Izpuščanje slovenskih državljanov iz zaporov

Tujci, ki jih je 40 odstotkov zaporske populacije, bodo ostali v zaporih 

V ljubljanskih Dobrunjah je že skoraj zgrajen nov megazapor, ki bo obsojence začel sprejemati prihodnje leto. Vsaj dotlej bo prezasedenost slovenskih moških zaporov, ki povzroča težave že vsaj desetletje, neznosna. Tako neznosna, da je vlada zaporski upravi dopustila, da z različnimi izrednimi ukrepi začasno zmanjša število zapornikov. Tudi s prekinitvijo kazni, s predčasno in začasno izpustitvijo na prostost. Ugodnosti ne bodo deležni vsi zaporniki enako, zelo velika skupina jih bo diskriminirana, čeprav ne gre za storilce hujših kaznivih dejanj, kot bi si morda mislili.

Zaporska uprava je pred časom že izvajala zelo podoben projekt začasne »izpraznitve« zaporov, bilo je v obdobju epidemije covid-19. Tedaj ji je vlada naložila, naj z namenom preprečevanja širjenja okužb začasno zmanjša prezasedenost zaporov. V tistih letih je bilo zapornikov povprečno malo manj kot 1300, vodstvo zaporov pa je začasno na prostost izpustilo okoli 200 obsojencev. Dandanes je povprečno zaprtih 1500 obsojencev, pri čemer je občasno zaprtih tudi več kot 1700 oseb, ki ponekod že spijo na tleh, na vzmetnicah, ki jih v celice položijo čez noč, potem pa zjutraj postavijo pokonci, da se je v celici sploh mogoče gibati.

Razlog za neznosne razmere je povečanje števila tujih državljanov med zaporniki. Teh je bilo lani med njimi točno 40 odstotkov. Večina od njih je obsojena zaradi tihotapljenja ljudi čez državno mejo. »Ta okoliščina je imela tudi največji učinek na skupno povprečno število tujcev med vsemi zaprtimi osebami,« pojasnjujejo v upravi za izvrševanje kazenskih sankcij. Dodajajo še, da ugodnosti začasne svobode ne bodo deležni priporniki, kar je logično, pa tudi ne tujci: »Ukrepa prekinitve prav tako ni mogoče uporabiti pri tujcih, saj je pri presoji varnostnega zadržka pomembno tudi, ali ima oseba na območju Slovenije prijavljeno bivališče, oziroma je potreben podatek, kje bo zaprta oseba v času prekinitve prestajanja zaporne kazni bivala. Poleg tega ima večina tujcev poleg glavne, zaporne kazni, izrečeno tudi stransko kazen izgona tujca iz države.«

Kot da noben tujec v Sloveniji nima bivališča in kot da ga imajo vsi slovenski državljani. In kot da gre za vprašanje, ki ga ni mogoče urediti, omogočiti začasne namestitve osebi, ki bi bila upravičena do prekinitve kazni.

Seveda je vprašanje, ali je začasna izpustitev iz zapora, ki predvideva tudi vrnitev na prestajanje kazni, lahko dojeta kot privilegij. Zato je mogoča zgolj s soglasjem obsojenca. A tri mesece, šest mesecev ali več svobode je pogosto dobrodošlih. Sploh, ker je vprašanje, koliko teh obsojencev se bo vrnilo v zapor in za koliko časa, saj naj bi novi ljubljanski zapor nadomestil starega in ni mišljen kot dodatna zmogljivost. Kakorkoli, skoraj polovica zapornikov – katerih edina razločevalna osebna okoliščina je, da imajo neslovenski potni list – bo obravnavana drugače, diskriminirana. Zagovornik načela enakosti? Varuh človekovih pravic?