Bo NEK delala do leta 2063?

Nuklearna elektrarna Krško (NEK), ki komercialno deluje od januarja 1983, je januarja lani dobila zeleno luč za podaljšanje delovanja za 20 let, to je do leta 2043. V zadnjem mesecu pa se je v senci plebiscitarnega političnega navijanja za novi blok JEK 2 med alternativami okrepil predlog, da se preveri možnost podaljšanja delovanja NEK še za dodatnih 20 let, torej na 80 let, do leta 2063. K takojšnji sprožitvi postopkov za podaljšanje je v začetku novembra javno pozval energetik Aleksander Mervar, direktor Elesa. Kdo odloča o podaljšanju in ali je kakšna nuklearka z isto Westinghousovo tehnologijo že dobila dovoljenje, da deluje 80 let? Kako komentirajo že porajajoče kritike, da jedrska posoda ne bo zdržala 80 let? In zakaj želijo v državni Gen energiji, ki je ob Hrvatski elektroprivredi polovična lastnica NEK, prikriti, da je že opravljena raziskava, ki predvideva scenarij podaljšanja delovanja NEK na 2063?

»Da, v ZDA imajo tako dovoljenje (za delovanje 80 let, op. a.) že štiri Westinghousove elektrarne,« odgovarjajo iz Nuklearne elektrarne Krško, »vrsta elektrarn pa ima odprte upravne postopke za podaljšanje pri ameriškem upravnem organu NRC«. NRC ali po slovensko Jedrska regulatorna komisija ZDA je prvo podaljšanje obratovanja s 60 na 80 let odobrila decembra 2019, in sicer dvema Westinghousovima reaktorjema nuklearke Turkey Point na Floridi, ki delujeta od julija 1972 in aprila 1973.

»Glede na kontinuirane varnostne izboljšave, menjavo ključnih komponent, redno in celovito vzdrževanje je možnost podaljšanja obratovanja na 80 let realna opcija. Vendar je pred tem treba narediti obsežne dodatne analize in študije ter na njihovi podlagi izvesti dodatne zamenjave in nadgradnje obstoječe opreme,« odgovarjajo iz NEK, katere vodenje je po 35 letih aprila lani od Stanislava Rožmana prevzel Gorazd Pfeifer, inženir elektrotehnike, ki je pred tem več let vodil oddelke NEK, pristojne za varno in stabilno obratovanje ter koordinacijo remontnih aktivnosti.

NEK ima vpeljane programe obvladovanja staranja opreme in procesov, na podlagi katerih izvaja vzdrževanje, posodobitve in menjave komponent, vse to nadzira uprava za jedrsko varnost, o čemer smo podrobneje pisali v posebni izdaji Mladine »Alternative obstajajo«. Doslej najobsežnejši program nadgradnje varnosti so v NEK izvedli v letih 2013–2023, stal je 370 milijonov evrov. »Ta program ni bil povezan le s podaljšanjem obratovalne dobe NEK za 20 let, od leta 2023 do 2043. Ampak je bil v prvi vrsti odziv slovenske jedrske industrije na Fukušimo, na postfukušimski akcijski načrt po stresnih testih, ki jih je evropska komisija v vseh evropskih jedrskih elektrarnah izvedla po nesreči marca 2011, kot tudi odziv na napad na ameriški WTC leta 2001,« razlagajo v NEK. Pomemben del tega »programa nadgradnje varnosti« je bila na primer gradnja suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, velikosti 50 x 70 x 20 metrov, v Krškem oziroma lanska uvedba suhega skladiščenja, saj je bilo dotedanje mokro skladišče, tako imenovani bazen z izrabljenim gorivom NEK, v strokovni presoji opredeljen kot eden od »glavnih potencialnih virov radiološkega ogrožanja okolice v primeru jedrske nesreče«. NEK mora sicer, ne glede na odobreno dobo delovanja, vsakih deset let prestati varnostni pregled. »Prek tega se celovito oceni stanje jedrske in sevalne varnosti ter varovanja na objektu za 18 ključnih mednarodno prepoznanih področij,« razlagajo na upravi za jedrsko varnost; zadnji tak pregled je NEK prestala decembra lani.

V ZDA imajo dovoljenje za delovanje 80 let že štiri Westinghousove elektrarne, kakršna stoji v Krškem. Seveda to zahteva nove investicije, ki pa so občutno manjše od gradnje nove jedrske elektrarne.

Ob vseh zagotovilih o sistematiziranih varnostnih protokolih ter stalnem nadzoru opreme in procesov v NEK gre vendar spomniti na skrb zbujajoče dejstvo, da so se pristojni v NEK ob podaljšanju obratovanja NEK do leta 2043 močno otepali izvedbe presoje vplivov na okolje. Da presoja vendar mora biti, so šele na sodišču leta 2020 dosegle tri okoljske organizacije: PIC - Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, Focus in Umanotera. Ob tem januarja lani izdano okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje NEK do 2063, ki ima kar 304 strani, razkriva, da so organizacije neuspešno zahtevale veliko dodatnih preveritev. Na spletni strani ministrstva, pristojnega za okolje, danes sicer beremo, kako je navodila za izvedbo presoje vplivov na okolje pripravila mednarodna delovna skupina kar tridesetih držav, ki sta jo vodili Nemčija in Velika Britanija in ki je »obravnavala vse možne pravne in vsebinske situacije ter občutljivo razmerje med okoljskimi presojami, ki vključujejo varnost in upravljanje za zagotavljanje vseh tehničnih vidikov varnosti«. V primeru podaljšanja delovanja NEK do 2063 bo morala biti narejena tudi nova presoja vplivov na okolje, tudi čezmejnih.

Ob aktualnih pozivih, naj se takoj začnejo postopki in presoje za dodatno podaljšanje delovanja NEK iz leta 2043 do 2063, se v javnosti že odpirajo konkretna varnostna vprašanja. Eno je javno postavil mednarodno priznani strokovnjak za jedrsko varnost, zdaj poslanec Svobode Miroslav Gregorič, in sicer na dogodku v začetku novembra, kjer je energetik Aleksander Mervar predstavil scenarije možne energetske oskrbe Slovenije – tudi scenarij, ki temelji na podaljšanju obratovanja NEK do leta 2063 ob razmahu zlasti obnovljivih virov in brez gradnje JEK 2 in ki je cenovno med ugodnejšimi. Ob predstavitvi je Gregorič – med drugim je 12 let vodil upravo za jedrsko varnost, predsedoval Svetu guvernerjev Mednarodne agencije za atomsko energijo in v letih 2002/03 vodil misijo OZN v Iraku, ki je iskala orožje za množično uničenje – navedel, da originalna tehnična dokumentacija predvideva zgolj 32-letno življenjsko dobo reaktorske posode NEK pri obratovanju na polni moči, pri čemer NEK s polno močjo deluje od avgusta 1982 in ne šele od formalnega začetka komercialnega delovanja januarja 1983: »Posoda postaja vsak dan z obsevanjem nevtronov bolj krhka.« Kaj o tem pravijo v NEK? »Mednarodni strokovni inštituti za metalurgijo so na podlagi analiz ugotovili, da obsevanost materialov reaktorskih posod ne dosega predvidenih in izračunanih deformacij, ki so bili izračunani v 50., 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. V okviru študij in analiz obsevanih vzorcev materiala reaktorske posode NEK je bilo dokazano, da je ta v stanju, ki brez zadržkov omogoča obratovanje nadaljnjih 20 let, torej do leta 2043. Razlog za to so izredno kvaliteten material reaktorske posode in spremembe pri projektiranju reaktorskih sredic, ki jih je NEK uvedla že kmalu po začetku obratovanja in po katerih je obsevanost reaktorske posode z nevtroni bistveno manjša, kot je bila predvidena z originalnim projektom. Študije so bile neodvisno preverjene s strani pooblaščenih strokovnih organizacij za sevalno in jedrsko varnost,« odgovarjajo iz NEK in dodajajo, da bi bile ob novem podaljšanju seveda nujne nove analize.

Padajo pa tudi prve maske. Nekateri najglasnejši promotorji za večmilijardni projekt JEK 2, ki so se zadnje mesece predstavljali kot »zagovorniki jedrske energije«, so namreč zelo skeptični že do sprožitve presoj za podaljšanje delovanja NEK. Tako bivši direktor NEK Stanislav Rožman navaja, da naj bi postopki (»izvedba potrebnih analiz, oblikovanje programa nadgradnje, zamenjava vitalne opreme, potrebna dovoljenja«) trajali vsaj 10 let in torej predolgo. Ob tem so omenjeni promotorji povsem neobčutljivi za pomembna tveganja, ki so jih pri JEK 2 potrdile že izvedene raziskave, ki jih je naročil investitor v JEK 2, to je državna družba Gen energija. Ena od študij, o kateri smo pisali v Mladini, na primer potrjuje od 27,5- do kar 40-odstotno verjetnost, odvisno od moči reaktorja, da investicija v JEK 2 ne bo ustvarila pričakovanega donosa. »Sporočila, da je tvegani projekt v vsakem primeru pozitiven, ne moremo dati,« je komentiral predsednik uprave Gena Dejan Paravan. Hkrati Mervar napoveduje, da JEK 2 ne bo zgrajen (do) leta 2040, »bolj 2047, 2050«.

Da postopek za podaljšanje delovanja NEK do 2063 formalno še ni sprožen, nam je pred dnevi potrdil Igor Sirc, direktor uprave za jedrsko varnost. S podaljšanjem se morata seveda strinjati solastnika NEK, torej Gen energija, ki je v lasti države, ter hrvaška državna družba Hrvatska elektroprivreda. Na Mladini smo namreč pridobili osnutek aktualne revizije »programa razgradnje NEK ter odlaganja radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva«, ki je nastal že februarja letos in že vključuje scenarij obratovanja NEK do 2063. Predhodna, julija 2020 potrjena revizija, ki jo je v Zagrebu potrdila hrvaško-slovenska komisija za NEK, scenarija delovanja do 2063 še ni vključevala. Dokument, ki so ga avgusta v Gen energiji objavili pomotoma, ga umaknili in ga nočejo komentirati, razkriva, da bi podaljšanje delovanja NEK iz leta 2043 v 2063 seveda pomenilo zamik razgradnje. Faza »brown field«, ki pomeni očiščenje lokacije NEK vseh stavb in opreme, povezane z NEK, bi bila dosežena leta 2078 in ne že 2057/58, skladišče odpadkov bi v Krškem delovalo do leta 2123 namesto do 2103, status »green field«, torej popolno očiščenje lokacije in nekakšna povrnitev lokacije v normalno stanje, pa bi bil s podaljšanjem iz leta 2107 zamaknjen v oddaljeno leto 2127. Daljše delovanje NEK bi po osnutku revizije nekoliko pocenilo stroške razgradnje. Po najnovejši oceni bi ob zaprtju NEK leta 2043 stroški znašali 470 milijonov evrov ali 52 milijonov več kot v potrjeni tretji reviziji, ob zaprtju leta 2063 pa jih revizorji v najboljšem primeru ocenjujejo na 444 milijonov evrov. Gre seveda za zelo grobe ocene stroškov.