»V času prejšnjega režima sta bili vloga posameznika in njegova odgovornost večji, pomembnejši«

Dr. Goran Vranešević je filozof in prevajalec. Delal je na Fakulteti za družbene vede in ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je predaval sodobno politično filozofijo. Zanimata ga politična teorija in lingvistika; med drugim je raziskoval v okviru evropskega raziskovalnega projekta in projekta Heglova politična metafizika. Je poznavalec nemške klasične in sodobne politične filozofije. Samo v letu 2024 ima šest vidnih znanstvenih objav, letos pa sta predvideni še dve, ki bosta izšli pri slovenskih, nemških, italijanskih in angleških založnikih. Vranešević je v času zmage Donalda Trumpa, v obdobju, ko volivci podpirajo nasilje in laži, odličen sogovornik za razmislek o tem, kaj se dogaja z našo družbo in ali se bo vsa jeza, ki se kopiči na oni strani Atlantika, prelila tudi k nam. Ali je ta jeza res vedno slaba ali pa se iz nje lahko kaj naučimo?

Goran Vranešević je trenutno v delovnopravnem sporu s Filozofsko fakulteto, prav tako pa se srečuje s težavami pri odobritvi zaposlitve v okviru enega že odobrenega raziskovalnega projekta.

Bi lahko dejali, da je politika nekaj dobrega, dobrega kot cilj delovanja, da politiki želijo družbo izboljšati in pomagati ljudem? 

Danes se politika hitro reducira na nekaj slabega, na nekaj, kar bi bilo treba zavreči, in da bi bilo bolje, če bi se ljudje ukvarjali s čim drugim, denimo z ekonomskimi vprašanji, ne s politiko. A poznamo različne tipe politik. Dobra, o kateri me sprašujete, obstaja, četudi je je manj, kot bi si želeli. Še vedno se najdejo redki politični procesi, ki razgrajujejo sistem, ki ponujajo nove možnosti, ki poskušajo zagotavljati več enakopravnosti in emancipatornosti. Nekateri nanje gledajo cinično, za nekatere so neresni in iluzorni, a vendar ravno dobre politike pomenijo način, s katerim bi lahko stopili z vlaka, na katerem se peljemo. Dobre politike zagotavljajo vsaj upanje, da bo nekoč bolje.

Upanje? Tudi Donald Trump govori o upanju, da boda ZDA spet velike, kot naj bi bile nekoč, a težko bi trdil, da je njegova politika dobra. 

Donald Trump vsekakor ni dober človek. Samo poglejte njegovo preteklost. Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil znan po tem, da je kot »dober« nepremičninski magnat učinkovito višal najemnine v najrevnejših predelih New Yorka in ljudi pošiljal na cesto. Odgovor na vprašanje, ali je dober politik, pa je bolj zapleteno. V času prvega mandata je verjetno celo nevede začel nagovarjati populacijo, ki si je želela drugačen svet, neki prelom, odmik od stanja, v katerem se je znašla. Želela si je več možnosti, večjo pravičnost. Zdaj, ko se je z drugimi volitvami vse skupaj zavrtelo še enkrat, pa so se pri njegovih nastopih pojavili procesi fašizacije. Ne še fašizma, ne trdim, da so njegovi volivci in on sam fašisti, trdim pa, da so del teh procesov. Kaj to pomeni? Trumpov diskurz je zelo širok, nagovarja teoretike zarot in tudi ekonomsko elito in to, kar je ostalo od delavskega razreda. Nagovarja jih na način, da odpira polje jeze, nezadovoljstva in čustev, hkrati pa, kot jasno piše na njegovi kapi, obljublja nacionalno prenovo. In ta je vpeta tudi v rasistične ideale. A to še ni fašizem, kakršen se je pred slabimi 100 leti pojavil v Evropi. Takrat se je ta oblikoval v soočenju z levimi ali komunističnimi idejami delavskega razreda.

Ampak tokrat so republikance podprli ravno zaposleni, tisti, ki se čutijo prikrajšane. 

Po eni strani imate prav; če gledamo na zgodovinski fašizem, morate vedeti, da so ga podpirali malomeščani, obrtniki, uradniki, javni uslužbenci, to je bila podlaga za rast fašizma. Morda je Trump res prevzel delavski diskurz, a gre za prazno formo, v naslednjih tednih bo postalo jasno, da je trosil prazne floskule, vendar bo to tudi poglavitna ovira za nastop razredne politike.

Lažen prerok? 

Seveda. V času prvega predsedovanja je zagovarjal zvišanje najemnin najrevnejšim prebivalcem, kar bi prizadelo od štiri do šest milijonov ljudi, zgodila bi se nevzdržna socialna katastrofa. Trump je znižal dodatke za samske matere. Politike, ki jih javno zagovarja, ni nikoli zares izvajal. Prej nasprotno.

Zakaj pa ga je potem volilo toliko ljudi? 

Če spregledamo demokrate in njihovo napačno agendo in logiko, je treba vedeti, da imajo danes vsa leva, progresivna gibanja težavo, kako nagovoriti tako različno množico. Razredni boj se običajno bije na polju modernizma, kako torej zmagati na način, da bomo bolje nagovorili kapitalizem, kot pa kapitalizem nagovori nas? Trump pa nagovarja, in tudi fašizem deluje na takšen način, neko nesinhronijo, napetost. Teorije zarote so dober primer, črpajo iz vseh zgodovinskih obdobij, a hkrati so izmuzljive. Zelo težko jih je opisati z diskurzom modernosti. Bistveno vprašanje je torej, kako nagovoriti ljudi na način, ki je prepričljivejši od tistega, ki ga uporabljajo reakcionarna gibanja.

Država je ujetnica, služkinja zasebnih interesov. Še obstaja, a v njej se daje zasebnim interesom in zasebnim potrebam prednost pred interesi javnosti, skupnosti, občestva.

Vse skupaj je prevara. Trump, pa ne samo on, nagovarja skupnost, drugorazredne, ponujajo jim rešitve, pa četudi so zagovorniki politik, ki to skupnost razgrajujejo. Kot bi rekla Margaret Thatcher, trdijo, da družba ne obstaja.

Ta slavna krilatica nekdanje premierke Velike Britanije potrebuje pojasnilo. Če smo natančni, je rekla, da obstajajo moški, ženske, družine, in vlada sama po sebi ne more narediti nič proti temu, kar je njihova volja, ni pa takšne stvari, kot je družba. Izhajajoč iz potreb posameznikov se hitro izpelje misel, da obstaja neki individualizem s svojimi partikularnimi potrebami. Sam gledam na to drugače, sistem želja in potreb pomeni civilno družbo. In ta se postavlja proti državi, država jo torej hkrati omogoča in jo drži pod nadzorom. Kar nas pripelje do vprašanja, kaj je sploh ta vseobsegajoča država. Predvsem je ni. Država je ujetnica, služkinja zasebnih interesov. Še obstaja, a v njej se daje zasebnim interesom in zasebnim potrebam prednost pred interesi javnosti, skupnosti, občestva.

Danes nas učijo, da je vsak izmed nas odgovoren za svojo usodo. Je koncept kolektivizma, skupnosti, solidarnosti preživet? 

Tako se zdi na prvi pogled, zlasti če pogledamo mlajšo populacijo, kjer raziskave odkrivajo nagnjenja k individualizaciji. A hkrati se tudi zaradi vzpona družbenih omrežij in drugačnih načinov socializacije kažejo zametki nove kolektivizacije, novih skupnosti. Te se sicer, tudi zaradi finančnih vložkov in političnih interesov, bolj kažejo na strani razdiralnih politik, a to ne pomeni, da se na drugi strani ne oblikujejo progresivnejše tendence. Kolektivizem bo vedno prisoten, množične oblike izražanja so politično najučinkovitejše. Učinkovite so na shodih Donalda Trumpa in tudi na protimilitarističnih demonstracijah. To, da je Trumpov kolektivizem prikazan kot zagovor individualizma, s tega vidika ni bistveno. Spomnite se samo na »referendum proti privatizaciji vode«. V politiki velja pravilo, da veliko stopnjo mobilizacije in poenotenja prinesejo teme skupnega. Kar naenkrat so se različni ljudje, različni sloji, različne organizacije poenotile in pristopile k političnemu vprašanju, ki se je dotikalo vsakega. Težava je v tem, da sta se ta poenotenost in energija hitro izgubili in do nadaljevanja te zgodbe ni prišlo.

Ostaniva na polju skupnega. Filozof ste, je prav, da obsojamo zdravnike, ki v želji za boljšo službo zapuščajo javni sektor, torej prostor, ki je financiral njihovo izobraževanje, ki jih je izučil za ta poklic? 

Pojavlja se vprašanje, ali so te njihove odločitve nekaj moralnega. Te odločitve lahko upravičeno kritiziramo, obenem pa lahko razumemo, zakaj izstopajo iz tega sistema. Običajno rečemo, da je za njihov odhod kriva nedelujoča država, nedelujoči sistem, a pomembnejše je vprašanje, zakaj je prišlo do tako učinkovite sprave med državno politiko in politiko, ki tudi na področju zdravstva zagovarja zasebne interese. Zakaj je tako lahko prestopati v zasebni prostor? Seveda bi bilo mogoče ustvariti takšno zakonodajo, ki bi jasno določila, kdaj in kako se lahko dogajajo prestopi iz javne v zasebno sfero, a do tega ni prišlo.

Jasno je, zakaj, ideja o svobodni gospodarski pobudi je zapisana v ustavo. A šalo na stran. Če je bila v socializmu pot posameznikov nekako bolj predvidljiva, država je imela glede tega načrt, danes živimo kot svobodne osebe. Vsaj navidezno. A ker smo svobodnejši, smo tudi odgovornejši. Država nam ne predpisuje, ali se lahko z avtom vozimo v službo ali pa moramo iti, če je to mogoče, z javnim prevozom, pa četudi bi bilo to z vidika podnebnih sprememb bolj modro.

Nekoč je obstajal režim vednosti, temelječ na znanstvenih načelih, kar je pogojevalo, da so uradne odločitve utemeljene z razlogi, danes pa je to vednost zamenjala tiranija mnenja. Vsako mnenje je enakovredno, ker smo svobodni, ker smo enaki. Vse stvari, ki jih delamo, so torej naše stvari, zanje se odločimo pač sami. Lahko se vozimo tudi v službo, četudi je 100 metrov daleč, ker pač mislimo, da je to prav. Težava je torej, da se je ta občost razlogov spremenila v sistem mnenj, razširilo se je prepričanje, da je osebna svoboda neizmerna. V prejšnjem sistemu je bilo drugače, bil je seveda rigidnejši, represivnejši, a struktura je zagotavljala neko odzivnost sistema. Ko so bili podani razlogi, je prišlo do spremembe, velike ekonomske reforme se nikoli niso zgodile kar tako, morda so bile napačno zastavljene, a v ozadju je bil premislek. Danes je drugače, zdajšnje reforme so velikokrat utemeljene samo na tem, da je treba nekaj narediti, reforme so tu, ker pač morajo biti in vedno prinašajo samo več istega, več neoliberalnih politik.

In pa odgovornost posameznika?

V času prejšnjega režima je bila njegova vloga, njegova odgovornost večja, pomembnejša, bil je odgovoren vsej skupnosti, danes je odgovoren samemu sebi. In je torej sebičnejši.

Družbenopolitični sistem spodbuja potrošnjo, ujeti smo v navidezno izbiro in mantro gospodarske rasti, kar deli družbo, ustvarja težave in družbene napetosti, a država hkrati z milijoni financira razvoj gospodarstva, z davčno politiko pa ustvarja bogataše. Hkrati pa, vedno znova, s prstom kaže na tebe, ki naj bi bil neuspešen.

Ves ta sistem razdružuje populacijo, razdružuje nas v smislu zmanjševanja socialnih pravic in omejevanja tistih možnosti, ki so bile zagotovljene v desetletjih družbenih bojev. Namesto njih daje prednost individualnim pobudam, prevladujeta utilitaristični in individualistični pristop. V takšnem sistemu je popolnoma logično, da sta anomaliji, kot sta družbena razslojenost ali pa izključenost, nekaj normalnega.

Ni to, da ljudje živijo v revščini v razvitih družbah, kjer se vrhnji sloj kopa v denarju, nekaj nezaslišanega? Zakaj ni več upora? Zakaj se na primer tisti, ki imajo znanje in moč, ne uprejo? Se bojijo izgub privilegijev? Zakaj večina visokošolskih profesorjev – na primer samo družboslovne in humanistične smeri, kajti ti vedo, kaj je družba – molči? 

Pa so res tiho? Nekateri se redno oglašajo, a za to sta potrebna predanost in pogum. Vedeti pa morate, da obstaja notranji mehanizem delovanja univerz, ki onemogoča samorefleksijo. Govorim o ujetosti v sistem napredovanj, o notranji hierarhiji, o zbiranju nazivov, vse to zahteva ogromno dela, pripravljenosti, prilagajanja. Morda to zveni kot opravičilo …

… in kot zbiranje črtic in činov … 

Po drugi strani velja, da raziskovalna dejavnost in pedagoško delo sama po sebi nista emancipatorna. Že način, kako sta strukturirana, kaže, da javno angažiranje ni najbolj spodbujeno, če je kdo aktiven v javnosti, to nikakor ni vidno v njegovem položaju znotraj fakultet. Prej nasprotno.

V času prejšnjega režima sta bili vloga posameznika in njegova odgovornost večji, pomembnejši, bil je odgovoren vsej skupnosti, danes je odgovoren samemu sebi. In je torej sebičnejši.

Sam bi raje govoril o slonokoščenem stolpu lastne samozadostnosti in o izgovorih na specializacijo. Če se kdo ukvarja s srednjeveško mistiko, se pač raje ne bo izrazil o podnebnih spremembah.

Pa ravno srednjeveška mistika nam lahko pove veliko. Velikokrat se sicer zgodi, da posamezni profesorji vzgojijo aktivne študente, ki nastopajo v javnosti. Kar z mojega vidika ni najbolj pošteno, ne morejo študenti nositi nesorazmerno težkega bremena družbenih bojev, pa četudi profesorje pri tem velikokrat vodijo dobri nameni.

Zakaj se kot tečna muha spravljam na profesorje? Imeli naj bi znanje in izkušnje. Danes pa živimo v tiraniji mnenj. Še več, trdim, da so težave v slovenskem šolskem sistemu posledica namernega ignoriranja pomena znanja. 

Ne vem, ali je bilo to storjeno namenoma, a najprej bi se morali dogovoriti, kaj je šola, kakšno šolo si želimo in zakaj. Tudi če bi se odločili za napačno pot, če bi sprejeli zgrešene ideje o njeni prihodnosti, tudi če bi šli na pot usmerjenega izobraževanja, bi bilo to bolje, saj bi takšna politika pomenila neki temelj za kritiko. Danes imamo samo različna mnenja, samo kritiko na kritiko, kar ne proizvede ničesar. Najprej bi se torej morali dogovoriti, zakaj sploh imamo šolo, in potem, kako naprej.

Šolo imamo zaradi, poleg ostalega seveda, prenosa znanja. Zaradi vednosti. Kot pravite, živimo v času tiranije mnenj, to je grozno, a hkrati sam ne želim živeti v skupnosti, kjer bi mi očak z dolgo brado ali pa mladenič z vojaško kapo govoril, kaj je prav in kaj ni.

Zgodilo se je nekaj nepričakovanega. Imamo pluralno skupnost, vednost, ki je doma zgolj v oblastnih mehanizmih, v državnih strukturah ali kje drugje, v strukturah moči, ni vedno pogoj za nekaj dobrega. Zamislite si učitelja, ki je prekomerno grob, ki je mogoče celo sadist, pa mu potem očitajo njegovo ravnanje, ta pa se brani, da to dela zaradi družbene nuje. Tako pač je, takšna je gospodova volja, tudi on sam nosi neko breme, ko poučuje, torej naj ga nosijo tudi drugi. Hrbtna stran vednosti je odgovor, da morajo tisti drugi, ki je nimajo, trpeti, da si jo pridobijo. Za takšne oblastnike, ki jim lahko sledeč Lacanu rečemo perverzni, se vsak konflikt reši le tako, da njihova želja postane zakon njihovih dejanj. Morda bo zato takšen politik, funkcionar ali vodja izzval kakšen zakon, vendar ne z namenom, da ga spremeni, saj niso revolucionarji. Kar je zanimivo – lahko torej podpiramo, da se znanje razširi med množice, a potem to hkrati povzroči prepričanje, da vsak posameznik misili, da ima prav, četudi nima. Ekscesi, kot je tiranija mnenj, so posledica tega, da je vednost tako razširjena. Ali natančneje, da je toliko različnih informacij.

Počakajte, saj ne zagovarjate ideje, da bi morala biti vednost le v rokah elit?

Definitivno ne. Govorim le o tem, kaj so vzroki za takšno zmedo.

Ne razumem, pri nas obstaja neki obskurni politik, ki pravi, da se bo vse življenje vozil z avtom na dizelski pogon, ker je ta do okolja bolj prijazen kot električen. Kar ni res. Zakaj naj bi bilo njegovo mnenje enakovredno mnenju nekega človeka, ki se s tem poklicno ukvarja? 

Velja pravilo, da bo mnenje tistega, ki ima več moči, denarja, ki bolje nastopa, ki je prepričljivejši, morda bolj preprost ali manipulativen, prej sprejeto kot mnenje strokovnjaka.

To se dogaja tudi zato, ker prevladuje jezik nasilja. Kaj koristijo besede tisočih podnebnih strokovnjakov, ki govorijo o zlomu podnebja, ko pa se pojavi kakšen Trump ali pa Janša, ki trdi, da je za podnebne spremembe kriva Sončeva aktivnost, ne pa izpusti fosilnih goriv. Zakaj je nasilen jezik prepričljivejši, zakaj je laž prepričljivejša od resnice? Laž je seveda nasilje.

Kadar govoriva o resnici in laži, bi rad opozoril, da ni tako samoumevno, kakšen je v strukturnem pomenu položaj resnice in laži. Ko rečemo, jaz se lažem, potem govorim tudi resnico, v tej dvojici je veliko protislovja. Obenem pa imate prav, kadar govorimo o nasilju in laži, je treba vedeti, da je laž res vplivnejša, vendar so njeni učinki kratkoročnejši. Ko govorimo o nasilju med štirimi stenami, o nasilju nad manjšinami, nad ženskami, je jasno, o kakšnem nasilju govorimo. In zakaj ga je treba zavračati, pa četudi se hitro najde veliko ljudi, ki opravičujejo ta ali ona nasilna dejanja. Podobno je z nasiljem v jeziku, tisti, ki govori nasilno, se rad sklicuje na šale, na ironijo, na to, da smo ga narobe razumeli, da je treba razumeti kontekst. Trump je v svojih govorih izmojstril te laži in nasilne šale, ki niso bile šale, pač pa žaljivke. A nasilje ni vedno slabo, včasih je edini možen odgovor.

Pojasnite, prosim. 

Spomnite se na smrt Georgea Floyda leta 2020 v Minnesoti. Policijsko nasilje je sprožilo na tisoče protestov po ZDA, od katerih jih je bila velika večina mirnih. Nekateri pa so bili res nasilni. In ti so bili potem predstavljeni kot prevladujoči, prevladalo je torej mnenje, da so bili vsi protestniki nasilni. Niso bili, a nekje so imeli vseeno prav. Počil je mehurček, v zgodbo o smrti Georgea Floyda se ni vpletla le policijska agresija, pač pa tudi vprašanje ekonomske in rasne neenakosti. Torej vprašanje strukturnega, vsakodnevnega nasilja.

Samo vskočim, prejšnji teden so evropski mediji zaskrbljeno poročali o protijudovskih izgredih v Amsterdamu, kjer naj bi nič hudega sluteče navijače izraelskega Maccabija napadli priseljenci. Dogajanje je bilo drugačno, navijaško nasilje je dan poprej z zažiganjem palestinskih zastav sprožila izraelska stran. Prvo nasilje je povzročilo drugo. 

V času protestov v Minnesoti so sami protestniki govorili, da so leta poprej poskušali drugače. Da so pisali peticije, da so prirejali zborovanja, da so opozarjali policijo in da jim je zdaj ostal le še nasilen protest. Ta je bil utelešenje njihovih čustev, njihove jeze, nič drugega jim ni preostalo kot nasilje. Hkrati so se sami zavedali, da ta pot ni najboljša, a je bila edina, ki jim je bila takrat na voljo. Ko torej v nekem hipu nimaš ničesar, je nasilen odgovor edini način, ki ti ostane.

Pri Trumpu bo nasprotno, kot nas uči znana Marxova krilatica. Prva Trumpova vladavina je bila farsa, vse je šlo narobe, sam in njegova ekipa sta bila nepripravljena, v drugo pa se bo Trumpov načrt izšel v vsej svoji tragičnosti. Demokracija ni zelo odporna zoper avtokratske drže.

Ali res živimo v družbi jeznih, nezadovoljnih ljudi? Trumpovi volivci so jezni, upokojenci Pavleta Ruparja sikajo in razburjeno kričijo na vsakega, ki pride mimo. Volivci skrajnih evropskih desnih strank so frustrirani in iščejo hitre rešitve, četudi ni nujno, da so njihova življenja tako slaba, kot jih dojemajo. Pri nas veliko volivcev prezira predsednika vlade Roberta Goloba, in to navkljub nizki brezposelnosti, še nižji inflaciji in solidni gospodarski rasti. 

Politika brez razuma in čustev ne obstaja, brez razuma in čustev je politika umetna tvorba. Čustva volivcev so elementarna stvar, nanje veliko politikov preprosto pozabi ali pa jih sploh ne razume. Nekateri pa ta čustva namenoma zlorabljajo. Velikokrat se o čustvih govori kot o neki težavi, kot o nečem, kar naj bi bilo nasproti razumu. Na eni strani imamo jezo, ki je lahko upravičena ali pa umetno spodbujena. Na drugi strani pa imamo tudi upanje, nekaj, kar je v svoji volilni kampanji dobro izkoristil nekdanji ameriški predsednik Barack Obama. Torej Obama je zmagal s čustvi, Trump s širjenjem jeze, Kamala Harris pa čustev sploh ni znala uporabljati. Vprašali pa ste me o jezi. Morda vas bom presenetil, a jeza nima samo negativnih plati. Alexandria Ocasio-Cortez, demokratska kongresnica iz New Yorka, po volitvah ni razumela, zakaj so nekateri njeni volivci volili Donalda Trumpa. Naredila je hitro anketo med svojimi privrženci in ti so ji odgovarjali, da tako ona kot Trump delujeta iskreno, protisistemsko in da naj bi oba razumela delavski razred. Na neki način so ju izvolila enaka čustva, le da so se enkrat manifestirala v glasu za progresivno kongresnico, drugič pa za razdiralnega predsednika.

Je Donald Trump res mirovnik? 

Zelo dobro vprašanje. Takoj po zmagi je obljubil, da se ZDA obeta svetla prihodnost in da bo končal vse vojne. Obe sta smeli in zelo abstraktni obljubi. Morda bo Trump res poskušal ustaviti vojno v Ukrajini ali v Gazi, a tega ne bo naredil zaradi kakšne mirovniške drže, pač pa zaradi nekih svojih, domnevam da ekonomskih ciljev. Spomnite se, kaj se je dogajalo v njegovem prvem mandatu. Če bi se res zavzemal za mir, ne bi začel trgovinske vojne s Kitajsko. Zdaj bo še radikalnejši, poglobil bo trgovinske vojne, še bolj pa kulturno vojno. Torej vodil bo tiste vojne, v katerih je lahko uspešen, vojne, v katere bo lahko usmeril jezo volivcev.

Politika brez razuma in čustev ne obstaja, brez razuma in čustev je politika umetna tvorba. Čustva volivcev so elementarna stvar, nanje veliko politikov preprosto pozabi ali pa jih sploh ne razume. Nekateri pa ta čustva namenoma zlorabljajo.

Kaj vam je kot filozofu bližje, Kantova razprava o pravičnem miru ali Heglovo opravičevanje vojn med državami? 

Ha, ha … Kot filozof bi moral reči, da sta mi blizu oba. Vedeti je treba, da se tudi pri Kantu kdaj prikradejo misli, ki poskušajo opravičevati vojno in da se hkrati tudi pri Heglu kdaj pojavijo zapisi, ki opravičujejo mir. A oba sta živela v drugačnem času. Hegel ni vedel, kaj je totalna vojna, takrat so se praviloma bojevali le vojaki. Vojna naj bi navadnemu ljudstvu, ki vsakodnevno počne običajne stvari, omogočila, da se sooči z občostjo države, v nekem hipu vsak slehernik spozna, kaj pomeni njegovo življenje v razmerju do drugih in do skupnosti. Kant pa je bil po drugi strani prepričan, da v trenutku, ko se pojavi več držav, ko se pojavijo sporazumi med njimi, ko nastane mednarodno pravo, vse to zagotavlja obstojnejši mir. V nekem smislu je imel prav, tudi EU temelji na njegovih principih povezovanja, po drugi strani pa so se vojne preselile na periferijo. Vojne še vedno obstajajo, a se bojujejo nekje drugje, v Koreji, Vietnamu, Iraku, Ukrajini …

Je torej Kant res kriv za vojno v Ukrajini, kot naj bi izjavil nekdanji guverner Kaliningrada Anton Alihanov? 

Natančno o tej tezi smo razpravljali prejšnji teden v Cankarjevem domu na pogovorih ob 300. obletnici Kantovega rojstva. Mnenja o tej tezi so bila različna, a trohica resnice o Kantovi odgovornosti obstaja. Kant govori o javni in zasebni rabi uma. Javna raba uma je raba zaradi uma, zasebna raba uma pa je vezana na dolžnost, bodisi uradno bodisi organizacijsko. In sledeč javni rabi uma lahko zaradi lastnih potreb podvomimo o davčnem sistemu. Kdo želi spremeniti davčni sistem? V današnjem svetu so to navadno zagovorniki neoliberalnih politik, prav tako pa v razsvetljenstvu obstaja neka tendenca, ki je usmerjena proti civilni družbi, k potrebam in željam posameznikov, ki si želijo čim manj zunanjih prisil, čim manj države. Je torej Kant kriv za vojno v Ukrajini? Seveda ni, a če pogledamo iz perspektive, ki jo omenjam, bi lahko rekli, da je logika zasebnega interesa prevladala nad logiko geopolitičnega ravnotežja iz časov hladne vojne. Gre za zasebni interes nekaterih zahodnih sil, ki so vstopile v Ukrajino, in hkrati ruske strani, ki si je prav tako želela podrediti to državo. Oboji so namesto refleksije in dogovorov izbrali vojno.

Kako naj v družbi, ki slavi individualizem in vseobsegajoče človekove pravice, rešimo problem, kakršen so podnebne spremembe? Ne pristajam na tezo, da bomo spregledali šele po katastrofi bibličnih razsežnosti, ljudje smo vendarle razumna bitja. A streznili se še nismo.

Nobena zgodovinska katastrofa ni pogojevala velikih strukturnih sprememb. Nekateri trdijo, da je druga svetovna vojna prinesla rast socialdemokratskih politik in pomena socialne države, a ta je obstajala že prej, vsaj zahteve po njej, hkrati pa so se te po padcu nacistične Nemčije na Zahodu oblikovale predvsem zaradi prisotnosti Sovjetske zveze in ne toliko zaradi zahtev delavskega razreda. Velike politične spremembe se dogajajo z revolucijami, ne pa zaradi okoljskih katastrof. In kaj je s tem danes? Kje so danes v času individualizirane družbe, ki izhaja iz lastnih potreb, pasovi upanja?

Ne vem, sprašujem vas, prej ali slej se bomo morali odpovedati svojim privilegijem. 

To ne bo dovolj. Prišlo bo do nečesa drugega, do drugačne politične akcije, ki bo povezana z dogajanjem zaradi podnebnih sprememb in ne s spremembami samimi. V mislih imam migracije, vremenske ujme, spremembe življenjskega vedenja in okolja. Izginile bodo majhne samoumevnosti, danes je to smučanje, jutri pa bo to dostop do poceni elektrike in hrane. Seveda se bodo in se že pojavljajo reakcionarna gibanja – Trump bo znova pospešil črpanje nafte in zemeljskega plina, odpravil bo okoljske omejitve, a vseeno obstaja upanje o boljših utopijah.

Živimo drug z drugim v neki nepodpisani družbeni pogodbi, ki vključuje osnovno strinjanje, kaj je realnost. Kako danes živeti skupaj, če se prepiramo tudi o temeljnih dejstvih? 

Boston Review je objavil članek Petra E. Gordana z naslovom »Osemnajsti brumaire Donalda Trumpa«, kar je seveda alegorija na Marxovo delo »Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta«. Ta govori o tem, kako je bil Napoleonov nečak le še farsa svojega strica, katerega vladavina je bila sicer tragedija. Pri Trumpu je nasprotno, prvič je bila njegova vladavina farsa, vse je šlo narobe, sam in njegova ekipa sta bila popolnoma nepripravljena, v drugo pa se bo Trumpov načrt izšel v vsej svoji tragičnosti. Demokracija ni zelo odporna zoper avtokratske drže. Razsežnosti tega, da obstaja zelo malo stvari, o katerih se strinjamo, da ne obstaja nobena specifična realnost, nič objektivnega, o čemer bi se lahko strinjali, pa zgolj nakazuje, da smo šele na začetku te tragedije. Šele zdaj bomo spoznavali, kaj pomeni, da je največjo demokracijo na svetu najedel avtokrat. In kaj storiti? Odgovor je lahko samo utopičen. Proti temu se lahko postavi samo skupnost. Neka normalnost, neko prepričanje, da smo vendarle vsi del istega, torej drugače kot danes, ko se trudimo, da se ne bi srečali.

Saj veste: »El pueblo unido jamás será vencido!«* 

Razdeljeni so vedno manj močni. In k razdeljenosti nas silijo tako desne kot nekatere leve politike. 

*Združeno ljudstvo ne bo nikoli premagano.