Novi obračun omrežnine za telebane

Janeza N. zadnje dni skrbi povišanje cen elektrike. Gleda TV, posluša radio, spremlja politične dvoboje o tem, v katerih se opozicijski in pozicijski politiki borijo za njega, za malega človeka, in so ogorčeni nad novim načinom obračunavanja omrežnine. Zato ga skrbi in poskuša razumeti, za kaj gre. Ve, da imamo še vedno cenejši nočni in dražji dnevni tok ter da smo s tem mesecem dobili še pet novih časovnih blokov za obračun omrežnine. Potrpljenja, da bi se poglobil v nov sistem in ugotovil, kaj to pomeni, nima. Kaj sploh je omrežnina? In priključna moč? Kaj je presežek priključne moči? Kakšna je pri tem razlika med vati in vati na uro? A še najbolj od vsega ga zanima, kdaj naj po novem lika, kuha in pere. Le ob polnoči in ob koncu tedna? In če se bo pregrešil, koliko ga bo to stalo? Pa mu pomagajmo!

S povprečnim pranjem perila pri 40 ali 60 stopinjah, ki traja do tri ure, porabimo okoli eno kilovatno uro (1kW/h) električne energije. Zgolj za zanimivost dodajmo, da pralni stroj večino te energije potroši na začetku pranja, v prvih 15 do 20 minutah, ko segreva vodo. Ko se je Janez prejšnji mesec, ko je veljal še stari režim obračuna omrežnine, odločil za pranje perila, ga je to verjetno stalo 17,8 centa (z DDV). Do te številke pridemo, če upoštevamo vse variabilne električne stroške, ki nastanejo zaradi konkretne odločitve. Kakšen priključek je Janez imel v tem primeru, ni tako pomembno, in manj pomembno je tudi, ali je Janez opral perilo čez dan ali zvečer, ker je razlika med dnevnim in nočnim tokom le še okoli 2 ali 3 cente na kilovatno uro. Kar pomeni, da lahko povprečni uporabnik, ki je izredno pazljiv na nočni in dnevni tok, ob koncu meseca privarčuje le par evrov.

Ko se je torej naš Janez prejšnji mesec odločil, da bo opral svoje cunje, ga je to stalo 17,8 centa. Koliko pa bo Janez plačal za pranje perila po novem sistemu, ko imamo pet časovnih blokov obračuna omrežnine, razdeljenih na višjo poletno in nižjo zimsko sezono? Izračun, pri katerem je ponovno manj pomembno, ali ima Janez v hiši trifazni priključek s 25-amperskimi varovalkami ali zgolj eno fazo, kot je to navadno po stanovanjih, pokaže tole: če bo Janez perilo opral v najdražjem, prvem časovnem bloku, ki velja dopoldne od 7. do 14. ure in zvečer od 16. do 20. ure, in to le od vključno novembra do začetka marca, bo za pranje plačal 15,1 centa z DDV. Če pa se bo Janez odločil prati v času najnižje tarife, ki jo imamo od vključno marca do novembra od 22. ure zvečer do 6. ure zjutraj, pa bo za pranje plačal 14,9 centa z DDV. Ali še drugače, pri najcenejši tarifi bi v primerjavi z najdražjo pridobil natančno 0,002 evra oziroma 0,2 centa.

Prejšnji mesec vas je elektrika in omrežnina za eno pranje perila stala 17,8 centa (z DDV). Z novim obračunom omrežnine vas bo isto pranje stalo 15,1 centa z DDV ali 15 odstotkov manj.

Ta ponazoritev nam pokaže, da je v novem sistemu cena elektrike skupaj s stroškom za omrežnino, ki se jo odločimo porabiti, dejansko za okoli 15 odstotkov nižja. V Agenciji za energijo zato tudi pravijo, da bo 98 odstotkov odjemalcev zaradi novega sistema na boljšem. In drugič, ta ilustracija nam pokaže, da si je nesmiselno beliti glavo s kompleksnostjo sistema, torej točno kdaj so novi časovni bloki, ker tako ne bomo mogli bistveno spreminjati električnega računa. Bomo pa lahko na električni račun vplivali drugače. Višina računa za elektriko je namreč po novem veliko bolj kot od vsakodnevne porabe odvisna od fiksnih stroškov. Natančneje, od tega, kako »debele žice« zakupimo pri lokalnem distributerju električne energije. Včasih so na te fiksne stroške vplivale moči glavnih varovalk, po novem se tej kategoriji reče »dogovorjena obračunska moč«. Z omrežnino smo nekoč gradili in vzdrževali predvsem visoko- in srednjenapetostno omrežje, v prihodnjih letih bo ta porabljena predvsem za nizkonapetostno omrežje, torej za odebelitev žic, ki vodijo do gospodinjstev.

Večini so dogovorjeno obračunsko moč elektrodistributerji sami določili glede na preteklo porabo, glede na tri najvišje konice. V povprečju so distributerji gospodinjstvom določili dogovorjeno obračunsko moč v višini 4,7 kW. Recimo, da jo je dobil tudi Janez. Iz tega lahko izračunamo, kolikšen bo njegov mesečni fiksni strošek. Vsak od petih obračunskih blokov ima svojo ceno, najdražji je prvi blok. Če te cene pomnožimo s 4,7 kW, vidimo, da bo Janez v višji sezoni za omrežnino mesečno plačeval 26,95 evra z DDV – ne glede na porabo elektrike. V času nižje sezone pa 6,23 evra. Če želi Janez dejansko kaj privarčevati, si lahko na portalu Moj elektro dogovorjeno moč za vse bloke zniža, recimo na 3,5 kW. Kar pomeni, da bo v času višje sezone imel 20 evrov fiksnih stroškov, od vključno marca naprej pa 4,6 evra.

S tem je sicer privarčeval pozimi dobrih osem evrov na mesec, a bo pri tem moral paziti, da pri svoji vsakodnevni porabi teh 3,5 kW ne preseže. Ker če jih bo, bo moral plačati kazen za presežek dogovorjene moči. Če bo namreč Janez hkrati vklopil pralni stroj in še pečico, mu bo skupna poraba za 15 minut skočila na več kot 4000 vatov. Ker elektrodistributerji po novem porabo merijo glede na povprečje v petnajstih minutah, bi to pomenilo, da bo Janez plačal eno kazen za prekoračitev nad 3,5 kW v višini vsaj 0,5 kW. Koliko bo to znašalo? Če bo Janez to storil v času najdražjega bloka 1, bi kazen znašala 2,2 evra z DDV. To je sicer precej za petnajst minut pregrehe. A vsaka naslednja kazen bo nižja. Kazni se namreč izračunavajo kot seštevek kvadratov posameznega presežka na koren. Če bi se na primer Janez tako pregrešil vsak dan v mesecu, bi na koncu plačal kazen v višini 3,34 evra z DDV. A omenjene kazni za zdaj veljajo le, če si porabniki sami spremenijo dogovorjeno obračunsko moč. Če jo pustijo, kot je bila določena, bodo kazni obračunane šele po koncu prehodnega obdobja, to je z novembrom 2026.

Zaradi lobističnih pritiskov sta se tudi s pomočjo vladajoče politike v javnosti razširila strah pred novim obračunom omrežnine in celo prepričanje pri nekaterih, da je ta nepravičen.

S tem novim sistemom plačevanja omrežnine želi Agencija za energijo bremena pravičneje porazdeliti; tisti, ki omrežje obremenjujejo bolj, bodo odslej zanj več prispevali. Hkrati pa upajo tudi, da se bodo spremenile navade porabnikov. Če bodo namreč ljudje bolj pozorni, da v času velikih obremenitev omrežja, to je predvsem med 7. in 14. uro ter med 20. in 22. uro, ne vklapljajo velikih porabnikov po nepotrebnem, na primer, da tedaj ne polnijo svojih električnih avtomobilov, se bodo tako sprostile zmogljivosti za gradnjo novih sončnih elektrarn ali pa bodo zaradi tega potrebna manjša vlaganja v omrežje. Tudi zato novega sistema obračunavanja omrežnine ne podpirajo le elektrostrokovnjaki, denimo Elektroinštitut Milan Vidmar, Energetska zbornica Slovenije in Slovensko združenje za energetiko pa ELES z direktorjem Aleksandrom Mervarjem na čelu, ampak tudi ekologi. Ko je prejšnji teden na pobudo predsednika vlade Roberta Goloba koalicija začela sejati dvome o novem sistemu, češ da ta ni pravičen in da je nerazumljiv, so iz stranke Vesna sporočili, da so zaskrbljeni nad odločitvijo vlade, da po zgolj enem mesecu umakne nov način obračunavanja omrežnine.

Komu gre nov način obračunavanja omrežnine dejansko v nos, zaradi česar sedaj o tem dvomita opozicija in tudi pozicija? V novem sistemu bodo med gospodinjskimi odjemalci na slabšem tisti, ki so si v času visokih subvencij postavili prevelike sončne elektrarne, nato pa so, da bi presežke pozimi čim bolj izkoristili, povečali svojo električno porabo. Na primer, da so si poleg toplotne črpalke omislili še električni avto, ki so ga doslej, tudi decembra, polnili zastonj. Med podjetji pa bodo na slabšem veliki porabniki energije, z velikimi konicami. To so električno potratna podjetja, kot je Alpacem oziroma bivši Salonit Anhovo, Talum, Štore Steel, pa tudi Slovenska industrija jekla, kjer je podpredsednik Tibor Šimonka. Šimonka je tudi predsednik gospodarske zbornice in morda so zato v gospodarski zbornici še posebej ogorčeni. Vlado pozivajo kar k razveljavitvi novega sistema omrežnin. »Prvi računi, ki so jih prejela nekatera velika energetsko intenzivna podjetja, kažejo tudi do več kot trikratno povečanje stroška za omrežnine. Ob dejstvu, da je slovensko gospodarstvo nekonkurenčno že zaradi visokih cen električne energije, povečanje omrežnin to stanje samo še poslabšuje,« so zapisali ta teden.

Iz družbe SIJ so nam odgovorili, da se je mesečni strošek omrežnine njihove hčerinske družbe Acroni povišal za približno 2,7-krat, pri čemer naj bi bil to le vrh ledene gore. Slovenija uvaja nov sistem za obračun omrežnine po energetski krizi v Evropi, s katerim naj bi se cene energentov ustalile na dva- do trikrat višji ravni kot pred krizo, poudarjajo v SIJ: »Oboje skupaj močno vpliva na konkurenčnost celotne slovenske energetsko intenzivne industrije na mednarodnih trgih. Kljub nenehnemu iskanju lastnih rezerv in siceršnjih optimizacij v vseh naših poslovnih procesih tovrstno poviševanje stroškov izničuje vse naše napore in zmanjšuje konkurenčnost. Na evropskem trgu se je prav na ta račun močno okrepila konkurenca, ki prihaja izven Evrope – gre za uvoz predvsem poceni jekla iz azijskih držav, kjer niso obremenjeni z naložbami v zeleni prehod, s stroški CO2 kuponov in imajo za nekajkrat nižje stroške energentov.« V nekaterih državah EU naj bi zato državna energetska podjetja tudi že sklenila dolgoročne pogodbe z energetsko intenzivno industrijo in ji ponujajo odkup električne energije po bistveno nižjih cenah.

Slovenska intenzivna elektroindustrija je lani plačevala peto najnižjo omrežnino v EU.

A kot kažejo podatki Agencije za energijo, so bili ti veliki porabniki električne energije doslej dejansko subvencionirani. Lani decembra so na primer ta podjetja plačevala omrežnino po tarifi, kot da dosegajo 17 MW maksimalne moči, dejansko pa so dosegale 78 megavatov moči. Kako je to mogoče? V agenciji pojasnjujejo, da so v teh podjetjih konice merili po dve uri na dan, in ker so podjetja vedela, kdaj se merijo, naj bi tedaj zmanjševala proizvodnjo in jo nato spet povečevala. To dokazujejo tudi podatki Evropskega statističnega urada (EUROSTAT): tako imenovana intenzivna industrija na visoki napetosti je lani v Sloveniji plačevala peto najnižjo omrežnino v EU, ki je bila približno za polovico manjša od povprečja v EU. Poslej bodo sicer ta podjetja plačevala malce več, toda po oceni agencije bodo pri tem še vedno pod povprečjem EU: s petega najcenejšega mesta se bodo na statistični lestvici prestavili na sedmo.

Tudi sicer podatki kažejo, da se zaradi dražje omrežnine »konkurenčnost« teh podjetij ne bo spremenila. V podobnih podjetjih v naših sosednjih državah, v Avstriji, Italiji in Madžarski, je omrežnina več kot dvakrat dražja. In končno, če pri gospodinjstvih po novem omrežnina pomeni četrtino računa za elektriko, pri velikih porabnikih pomeni med 7 in 14 odstotki končnega stroška oskrbe z električno energijo – poglavitni je dobava energije. Obstajajo sicer izjeme. »Odjemalci, ki jim je doslej uspelo izrazito izkoriščati stari sistem, bodo najbrž zaznali nekoliko večji dvig,« pravi direktorica agencije Duška Godina, ki še dodaja, da so vsem podjetjem učinke reforme natančno predstavili že konec leta 2021. Kljub temu pa sta se sedaj prav zaradi teh lobističnih pritiskov tudi s pomočjo vladajoče politike v javnosti razširila strah pred novim sistemom in celo prepričanje pri nekaterih, da je novi sistem nepravičen. Poziv sopredsednika stranke Vesna Uroša Macerla vladi se zdi zato še posebej umesten. »Vlado pozivamo,« je zapisal, »naj na poti do slovenske energetske samooskrbe ne podleže lobističnim pritiskom in političnemu oportunizmu. Energetski prehod ni le tehnično, temveč tudi družbeno vprašanje, ki terja odgovornost, vztrajnost in pogum.«