopust in tudi srečnejši smo. Vaš znanec, ki ste ga pretekli konec tedna srečali, podpornik Trumpa, tudi ni lačen. Po svetovnih merilih spada v 10 odstotkov najpremožnejših Zemljanov. A kljub temu hlasta po svetovnem »resetu« in je globoko razočaran nad družbenopolitičnimi razmerami. Ne bi rad volil le opozicije, ampak kar skrajno opozicijo.

V Financial Timesu so ta teden objavili poveden podatek: leto 2024 je prvo v novejši zgodovini, odkar spremljamo volilne izide, ko so vse vladajoče stranke v razvitih državah Zahoda izgubile podporo. Strategi v teh strankah so zadnjih 10 ali 15 let že tako ali tako na robu z živci. Ne vedo, kako naj še nagovorijo volivce: s hladnimi racionalnimi argumenti, s posebnimi socialnimi programi ali z rahlo protimigrantsko retoriko, delnim zanikanjem podnebnih sprememb in morda za povrh še z licemerskimi pozivi k miru v Ukrajini. Ko so se nekje na začetku tega tisočletja Trumpu podobni samodržci, politični tajkuni, antidemokrati in populisti povzpeli na oblast v Vzhodni Evropi, od Madžarske do Poljske in prek Češke do Slovaške, smo še imeli priročno razlago: to je posledica razočaranja nad tranzicijo. Novi kapitalizem je številne pustil na cedilu, smo dejali. Tudi v Rusiji in Ukrajini se je to zgodilo: nekateri so na hitro obogateli, pokradli so družbeno lastnino, razpasla se je korupcija. Rusijo so s tem ponižali, slišimo še danes, in zato sedaj v Ukrajini brani svojo avtentičnost pred brezsrčnim kapitalističnim sistemom in zahodno demokracijo.

A sedaj je na vrsto prišel najrazvitejši in najbogatejši Zahod. Dejansko se je ta proces začel že prej, le da ga takrat še nismo videli v vsej širini. Ko je z brexitom in nato še z Borisom Johnsonom temu trendu podlegla Velika Britanija, smo menili, da gre za osamljen pojav, posledico nekakšne specifične britanske zagrenjenosti zaradi izgubljenega položaja imperialistične sile. A po tem so domine še kar naprej padale. Z množicami nezadovoljnih in z vzponom fašističnih gibanj se danes borijo stare stranke v Franciji in Nemčiji. Prvi Trumpov mandat je bil še naključje – morda napaka v zlorabljenem algoritmu Facebooka, sedaj, pri drugem, ni več dvomov: tokrat ne moremo več govoriti o izključeni manjšini, ki je na robu obupa, ampak že o večinah. »Trumpizem« danes na primer vlada v Avstriji. V Sloveniji Avstrijo dobro poznamo. To ni država, ki ne bi imela razvitega socialnega sistema, to je ena najbogatejših držav, ki velja za učbeniški primer države blaginje. Toda v njej je na zadnjih jesenskih volitvah zmagala stranka FPÖ (Svobodnjaki), ki simpatizira s Putinom in Trumpom in je ena najradikalnejših desničarskih organizacij v regiji.

Ključno vprašanje zato ostaja: Če je Trump rasist, fašist, populist, lažnivec, narcisoidna osebnost, sadist in egoist – zakaj je tako priljubljen?

Evropski politiki, ki so prejšnji teden pojasnjevali, kaj izvolitev Trumpa pomeni za Evropo in kako se bo Evropa nanjo odzvala, so bili sicer bolj optimistični. EU je na zmago Trumpa v ZDA dobro pripravljena, je izide volitev komentirala predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen. Podlaga za delovanje EU v novih razmerah naj bi bila zapisana v več izvedenskih poročilih, ki so nastala v zadnjem letu. Eno od njih je na primer poročilo bivšega vodje ECB in italijanskega premiera Maria Draghija z naslovom »Prihodnost evropske konkurenčnosti«, ki priporoča na leto 800-milijardne skupne naložbe EU v zeleni prehod ter obrambo in gradnjo evropskih gospodarskih šampionov. Naslednje poročilo o krepitvi civilne in vojaške pripravljenosti je letos napisal nekdanji finski predsednik Sauli Niinistö. Priporoča, da bi EU najmanj 20 odstotkov svojih sredstev namenila krepitvi varnosti. Poročilo bivšega italijanskega predsednika Enrica Lette o vrednotah EU z naslovom »Veliko več kot trg« pa priporoča krepitev socialne pravičnosti in uvedbo pretoka znanja.

Skupna točka prvih političnih evropskih odzivov na Trumpovo zmago v ZDA sta bila nekakšna napoved evropske osamosvojitve, prereza popkovine, ki se je med ZDA in Evropo spletla po drugi svetovni vojni, in kopiranje gospodarskega uspeha Amerike. To je ob izidu volitev poudaril tudi eden najbolj srditih in načelnih kritikov EU, bivši grški finančni minister iz časa finančne krize Janis Varufakis: »Trumpova zmaga je lahko tudi priložnost za EU,« je dejal. Meni, da naj bi celo prepoved prostega izvoza evropskih avtomobilov v ZDA oziroma njihovo ocarinjenje pomenilo uslugo evropskemu delavskemu razredu. Politologinja s Fakultete za družbene vede in poznavalka EU Sabina Lange pojasnjuje, da so vlade v za EU najpomembnejših državah, kot je Francija ali Nemčija, trenutno res oslabljene, a to naj bi bila tudi priložnost, da bo v ospredje veliko jasneje kot v preteklosti stopila evropska komisija z von der Leynovo na čelu, katere voditeljstvo bo postalo ključno. Razlog za »osamosvojitev« Evrope od ZDA pa tudi ni le Trumpova izvolitev, ampak spremenjene geopolitične razmere in že dlje časa obrnjena ameriška zunanja politika, ki se je že v preteklosti začela bolj kot na Evropo osredotočati na Azijo.

»Ne glede na to, kdo je v Beli hiši, so gospodarski odnosi med EU in ZDA že dlje časa zaznamovani z napetostmi,« pravi. Leta 2011 so na primer ZDA še pod Obamo naznanile, da se bo v prihodnje njihova zunanja politika preusmerila od Evrope proti Aziji in Kitajski, poskus sklenitve nekakšnega partnerstva med ZDA in EU prek transatlantskega trgovinskega in investicijskega sporazuma pa je tudi neslavno propadel.

Samodejna gospodarska rast se je morala nekje ustaviti. Temeljni problem je, da so tradicionalne stranke na Zahodu to zgodbo še kar naprej prodajale in s tem izgubljale kredibilnost.

»Tista pogajanja so pokazala, kako težko je skleniti sporazum med močnima partnerjema, ki tekmujeta, hkrati pa imata različne pristope k regulaciji na več področjih, od zaščite potrošnikov, varstva podatkov do okolja, in ki nimata enakega pogleda na strateško pomembnost sprejetja takega sporazuma,« opozarja Sabina Lange. A tudi sama EU se v zadnjem obdobju odmika od ZDA. Na globalni ravni Evropa že dolgo sklepa fleksibilna partnerstva predvsem z državami globalnega juga. Eden od streznitvenih trenutkov, zaradi katerega je EU spremenila odnos do večine držav na svetu v smeri bolj partnerskih odnosov, naj bi bil ruski napad na Ukrajino. Evropski diplomati naj bi ob tako obsojanja vrednem dejanju samoumevno pričakovali enotno svetovno podporo Ukrajini – ki pa je ni bilo.

Ideje, kako naj EU postane neodvisna od vpliva ZDA, pa imajo veliko pomanjkljivost. Razlogi, zaradi katerih so v ZDA izvolili Trumpa, so podobni razlogom, zaradi katerih »trumpe« volimo tudi v Evropi. O tem, zakaj je v ZDA Trump tako priljubljen, je bilo narejenih veliko analiz, pravi analitik s FDV Marko Lovec, v posameznih članicah EU pa lahko najdemo podobne trende, kot jih opisujejo te analize: »To so recimo urbanizacija in z njo povezani negativni pojavi, kot so rast cen stanovanj, stroški mobilnosti zaradi koncentracije urbanih služb, relativni ekonomski upad podeželja, semiurbanih in nekdanjih industrijskih območij, pritisk na javne sisteme – zdravstvo, pokojnine – tudi prilagajanje na tehnologije zaradi staranja prebivalstva.« Politika enakosti spolov na primer, ki je opolnomočila ženske, jim omogočila kariero v storitvenih dejavnostih in urbanem okolju, naj bi hkrati ustvarila razočarane ruralne in semiurbane moške, ki so izgubili brezplačni domači servis in samozavest moških fizičnih služb, našteva. Potem so tu še migracije, ki znižujejo ceno delovne sile ter zaradi pomanjkanja integracijskih politik in sistemskega rasizma vodijo v getoizacijo in konflikte ... Vse to ob izrazitih zunanjih krizah zaradi globalizacije in večpolarnega sveta ter odsotnosti močnega voditelja (ZDA) in učinkovitih mednarodnih organizacij vodi v rast nacionalizma in konservativizma, pravi Lovec. Nemoč vplivati na spremembe v demokratičnih procesih pa vodi v iluzijo močnih voditeljev.

V slovenski Levici sicer pravijo, da je vse zelo preprosto. »Rezultat ameriških volitev je rezultat neobravnavanja pravih problemov. Demokrati so lovili glasove republikancev z njihovimi temami, namesto da bi poudarili vprašanja delovnih ljudi. ZDA še vedno ne poznajo javnega zdravstvenega zavarovanja. Zdravstvo je drago in privatizirano. Podpora oboroževanju, medtem ko Američani in Američanke slabo živijo, gotovo ni prispevala k podpori,« so v komentarju volitev zapisali v Levici. Podobno je opozoril ameriški socialist, 83-letni senator Bernie Sanders: »Nikogar ne bi smelo prav močno presenetiti, da bo demokratska stranka, ki je zapustila delavski razred, doživela, da bo delavski razred zapustil demokratsko stranko … Danes, medtem ko gre zelo bogatim fenomenalno dobro, 60 odstotkov Američanov živi od plače do plače, dohodkovna in premoženjska neenakost pa še nikdar nista bili večji. Neverjetno, ampak realna tedenska plača povprečnega ameriškega delavca je dejansko nižja kot pred 50 leti,« je zapisal Sanders. A dejansko tako enostavno ni.

Ameriške (in zahodne) investicije v orožje so še vedno porok ameriškega vpliva po svetu, kar se kaže v dolarju kot svetovni valuti. In kar vodi v množico ekonomskih prednosti za njih: inflacijo v ZDA plačuje ves svet. Zaradi orožja v ZDA v povprečju živijo bolje. Prav tako je iluzorno pričakovati vrnitev ameriškega (zahodnega) delavskega razreda, ker so bile ZDA prve, ki so ga odpravile. Z globalizacijo, ki so jo pognali v ZDA, so v Ameriki sicer izgubili delavce, je pa ta Ameriki prinesla monopole na področju finančnih, storitvenih in informacijskih dejavnosti. Eden največjih profiterjev tega procesa je danes Elon Musk, Trumpov največji podpornik, ki pa je hkrati eden od države najbolj subvencioniranih podjetnikov. Toda ZDA so pod vodstvom demokratske stranke vsaj poskušale ohraniti nekakšen kvazipravičen sistem povezanih mednarodnih organizacij. Navedimo zgolj enega od aktualnih primerov: če bi bila izvoljena Kamala Harris, bi ZDA zelo verjetno ratificirale tisti del mednarodnega sporazuma o obdavčitvi multinacionalk, na podlagi katerega bi del davka na dobiček, ki ga zdaj pri nas zaslužijo podjetja, kot je Google ali Facebook, šel tudi Sloveniji. S tem bi se ZDA odpovedale delu prihodka. Pod Trumpom pa se to gotovo ne bo zgodilo.

Zato pa, kakorkoli obrnemo, s Trumpom v ZDA postajajo svetovne razmere zahtevnejše – za EU in za majhne države, ki so odvisne od spoštovanja skupnih pravil. S Trumpom v Beli hiši Evropa izgublja sogovornika in zaveznika v vztrajanju pri načelih multilateralizma, univerzalnosti človekovih pravic in spoštovanju mednarodnega prava, pravi Sabina Lange. Podobno tudi Lovec: »Trump bo na različne načine vplival na krepitev posnemovalcev v Evropi. Povečal bo nestabilnost v svetu, poskušal bo razdeliti Evropo, da bi lažje dosegel svoje cilje, neposredno bo sodeloval s sorodnimi režimi in jih podpiral.« Evroposlanec in bivši predavatelj na FDV Vladimir Prebilič tudi pričakuje »vzpon populistične retorike« in uničevanje multilateralizma. Meni, da se bo Trumpov skepticizem do mednarodnih zavezništev in dvostranskih sporazumov, ki ga je pokazal v prejšnjem mandatu, najverjetneje nadaljeval, s čimer se bo nadaljevala tudi tendenca po podreditvi Evropske unije. »Zato še dodatno težko razumem navdušene vzklike nekaterih evropskih politikov ob njegovi zmagi, ki za evropsko skupnost ne more prinesti ničesar dobrega,« poudarja.

Ključno vprašanje zato ostaja: Če je Trump rasist, fašist, populist, lažnivec, narcisoidna osebnost, sadist in egoist – zakaj je tako priljubljen? Prvi odgovor je socialne narave in govori o poražencih globalizacije. Zelo konkretno to lahko ponazorimo kar s slovenskim primerom. V zadnjih letih smo imeli v Sloveniji izjemno gospodarsko rast. Tudi zaradi te rasti so se dvignile vrednosti nepremičnin, kar se zdi za veliko večino prebivalcev zelo dobra novica. A z dvigom cen nepremičnin so se dvignile tudi najemnine, kar je eden glavnih vzrokov, da imamo po zadnjih podatkih za leto 2023 v državi približno 23 tisoč več oseb kot leto prej, ki živijo pod pragom revščine, ki se torej srednjeročno ne morejo izkopati iz pomanjkanja – navkljub vsej gospodarski rasti. Visoke najemnine so danes v Sloveniji tudi po poročilih vladnega makroekonomskega urada glavni dejavnik revščine. A ne samo najemnine: visoke cene nepremičnin mladim onemogočajo, da bi si sami kupili stanovanje. Če politika za te ljudi ničesar ne stori, je povsem upravičeno, da obupani državljani tudi v najrazvitejših družbah zahtevajo družbeno revolucijo. In to isto pravilo velja za vse poklicne skupine in mesta, ki so tudi v ZDA v zadnjih desetletjih izginila zaradi globalnih ekonomskih sprememb, urbanizacije, spremenjenih prometnih tokov ali staranja prebivalstva.

Ta razlaga o novih izključenih vendarle ne more biti dovolj glede na množično podporo, ki jo na zahodu uživa trumpizem. Prvi evropski populist na Zahodu seveda ni bil Trump, niti Viktor Orbán, to je bil avstrijski Jörg Haider, ustanovitelj Svobodnjakov, ki so temeljili na protislovenskih občutjih. Fenomen avstrijske FPÖ se tudi po njegovi smrti še kar vleče, dejansko postaja vse huje. FPÖ je danes še skrajnejša stranka, kot je bila pod vodstvom Haiderja in ima trenutno v Avstriji rekordno javnomnenjsko podporo. Kako je torej mogoče, da je tako velik delež ljudi v Avstriji, ki je ena najrazvitejših držav, tako skrajno jezen? Tako kot so mnogi komentatorji prejšnji teden resignirano pisali o izidu volitev v ZDA, so poleti po evropskih in septembra po parlamentarnih volitvah komentatorji pisali v Avstriji. »Glasovali smo proti Evropi, proti projektu miru, glasovali smo za vojno,« so zapisali v dunajskem tedniku Falter. Avstrijski politični analitik Peter Filzmaier ima že dlje časa drugačno razlago te krize Zahoda. Njegova teza je, da sta razočaranje in strah nekaj, kar si je Zahod sam skuhal.

Na Zahodu, na primer v Avstriji ali Nemčiji, nam je odgovoril Filzmaier, so politiki po drugi svetovni vojni ljudem začeli razlagati, da bodo naredili vse za zvišanje njihovega ekonomskega in socialnega standarda. Govorili so, »mi delamo vse, da vam bo boljše«. Po drugi svetovni vojni je bila seveda takšna politika logična in pravilna. Bilo jo je tudi lahko uresničiti. Kar pa so politiki spregledali, je, da se bo ta zgodba prej ali slej končala. Ne samo vsebinsko izčrpala, ampak da je tudi čisto dejansko ne bo več mogoče uresničevati. Samodejna gospodarska rast se je morala nekje ustaviti. Temeljni problem je, da so tradicionalne stranke to zgodbo še kar naprej prodajale in s tem izgubljale kredibilnost. Politike in razprave o ekonomiji in socialnih pravicah so še kako upravičene, če zadevajo le temeljne človekove potrebe, torej stanovanje, hrano, obleke in morda še kaj več od tega, na primer zabavo, obveščanje, kulturo in komunikacijske pravice. Ni pa to pretirano raztegljiv pojem, meni Filzmaier. Jasno bi nam moralo postati, da življenjsko zadovoljstvo sicer temelji na dobri ekonomski podlagi, ki je seveda več od golega preživetja, ampak da to zadovoljstvo vendarle ne more biti opredeljeno v okvirih gospodarstva.

»Kaj je še vedno končni cilj, ki ga razberemo iz političnih obljub? Zlata kad za vse? Boste nesrečni, če bo kad le emajlirana? Po svoje seveda boste, če bo vladajoča politika zlato kad postavila za vrhovno vrednoto neke družbe, sicer pa to objektivno z zadovoljevanjem potreb nima zveze,« je prepričan Filzmaier. Njegova razlaga se dejansko ujema z najprodornejšimi ekonomisti Zahoda, kot je francoski ekonomist Thomas Piketty, za katerega so naraščajoče družbene enakosti največja grožnja v razvitem svetu. Prvih petdeset let po drugi svetovni vojni, v zlatem času socialdemokracije, je še šlo. A če ni več visoke gospodarske rasti, realnih vsakoletnih plačnih dvigov, če je nataliteta nizka, se neenakosti vse hitreje kopičijo. Zato je morda celo logično, da postaja materialistično usmerjena Amerika največja žrtev novih razmer. In če je Zahod danes v krizi zaradi tega, ker je njegova gospodarska rast prišla do meja ekološko še sprejemljivega razvoja, odgovor na virus trumpizma ne more biti še več gospodarske rasti, še več multinacionalk, morda še večje izkoriščanje drugih delov sveta zavoljo »zlatih kadi« na Zahodu, ampak pravičnejša in enakopravnejša razdelitev obstoječih dobičkov. V vsaki državi pa je povsem jasno, kateri ukrepi so zato nujni. V Sloveniji je to nepremičninski davek.