Skupinski portret s sociologom

Ko sem bil pred mnogimi leti na berlinskem WZB (Das Wissenschaftszentrum Berlin für Sozialforschung) in sva z uglednim, mednarodno uveljavljenim nemškim politologom Hans-Dietrom Klingemannom rekapitulirala odlično umeščenost Slovenije v ključne mednarodne, ciklično ponavljajoče se družboslovne raziskave, mi je rekel, da bi morali Niku Tošu slovenski družboslovci postaviti spomenik zaradi njegovih neprecenljivih zaslug pri umeščanju slovenske empirične sociologije in družboslovja na evropski in svetovni zemljevid. Hkrati je podvomil, da se zavedamo, kako sta predvsem njegova osebna vztrajnost in potrpežljivost pripomogli k uvrščanju slovenskega družboslovja v elitni klub. No, sem odvrnil, saj tako ali drugače spomenik že ima. Morda ne takega, ki bi ga postavile formalne institucije, ki po svojih togih, formalističnih in nevsebinskih merilih kandidate razvrščajo v razrede odličnosti. Vsekakor pa ima »spomenik« v širši družboslovni javnosti, saj mu ta ne glede na osebno ali vrednotno bližino priznava mesto idejnega in krušnega očeta slovenske demoskopije, hkrati pa tudi status vsestranskega sociologa.

Ni pa profesor Niko Toš (rojen 24. 11. 1934), ki je v dneh nastajanja tega pisanja prikrmaril v častitljivi Klub devetdeset, tipičen predstavnik le delno še živeče generacije sopotnikov. Namreč, ko kdo v akademskem svetu doseže tako častitljivo starost, po navadi kronisti, strokovni in znanstveni sopotniki ter prijatelji nizajo, kaj vse je v svoji strokovni karieri naredil. Tisti, ki profesorja Toša poznajo in z njim dejavno komunicirajo, bodo pritrdili, da ni obvisel v preteklosti, ampak je aktualen tudi v sedanjosti. Izjemno zapuščino preteklega dela in aktualne projekte danes bolj kot kadarkoli teoretsko, interpretativno in publicistično plemeniti z novimi in novimi objavami. Seveda se ima za to zahvaliti neverjetni kognitivni žilavosti ter izjemni spominski zmogljivosti, ki mu jo zavidamo 20, 30 let mlajši kolegi in prijatelji. Hkrati pa so razlog tudi spremenjene življenjske okoliščine, saj je bil prej neprimerno bolj ujet in vpet v formalno vodenje in koordiniranje Centra za raziskovanje javnega mnenja s številnimi domačimi in zlasti mednarodnimi projekti in je bil nosilec in vestni izvajalec številnih funkcij v fakultetnem, univerzitetnem ter širšem družbenem življenju. Vse te funkcije, odgovornosti in obremenitve bodo v teh dneh zagotovo skrbno in sistematično nizali drugi kronisti njegovega opusa, zato ni potrebe, da jih tukaj naštevamo. No, zdaj, ko nekako tretja generacija sopotnikov in sodelavcev prevzema raziskovalni center CJM, mu šele zares ostaja veliko časa za publicistično dejavnost.

Sociologija, sociološka analiza se po mnenju Nika Toša ne konča z nevtralno in frigidno deskripcijo, ampak šele zares začne z opredeljeno interpretacijo.

A kakorkoli. Profesorja Toša odlikuje nekaj prepoznavnih značilnosti. Je dolgoprogaš. Pravi Marathon Man. Kar je glede na zgodovino njegove akademske umestitve vse od diplome leta 1958 in še zlasti od ustanovitve Centra za raziskovanje javnega mnenja 1966 (!) nekako samoumevno. Vendar je akademski maraton stvar raziskovalnega značaja, potrpežljivosti in odsotnosti hitrih, slabo premišljenih, impulzivnih odzivov. Zanj je vedno veljalo načelo »Hiti počasi«. Tisti, ki smo kot »mladi« predstavniki druge generacije (zdaj stari tam nekje 70 let ali nekateri kakšno leto manj!) sodelovali pri projektu Slovensko javno mnenje, smo se pogosto »pritoževali« nad njegovo trmo ali celo »rigidnostjo«, kot smo jo označevali na podlagi svojih pogledov. Večkrat smo hoteli »do temeljev« razgraditi in rekonstruirati vsebinske in formalne nabore preteklih vprašanj, češ da so »časovno presežena«, pa je vztrajal pri izvorni obliki. In danes je prav to, čemur smo se nekako upirali in kar smo želeli spreminjati, največja vrednost, »patina« longitudinalnega raziskovanja slovenskega javnomnenjskega utripa. Zaradi njegovega skrbnega čuvanja in branjenja Centra za raziskovanje javnega mnenja so nastale razmere za ohranjanje in aktualno rabo te dediščine. Empirična sociologija in družboslovje sta imela na območju nekdanje skupne države odlične avtorje, a razlika v primerjavi s položajem v Sloveniji je nastala ravno zato, ker pri nas vse od leta 1968, ko je bila na velikem, reprezentativnem vzorcu izpeljana prva raziskava Slovensko javno mnenje, nikoli ni bilo loma kontinuitete. Center za raziskovanje javnega mnenja je tako bil in ostal vseskozi in neprekinjeno geometrično središče te bogate tradicije. Danes se lahko upravičeno primerja in meri s podobnimi »centralnimi organi« družboslovja v državah z velikimi infrastrukturnimi raziskovalnimi zmogljivostmi, kakršna sta ameriški The General Social Survey z domicilom na Univerzi v Chicagu in nemški kontinuirani ciklični projekt ALLBUS (Die Allgemeine Bevölkerungsumfrage der Sozialwissenschaften). A projekt CJM je nastal štiri leta pred ameriškim in kar 12 let pred nemškim!

Medtem ko so drugod po Jugoslaviji podobni centri po razpadu skupne države počasi »odmirali«, se razpršili skupaj z dosežki posameznih projektov in avtorjev, je profesorju Tošu z osebnimi intervencijami in angažmajem uspelo v »hišo« (torej v CJMMK – Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, kot se institucija uradno imenuje) pripeljati tako rekoč vse velike empirične projekte, ki v evropskem in svetovnem družboslovju veljajo za standard. Tako sta se CJM in z njim slovensko empirično družboslovje vključila v ključne programe in projekte, kot so International Social Survey Program, pa tudi World Value Survey oziroma European Value Study, ki s standardnimi orodji obdelujejo tako rekoč vsa ključna »javna vprašanja« in področja ter omogočajo komparativne in longitudinalne analize. Poleg tega, da je poskrbel za vključitev v te »mega« projekte, je z velikim osebnim angažmajem zasnoval tudi Arhiv družboslovnih podatkov (ADP, ki danes deluje pri Inštitutu za družbene vede na FDV). ADP po zgledu digitaliziranih mednarodnih datotečnih bank omogoča hrambo podatkov in dostop do njih ter tudi mednarodno dostopnost zainteresiranim raziskovalcem, študentom in drugim uporabnikom.

Kot smo ugotavljali, ima profesor Toš izjemen spomin, a na podlagi preteklih doživetij nikoli ni gojil zamer. Ko so se v prelomnih letih lomila zavezništva, ko so nove polarizacije in interesne distribucije razmetale nekdanje sodelavce in sopotnike v orbite različnih zavezništev in politik, je kdaj pa kdaj pogoltnil kakšno grdo in nekorektno oznako, besedo, ki se nikakor ne spodobi v akademskem svetu. A se za to ni menil. Vedno je znal povedati, da na zamerah morda uspeva politika, nikakor pa družboslovna misel in analiza. Tega se je dosledno držal. Je pa hkrati nenehno dokazoval, tudi s svojim zgledom, da sociolog, družboslovec ne more biti nevtralen in apolitičen. Ker je metodolog, dobro ve, da sta ekvidistanca in ekvivalenca zgolj izhodiščna pozicija analize. Če se socialne in družbene stvarnosti in položaja človeka v njej lotevamo brez opredelitve, nimamo kot sociologi, družboslovci o nobenem vprašanju nič povedati. Kako nevtralno interpretirati revščino, neenakost, odnos do okoljskih sprememb in razvoja; dostopnost javnega zdravstva in šolstva; kako nevtralno interpretirati nacionalizem, rasizem, antisemitizem, sionizem, islamizem, klerikalizem, populizem, dogmatizem in vse drugo, kar je eminentno predmetno področje analize? Sociologija, sociološka analiza se po mnenju Nika Toša ne konča z nevtralno in frigidno deskripcijo, ampak šele zares začne z opredeljeno interpretacijo.

Ni pa profesor Niko Toš (rojen 24. 11. 1934), ki je v dneh nastajanja tega zapisa prikrmaril v častitljivi Klub devetdeset, tipičen predstavnik le delno še živeče generacije sopotnikov.

Da mu je mar, je dokazoval tudi z redno prisotnostjo, v nekem obdobju celo opirajoč se na palico, na neformalnih javnih protestnih prireditvah na ljubljanskih trgih in ulicah v trenutkih, ko sta bili demokracija in svoboda na preizkušnji. Z moralno in fizično prisotnostjo je to izkazoval tudi na zborovanjih v znak solidarnosti z žrtvami represije, šikaniranja, preganjanja. Ko so 8. maja 2024 študenti in študentke začeli protestno akcijo zaradi sprenevedanja in medlega odziva ljubljanske univerze na dogajanje v Gazi in zasedli veliko predavalnico FDV, kjer so zahtevali, da se UL in FDV jasno opredelita do genocida ter da univerza in posamezne fakultete takoj prekinejo sodelovanje z izraelskimi univerzami, ki so v (pre)tesni povezavi s tamkajšnjimi obrambnimi in varnostnimi silami, se je akademski zbor protestnemu zborovanju izognil. Čast je reševal 90-letni upokojeni profesor Niko Toš, ki je akademsko osamljen sedel v množici mladih študentov in študentk. Morda je prav fotografski zapis tega dogodka ena najboljših ilustracij Nika Toša, kritičnega intelektualca in profesorja.

Seveda pa angažirana in kritična drža nikoli ni bila »zastonj«. To je profesor Toš skusil v prejšnjem režimu, pa tudi – včasih celo bolj –, ko smo se »odcepili v demokracijo«. Je pa bil spreten vrvohodec in je imel izjemen občutek, ki ga je varoval, da ni prepogosto zdrsnil. A tudi če je kdaj pa kdaj padel, se je vedno pobral in trmasto nadaljeval začeto. Pritiski na raziskovalno in avtorsko avtonomijo profesorja Toša in njegovega projekta SJM so dobro dokumentirani. V sproščeni in duhoviti obliki so predstavljeni tudi v portretu iz serije Kdo je kdaj v Mladini izpred 20 let (https://www.mladina. si/91516/niko-tos). Vredno branja!

Tako rekoč ves Tošev raziskovalni opus je, tudi zaradi narave raziskovalnega procesa, vezan na timsko delo, na številne stalne in občasne sodelavce in sopotnike. Seznam vseh je zelo dolg. Če bi imel grafična orodja in predvsem talent, bi, namesto da zapisujem besede, izrisal Toševo znanstveno, strokovno, družbeno in prijateljsko omrežje nekako tako, kot so grafično upodobili sloviti deveti študijski album slavne skupine The Beatles Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band. Vsekakor bi morali biti na skupinskem portretu ob Niku Tošu njegovi živi in pokojni tesni sodelavci, med njimi gotovo Veljko Rus, Zdenko Roter, Cveto Trampuš, Zdravko Mlinar, Peter Klinar, Boštjan Markič pa seveda Spomenka in Tine Hribar ter še številni drugi družboslovci iz generacijske bližine. Pa naslednje generacije, med drugimi komunikolog Slavko Splichal, socialna psihologinja Mirjana Ule, sociologa Ivan Bernik in Ivan Svetlik. Poleg njih pa tudi generacijski sopotniki na družboslovni transverzali Ljubljana–Zagreb–Sarajevo–Novi Sad–Beograd. Med njimi vsekakor Vladimir Goati, Ivan Šiber, Josip Županov, Dragoljub Mičunović … Pa prijatelji in sodelavci iz srednjeevropskega družboslovnega prostora, Hans-Dieter Klingemann, Max Kase, Wolfgang Zapf, Karl H. Müller, in potem nekje čisto zgoraj, na stojiščih v galeriji tisti (danes) 70-letni mladeniči, mladenke, ki smo se projektu pridružili v devetdesetih letih, in potem nad nami še kolegi, kolegice, ki so bili naši študenti, študentke, pa so nas počasi fizično in intelektualno prerasli. Torej množica raziskovalcev, raziskovalk, ne le s področja sociologije, ampak tudi (socialne) psihologije, kulturologije, komunikologije, politologije, obramboslovja. Resnična interdisciplinarnost, multidisciplinarnost in transdisciplinarnost v analitičnih dejanjih, ne zgolj v načelih in besedah!

Vedno je znal povedati, da na zamerah morda uspeva politika, nikakor pa družboslovna misel in analiza. In tega se je dosledno držal.

Publicistični opus profesorja Toša je izjemen. Kot avtorju, zaradi narave raziskovalnega dela pa še pogosteje v soavtorstvu z uglednimi tujimi in domačimi družboslovnimi imeni, mu je uspelo objaviti izjemen opus. A onkraj vseh bo ostala serija Vrednote v prehodu, v katerih je sistematično in formalno usklajeno zbrano in objavljeno v lakonični, a izjemno pregledni obliki vse, kar je s številnimi sodelavci treh generacij meril, spraševal, primerjal, raziskoval. Omogočajo medčasovno ter prečno primerjavo slovenskega javnomnenjskega utripa v regionalnem, evropskem in svetovnem okviru. Sam profesor Toš je v predgovoru k prvi knjigi zapisal, da kanijo objaviti dve obsežni knjigi rezultatov projekta Slovensko javno mnenje (SJM) od začetka (1968) do leta 1997. No, do danes je po enotnem principu z enotnim registrom izšlo 14 zvezkov Vrednot v prehodu. Vsak »špeh« ima v povprečju 800 strani. Brez pretiravanja lahko rečemo, da bo enkrat prav serija Vrednote v prehodu Tošev testament. Torej tisti spomenik, o katerem je govoril njegov dolgoletni sodelavec in prijatelj, berlinski profesor politologije Hans-Dieter Klingemann. Živ spomenik, kajti iz te zakladnice stotine družboslovcev vseskozi črpajo empirično bazo za svoje analitične potrebe. Če bi izpisali seznam knjižnih izdaj, znanstvenih in strokovnih člankov, seminarskih, magistrskih in doktorskih nalog, kjer so uporabljeni in citirani podatki iz Vrednot v prehodu, bi dobili vsaj še en zajeten, nekaj sto strani dolg zvezek. Zato je, ne brez razloga, pokojni akademik dr. Veljko Rus, eden najtesnejših sodelavcev, sopotnikov in osebnih prijateljev Nika Toša, ob njegovi 80-letnici na Delovih straneh napisal: »Domnevamo lahko, da bodo rezultati Toševih raziskav, ki se nanašajo na globalne spremembe v razdobju 1990–2000, igrali podobno vlogo v dokumentiranju slovenske preteklosti, kot jo ima Slava vojvodine Kranjske.«

A kot rečeno, profesor Toš še ni zaprl beležnic, izklopil računalnikov. Naj bo še dolgo tako.