Liu Zakrajšek / Pisateljica, ki je romaneskni prvenec posvetila svoji generaciji

Njen knjižni prvenec Zajtrk prvakinj, ki je letos izšel pri LUD Literatura in je bil ravnokar nominiran za najboljši literarni prvenec 40. Slovenskega knjižnega sejma, je roman o neimenovani triindvajsetletnici, ki se ob študiju primerjalne književnosti (komaj) preživlja s tremi študentskimi službami, pri čemer si utesnjujoče najemniško stanovanje deli s cimrama, Vesno in Pio. Vse tri se spoprijemajo z ranljivim ekonomskim položajem, podrtimi družinskimi strukturami in slabim duševnim zdravjem, ki poglabljajo njihovo osamljenost, stisko in občutke nevidnosti, s tem pa oblikujejo širšo sliko o težavah in posledicah prekarnosti in izkoriščevalskih delovnih razmerij, neurejene stanovanjske problematike in nezmožnosti grajenja pristnih odnosov, ki pestijo najmlajšo generacijo. Tri mlade ženske imajo svoje sanje, toda v njihovih vsakodnevnih življenjih zanje ni zares prostora. Začarano kolesje sistema, v katerem živijo, jim onemogoča, da bi resnično odrasle in se osamosvojile.

Liu Zakrajšek (1998) je roman začela pisati v času pandemije covid-19. Naslovila ga je kot parafrazo naslova romana Kurta Vonneguta Zajtrk prvakov, in čeprav je naslov morda zabeljen s plastjo ironije, so tri protagonistke zanjo prav zares prvakinje. So borke, ki ne pustijo, da bi jih življenje zlomilo, in skozi vijuganje med nenehnimi preprekami postanejo boljše osebe. Čeprav roman ni avtobiografski, je pisala o svetu, ki ga dobro pozna, kar »niti ni tako lahko, kot se sliši«, pravi. »Poznati sebe in svoj svet je včasih zelo zapleteno in zahteva ogromno refleksije.«

K pisanju jo je spodbudila predvsem jeza zaradi poglabljajočih se socialnih razlik med mladimi, ki jo je imela priložnost reflektirati, medtem ko se je življenje za trenutek ustavilo; jeza zaradi zgaranosti in negotove prihodnosti mladih odraslih, ki so na milost in nemilost prepuščeni neurejenemu in oderuškemu najemniškemu trgu ter astronomskim življenjskim stroškom. Hkrati pa so izpostavljeni nerazumevanju starejših generacij, ki še vedno pogosto mislijo, da jim je vse prineseno na pladnju.

Morda je roman njen knjižni prvenec, a Liu Zakrajšek je kljub mladosti že nekaj časa prisotna na domači literarni sceni, na katero je med študijem primerjalne književnosti in filozofije sprva vstopila kot pesnica in prevajalka. O pisanju sicer nikoli ni razmišljala, pravzaprav si je sprva predstavljala, da se bo ukvarjala s filmom – umetniško zvrstjo, ki jo še danes izredno navdušuje in navdihuje. Pisanje jo je nagovorilo nekoliko kasneje, ko je začela odkrivati neskončno lepoto poezije. Dobro se spominja, kako ji je po naključju prišla pod roke pesniška zbirka Onkraj noči Louise Glück v prevodu pesnice in prevajalke Veronike Dintinjane. Nikoli poprej še ni prebrala česa takega. Zdelo se ji je neverjetno, da je mogoče z besedami ustvariti občutek, kot jo je preplavil takrat. »Ko sem spoznala, kaj zmore izčiščen in jasen pesniški izraz, sem naravno občutila, da se je spremenila moja definicija pisanja. Podrl se je jez in obsedeno sem začela prebirati vse, kar mi je prišlo pod roke. Poezija je morda prišla najbolj naravno, a vse bolj sem čutila, da imam v sebi tudi prozo.«

Poezija ji pomeni vajo v zgoščevanju resničnosti v kratek format, kar terja veliko domišljije in spretnosti, pisanje romana pa jo spominja na zelo dolgo vožnjo z vlakom: ne veš povsem, kam greš, kje boš izstopil in kaj se bo zgodilo vmes, na poti do oddaljenega cilja. Pri prozi jo najbolj privlačijo ljudje, liki, ki jih lahko zgradi iz nič in postanejo njeni prijatelji, glasovi, s katerimi se nenehno pogovarja. Pisanje ji pomaga pri razumevanju same sebe in je osvobajajoče povečevalno steklo, skozi katero lahko v miru opazuje svet.

Kot strastna bralka, ki je tudi na delovnem mestu obkrožena s knjigami, redno bere zelo raznoliko literaturo, kar ji je izredno dragoceno, saj »nikoli ne veš, kaj te bo v nekem trenutku nagovorilo«. Njej na primer veliko pomeni poezija Ane Pepelnik, katere verze najdemo tudi v motu romana Zajtrk prvakinj. Ko govori o navdihu za ta roman, pa ne more tudi mimo filma Tijane Zinajić Prasica, slabšalni izraz za žensko – filma, ki ji je dal pogum, da se je lotila pisanja o mladih ženskah svojega časa, o generaciji, za katero je že dolgo čutila, da ji je v domači literaturi treba izboriti vidnost in reprezentacijo, predvsem pa resno in polnokrvno obravnavati njihovo izkušnjo sveta.