Čakajoč Logarja

V tragikomični dvodejanki Samuela Becketta Čakajoč Godota spremljamo protagonista Vladimirja in Estragona, potepuha, ki se vsak dan srečujeta na cesti in čakata, da pride Godot. Čakata na prihod nečesa velikega, odrešilnega, nečesa, kar jima bo končno prineslo smisel in smer. Čakata in čakata ... Neki deček jima vsak dan celo vliva upanje, da bo vendarle prišel. Samo ne danes, temveč naslednji dan. Toda Godot nikoli zares ne pride.

Nekako tako je z Anžetom Logarjem. Bil je drugouvrščeni na predsedniških volitvah in je na njih dosegel zavidanja vreden izid (podprlo ga je 414 tisoč ljudi), nato pa je napovedal, da se je Slovenija znašla na »začetku nečesa velikega«. Svoj politični kapital je poskušal unovčiti s Platformo sodelovanja, pravzaprav debatnim krožkom, ki naj bi presegel politične delitve, a mu kakšen večji preboj ni uspel. Če mu ne bi za petami ves čas stali mediji, bi bil to za širšo javnost samo obroben projekt. Po dveh letih političnega cincanja in ohranjanja napetosti, je le prišel naslednji logični korak: Logar je SDS zapustil skupaj s poslancema Evo Irgl in Dejanom Kalohom. Napovedali so ustanovitev nove stranke – Demokratov.

Načrt je bil dober. Trije poslanci so ravno dovolj, da v državnem zboru sestavljajo poslansko skupino. S tem bi dobili vse ugodnosti, ki temu pritičejo, obenem pa bi njihova stranka čez noč postala parlamentarna. A se je zapletlo že pred sobotnim ustanovnim kongresom. Kaloh naj bi bil Logarja, tako pravi ta, izsiljeval, da se bo stranki pridružil le, če bo postal njen podpredsednik. Logar v to ni privolil. Kongres, ki je potekal prav v Mariboru, od koder prihaja Kaloh, se je zato začel z nekoliko grenkim priokusom. V stranki, ki naj bi za glavno programsko točko postavila sodelovanje, se je pokazalo prvo večje nesoglasje. »Sodelovanje ne pomeni pogojevanje,« je na očitek odgovoril Logar. »Verjamem, da smo demokrati po duši danes tukaj.«

Tam sicer ni bilo nekaterih pomembnejših osebnosti, ki so svoje ime zastavile za Logarjevo Platformo sodelovanja. Na kongresu ni bilo Mitje Čandra, ki si je z javnimi sredstvi spretno zgradil založniški imperij. Ni bilo Alje Brglez, dolgoletne politične sodelavke bivšega predsednika države Boruta Pahorja, ki se je ta mesec znašla na predobravnavnem naroku na ljubljanskem okrožnem sodišču zaradi suma kaznivega dejanja poslovne goljufije (tožilstvo ji očita 167 tisočakov vredno goljufijo pri nakupu zemljišča, ko je bila pred leti še direktorica podjetja Red; podjetje, ki je bilo v lasti družbe s Sejšelov, davčne oaze v Indijskem oceanu, in ga je prav tako vodila Alja Brglez, je pred desetletjem končalo v stečaju in za seboj pustilo za več kot sedem milijonov evrov neplačanih davkov). Niti na kongresu ni bilo nekdanjega podpredsednika SD Jerneja Pikala.

Kot gost se ga je udeležil Matej Avbelj, dolgoletni podpornik SDS, profesor za evropsko pravo na Novi univerzi Petra Jambreka in tisti pravnik, ki je bivšemu vodstvu RTV Slovenija pomagal vložiti pobudo za presojo ustavnosti zakona o javni radioteleviziji na ustavno sodišče. Poleg tega je v sporu z nacionalko zastopal nekdanjega predsednika njenega sveta, zdaj politika Petra Gregorčiča, vendar je bila njegova pritožba na Evropskem sodišču za človekove pravice označena za nedopustno. Gost je bil tudi Igor Masten, ekonomist, ki je nekoč podprl zamisel, naj bodo bogati in revni obdavčeni z enako davčno stopnjo, javno podprl zahtevo predsednika uprave NLB, ki si je leta 2019 zaželel plačo v višini pol milijona evrov, že leta 2005 sodeloval v Janševem gospodarskem svetu in v času zadnje Janševe vlade, ko je bil imenovan na položaj nadzornika SID banke, sodeloval tudi v vladni skupini za boj proti gospodarskim posledicam epidemije.

Če ne bi Logarju za petami ves čas stali mediji, bi bila Platforma sodelovanja za širšo javnost samo obroben projekt. Enako bi lahko trdili za Demokrate.

Toda Logarju se v soboto ni uspelo otresti očitkov, da gre pri Demokratih vendarle samo za satelit SDS. Ne, pravzaprav za podružnico njegove nekdanje stranke. Tako daje misliti seznam ljudi, ki so se stranki pridružili. V njenem svetu najdemo denimo Stojana Cotiča in Ermina Hvalico, nekdanja predsednika območnih odborov SDS, ter Matjaža Vedeta in Matjaža Krka, ki sta bila mestna svetnika SDS. Stranki sta se denimo pridružila tudi Zvonko Zinrajh, nekdanji predsednik SDS Maribor, ter ljubljanski mestni svetnik in nekdanji kandidat SDS za župana Ljubljane Igor Horvat. Član sveta je Gorazd Justinek, profesor na Jambrekovi Novi univerzi, ki je bil v času zadnje Janševe vlade imenovan za člana nadzornega sveta Elektra Ljubljana. Pot v stranki bosta v izvršilnem odboru kakopak nadaljevali Logarjevi sopotnici iz Platforme sodelovanja in bivši članici SDS Eva Irgl in Romana Jordan.

Med imeni v svetu stranke izstopata Mark Boris Andrijanič in Senko Pličanič. Prvi je bil minister za digitalno preobrazbo v zadnji Janševi vladi, sicer iz kvote Nove Slovenije, njegova zapuščina so bili tako imenovani digitalni boni v vrednosti 150 evrov, ki so državo stali 29 milijonov evrov. Pličanič je dvakratni minister, v drugi Janševi vladi je bil kot kandidat Liste Gregorja Viranta minister za pravosodje in javno upravo, v vladi Alenke Bratušek pa minister za pravosodje. Na svoj račun je prišel predvsem v obdobju zadnje Janševe vlade, ko je tedanji okoljski minister Andrej Vizjak (SDS) za pisanje predpisov najel njegovo podjetje Sol.Lex.Sus. To je od ministrstva v letih 2020–2022 prejelo skupaj skoraj milijon evrov, posli pa so se znašli pod drobnogledom Nacionalnega preiskovalnega urada. Kot so sporočili z ljubljanskega okrožnega sodišča, je zadeva (še kar) v fazi predkazenskega postopka.

Omenimo še novo članico sveta Demokratov Suzi Kvas. Dolgoletni direktorici celjskega javnega zavoda Socio evropsko tožilstvo očita kaznivo dejanje pomoči pri goljufiji na enem od razpisov, s katero naj bi proračun EU oškodovala za 647 tisoč evrov. Skupaj s prvoobtoženo Tanjo Čajavec jima grozi do osem let zapora. Sojenje zoper njo na celjskem sodišču se je začelo aprila.

Ustanovni kongres Demokratov bi moral biti politični »dogodek«. Tako je dala vsaj misliti vsa ta medijska fama, ki je nastala okoli Logarja, o tem nas je ves čas hotel prepričati tudi sam. Vendar se to ni zgodilo. Ustanovni kongres je bil kvečjemu nedogodek, bil je izjemno antiklimaktičen »začetek nečesa velikega«. Deloval je kot nekaj, za kar bi scenarij spisala umetna inteligenca. Bil je povsem nenavdahnjen, brez vonja in okusa. Tako nekako kot Logar. Trajal je samo uro in pol, v prostoru, kjer je potekal, pa so že pol ure po izteku uradnega dela začeli odstranjevati plakate s podobo nove stranke. Bilo je, kot da se ni zgodilo nič. Godot ni nikoli prišel.

»V Sloveniji smo podobnih brezvsebinskih projektov vajeni iz predvolilnih časov, ko se sestavijo razmeroma hitro in računajo na specifično predvolilno energijo. Na čas, ko volivci postanejo dojemljivejši za nove politične zgodbe samo zato, ker so nove. Logarjeva stranka bi verjetno najbolje delovala v razmerah klasičnih predvolilnih sporov in razgrnjenih razočaranj, ko bi volivci iskali alternativo že uveljavljenim obrazom,« ob tem razmišlja filozof dr. Tadej Troha. Posebnost Demokratov je sicer v tem, da je stranka nastala v obdobju, ko je sedanja vlada – navkljub namigovanju nekaterih, da se približujejo predčasne volitve (Janša jih napoveduje za april 2025, Logar malce kasneje) – še sredi mandata, politični položaj pa razmeroma stabilen. »Načeloma bi to lahko razumeli kot poskus, da se oblikuje stranka, ki bi bila bolj premišljena in vsebinsko podprta. A nič od tega, kar smo videli doslej, ne daje zares tega občutka: Logarjev politični projekt deluje prazen, če bi vprašali povprečnega volivca, kakšen politik bi ga navdušil, pa Logar najbrž ne bi bil prvi odgovor.«

Logarju se v soboto ni uspelo otresti očitkov, da gre pri Demokratih vendarle samo za satelit SDS. Ne, pravzaprav za podružnico njegove nekdanje stranke.

»Dejstvo je, da niti ne računa na entuziazem, temveč na občutek neizogibnosti, ki se ustvarja že nekaj let,« nadaljuje. Pred vsakimi volitvami namreč deluje, kot da volivci (in mediji) pustijo odprt prostor, ki ga mora nekdo zapolniti – tako so se pojavili Zoran Janković, Miro Cerar in Marjan Šarec. »Logar je z napovedjo po predsedniških volitvah, da se obeta ’nekaj velikega’, in ob pomoči medijev ta prostor vnaprej rezerviral zase. Ustoličil se je kot tisti politični projekt, ki naj bi neizogibno odigral pomembno vlogo na naslednjih državnozborskih volitvah. V tem kontekstu je tudi smiseln, dokler obstaja kot del te predvolilne fantazije.« In pa, še doda Troha, dokler bo deležen tolikšne medijske pozornosti.

Direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač meni, da so mediji pogrnili že v času predsedniške kampanje. »Mediji niso bili dovolj neposredni, da gre vendarle za kandidata SDS, čeprav je kandidiral kot kvazi neodvisni kandidat, kar mu je odprlo vrata, da lahko zdaj gradi samostojno pot,« pravi. »Sama predsedniška kampanja je bila Logarjev poskus prevzeti avtoritarni model nekega drugega tipa voditeljev, kot je Donald Trump. Janša je podoben Trumpu, ko gre za žaljenje, agresijo in laganje, Logar je šel po poti Giorgie Meloni in Narendre Modija v smislu javnega nastopa. Tako kot takrat tudi danes poskuša kazati videz neke sredinskosti. Čeprav v resnici vemo, da gre za starega znanca slovenske politike, ki se od njene avtoritarne veje ni nikoli zares odcepil. V njegovih nastopih ni ničesar novega, nobene svežine in ničesar vsebinsko drugačnega od politik, ki jih je zagovarjal dolga leta.«

Zgodovinar dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, nekoč Logarjev politični sopotnik v SDS, pa meni, da imajo Demokrati dobro izhodišče, ker zasedajo izpraznjeno nišo – nišo zmerne desne sredine, saj so programsko desnosredinski, a ne populistični, prej rahlo tehnokratski in ne vezani na tradicijo političnega katolicizma, na katerega se sklicuje Nova Slovenija, obenem pa nagovarjajo tudi del volivcev Svobode. »Verjetno pravilna stava je, da je velik del volivcev, ki so odpadli od Goloba, razočaranih, ker so v obljubljeni formuli ’malo levo, malo desno’ pogrešali ’malo desno’ (če bi pogrešali ’malo levo’, bi se preselili k Levici ali SD, vendar tega niso storili),« razmišlja. »Želijo si tudi kompetentne in dolgočasne politike. Vsaj drugo Logar lahko ponudi. Resnično uspešen bi bil, če bi privabil kompetentne (ali vsaj take, ki imajo imidž kompetentnosti) tehnokrate.«

»To je zdaj po eni strani ’proxy’ (posredniška) stranka. Logar je vso svojo kariero kalibriral za to, da bi se povzpel na vrh SDS. Njegova pot na vrh te stranke je bila seveda zaprta. Gotovo bi bil rajši prevzel SDS in jo počasi spremenil po svoji podobi,« nadaljuje. »Tako so Demokrati na neki način stranka vzporedne realnosti. V smislu: takšna bi bila SDS, če bi jo bil prevzel Logar. To signalizirajo že z imenom.«

Ustanovni kongres je deloval kot nekaj, za kar bi scenarij spisala umetna inteligenca. Bil je nenavdahnjen, brez vonja in okusa. Tako nekako kot Logar.

»Mediji, politični komentatorji in nekateri politiki leve sredine Logarjev politični projekt interpretirajo kot poskus ustvarjanja ’normalizirane’ različice SDS. Kopijo SDS, ki bi jo lahko volili vsi tisti, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne želijo voliti Janše. Kopijo SDS, ki bi bila sprejemljiva tudi za sredino,« pojasnjuje Troha. »Logar s svojo na videz zmerno držo ponuja iluzijo možnosti desne politike po Janši, politike, ki bi bila manj polarizirajoča, a bi še vedno ohranila vse ključne sestavine desne politike – ne ’antijanšizem’, ponuja iluzijo ’brezjanšizma’.« Pa čeprav je povsem jasno, da bi bila prav to lahko pot, kako Janšo spet pripeljati na oblast.

»Zares edini način, da se prepreči uspeh temu v resnici praznemu projektu, bi bil, da se ta iluzija čim prej razbije, leva sredina pa se osredotoči sama nase. In vsa svoja prizadevanja čim prej usmeri v to, če uporabim Logarjeve besede, da začne delati politiko ’ZA’,« zaključi Troha.