Triindvajset let zlobe

Ustavno sodišče je ob presoji zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) presodilo, da so vsi deli zakona, ki omejujejo pravico do OBMP za samske ženske in ženske v istospolni zvezi, neustavni, državnemu zboru pa določilo enoletni rok, v katerem mora zakon popraviti. Do tedaj bodo še veljale zdajšnje določbe. Gre za dolgo pričakovano odločitev; ta prihaja kar 23 let po tem, ko so volivci novelo zakona vlade Janeza Drnovška, ki je med drugim dovoljevala umetno oploditev žensk brez partnerja, na pobudo opozicije zavrnili na referendumu.

Nekateri poslanci so samskost takrat razumeli kot patologijo. France Cukjati (SDS), ki je bil med pobudniki referenduma, je na primer razlagal, da »če ima samska plodna ženska, ki si želi otroka, tako hud psihični odpor do moških, da je naraven potek oploditve neizvedljiv, potem taka pacientka potrebuje najprej psihiatrično ali psihoterapevtsko pomoč«. Pavel Rupar (takrat SDS) pa se je spraševal: »Kaj pa, če bo ta ženska začela tepsti tega otroka? Kaj, če se recimo lezbijki, homoseksualki rodi fantek, deček? Ali ga bo sprejela tako, kot si ga je recimo želela takrat, ko je prišlo do umetne oploditve?«

Izjavi se danes zdita neverjetni, če ne kar abotni. Desnica danes svoje predsodke izraža dosti bolj subtilno. Poslanec NSi Janez Cigler Kralj je v Odmevih denimo dejal, da odločitev ustavnega sodišča odpira »Pandorino skrinjico tega, da otrok naenkrat postane neko blago, ki si ga zaželiš, v trgovini izbereš, kupiš in ga potem imaš«. Ter da je sodišče očitno dalo »prednost interesu in željam odraslih pred največjo koristjo otroka« – kar pa je kakopak ta, da živi v družini, kjer sta prisotna oče in mati.

Na odločitev, češ da je ta »le še en simptom družbe, ki v središče pozornosti in skrbi ne postavlja otroka, ampak želje in domnevne pravice odraslih«, so se odzvali tudi pri Slovenski škofovski konferenci.

Pri odločbi kljub temu ne gre samo za neko liberalno kaprico ustavnega sodišča ali lokalno posebnost: po dosegljivih podatkih so postopki OBMP v številnih evropskih državah že dostopni samskim ženskam (Belgija, Bolgarija, Hrvaška, Ciper, Danska, Estonija, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Islandija, Irska, Latvija, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Romunija, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo) in tudi lezbičnim parom (Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Islandija, Irska, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Španija, Švedska, Švica in Združeno kraljestvo).

Ustavna sodnica dr. Katja Šugman Stubbs je v pritrdilnem ločenem mnenju zapisala, da ima temeljno vprašanje zadeve od obstoja OBMP implicitno ideološko podstat: ali dovolimo, da lahko otroka spočne, donosi (in kasneje vzgaja) ženska brez moškega.

»Vprašanje se v luči zgodovine izkaže za tako ironično, da bi bilo lahko komično, če ne bi imelo tragičnih razsežnosti,« je zapisala. »Zgodovina je polna zapuščenih, zaničevanih in zanemarjanih žensk, ki so same vzgojile otroke. Pankrti, sirotki, reveži brez očeta – vsakodnevni prizori prezira skozi stoletja. Samska ženska z otrokom je zgodovinska stalnica. Do potrebe po zamejevanju tega pojava pa je prišlo takrat, ko je ženska lahko dobila kontrolo nad željo po tem, da bi imela otroka. Sama. Brez moškega. Pod svojimi pogoji.«

»Mnogo lažje je ženske pravice izgubiti in najtežje jih je obnoviti,« pa je ob odločitvi ustavnega sodišča zapisala predsednica Ženskega lobija Slovenije Sonja Lokar. »Ceno plačujejo manj premožne ženske, ki si kot posameznice ne morejo izboriti nobene pravice, nimajo pa zvez, včasih tudi ne potrebnega znanja in nikoli dovolj denarja, da bi si jo kupile v bolj napredni tujini. Nikoli ne bomo izvedeli, koliko je bilo teh samskih žensk in žensk v istospolnih zvezah, ki jim je čas, ko bi bile biološko sposobne zanositi in roditi z biomedicinsko pomočjo, neusmiljeno in za vedno potekel.«