Nagrajeni Pahor

Borut Pahor je prejel nagrado nemške socialne demokracije

Nekdanji predsednik države Borut Pahor je za »izjemno družbeno in demokratično angažiranost v Srednji in Vzhodni Evropi« prejel nagrado Wilhelma Bocka, ki jo v imenu nemške socialne demokracije podeljujeta fundacija Friedrich Ebert Stiftung in mesto Gotha. Tako se je pridružil skupini prejemnikov nagrade, ki jo podeljujejo od leta 2008, v kateri sta tudi slovaški premier in vodja slovaških socialdemokratov Robert Fico, ki je maja preživel poskus atentata, zadnje čase pa dviga prah predvsem s proruskimi stališči, ter nekdanji češki premier in evropski komisar Vladimír Špidla.

»Domala vso to pot sem prehodil kot socialni demokrat. Morda pri ničemer drugem nisem tako odločilno posegel v zgodovino kot ravno pri razvoju sodobne socialne demokracije v Sloveniji,« je ob prejetju nagrade dejal Pahor. »Za razvoj slovenske socialne demokracije in njeno kvalificiranje za prevzem državne oblasti pa je bila konec devetdesetih let odločilna naša privrženost tedaj aktualni ’tretji poti’. To, da sem na se- stankih lahko sodeloval s Schröderjem, Blairom in drugimi tedanjimi njenimi protagonisti, je bilo neprecenljivega pomena.«

»Pred skoraj dvema letoma sem sklenil 32-letno politično kariero. To je bilo nepozabno življenjsko potovanje z vzponi in  padci,« je še povedal. »Ko se oziram nazaj, ugotavljam, da sem pravzaprav vso dolgo politično pot prehodil z moralnim in ideološkim kompasom v rokah.« Pa vendar je grešil, delal je tudi napake. »Toda iz njih sem se skušal učiti, vedno pa sem imel pred seboj politiko kot poslanstvo v korist skupnosti.«

Pahor je res velik privrženec »tretje poti«, v pisarni je imel nekoč celo obešeno podobo Tonyja Blaira. Čeprav je ta v nekem obdobju pomenila naskok na oblast za številne socialdemokrate po Evropi, se je izrodila. Oster ovinek v desno in njena privolitev v neoliberalizem sta pomenila močan udarec za socialdemokracijo, od katerega si še kar ni opomogla.

Predvsem Pahorjev tip populizma, »pahorjanstvo«, nastavljanje kameram in retorična umetnost – kako z veliko besedami povedati čim manj in se nikomur zameriti – pa je postal arhetip, kako postati uspešen politik v Sloveniji. (Ni čudno, da se nad njim navdušuje tudi Anže Logar.) Boruta Pahorja v politični karieri morda res niso vodili slabi nameni, to bi mu težko očitali, pa vendar je dosti bolj kot v korist skupnosti delal v lastno korist. Ni se oglašal, ko je bilo treba, tiho je bil denimo, ko je zadnja Janševa vlada dobesedno lomastila po državi. Njegova tišina je bila oglušujoča.

To sicer ni prva takšna nagrada, ki jo je prejel Pahor. Predlani je bil denimo dobitnik mednarodne nagrade Alcideja De Gasperija: graditelji Evrope zaradi »dela v korist sožitja in sodelovanja med narodi«, Univerza v Trstu pa mu je letos podelila častni doktorat. To je bil že tretji, leta 2022 je prejel častni doktorat Univerze v Lizboni, pa tudi doktorat Nove univerze Petra Jambreka.

Nagrade politikom, čeprav delujejo malce nenavadno, niso nič novega. Finančna ministra Dušan Mramor in Andrej Bajuk sta bila denimo oba prejemnika naziva evropski finančni minister leta po izbiri revije The Banker. Tednik European Voice pa je nekoč za Evropejca leta razglasil bivšega evropskega poslanca Lojzeta Peterleta. Podobno je s podeljevanjem častnih doktoratov: Janši ga je že pred leti podelila kosovska univerza, Milanu Kučanu pa Univerza v Clevelandu.