Besednjak sovraštva

Nekatere procese v družbi je včasih laže prikazati na primeru drugih držav in družb, včasih pa je treba seči tudi globlje v zgodovino. Po sprejemu zakona o državljanskih pravicah leta 1964, ki je v Ameriki končno prepovedal diskriminacijo na podlagi rase, barve kože, vere, spolne usmerjenosti ali narodnosti ter ukinil rasno segregacijo na delovnem mestu in v javnem prostoru, so republikanci začeli iskati načine, kako kljub temu nagovoriti bele, tradicionalno demokratske volivce na jugu države, ki so se zaradi občutka izgube dolgoletnih privilegijev počutili ogrožene. Kako to storiti, ne da bi bili videti rasisti? Odgovor se je izkazal za sila preprostega in izjemno učinkovitega: spremeniti so morali jezik.

Richard Nixon je tako začel uporabljati besedno zvezo »zakon in red«, ki je navidezno klicala k zmanjšanju kriminala v državi, implicitno pa nagovarjala predvsem bele volivce – »tiho večino«, kot ji je rad pravil –, ki so čutili nelagodje ob gibanju za državljanske pravice. A vsem je bilo jasno, na koga cilja ta besedna zveza: seveda na temnopolte Američane. Podobno je uporabljal izraz »vojna z drogami« in prek tega uzakonil ukrepe, ki so desetletja in še danes zadevali predvsem temnopolto populacijo. A to še ni vse. Ronald Reagan je na primer govoril o »kraljicah socialne pomoči«, o ženskah, ki naj bi kot po tekočem traku rojevale otroke, da bi prejemale otroški dodatek, in iskale različne obvode, kako zlorabiti pretirano prijaznost države. Seveda je s tem mislil predvsem na temnopolte ženske.

Namen je bil jasen: uporabljati fraze, ki so navzven zvenele neškodljivo, a so v sebi nosile subtilne podtone, ki so obravnavali specifične predsodke, stereotipe ali interese določene skupine, ne da bi jih eksplicitno izrekli. S pomočjo kodiranega govora – tudi dog whistle politics oziroma politik pasje piščalke, kot ta pojav opisujejo raziskovalci, denimo Ian Haney Lopéz – so tako Nixon in Reagan ter ostali republikanci javno zagovarjali rasistične politike, ne da bi jim lahko zares očitali, da so rasisti. Pa čeprav o tem dejansko ni bilo dvoma. Reagan, še guverner Kalifornije, je v telefonskem pogovoru s takratnim predsednikom Nixonom leta 1971 afriške delegate v Združenih narodih označil za »opice«.

Enako počnejo pri nas: slovenski konservativci iz SDS in NSi z uporabo novega jezika in novih besednih zvez govorijo stvari, ki bi bile neposredno izrečene nedopustne za veliko večino prebivalcev. Namen je jasen: zaobiti v Sloveniji sicer ustavno prepoved razpihovanja narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti, kadar je to potrebno. A vseeno gre za način, kako reči, da prezirajo enakopravnost žensk in njihove pravice, Rome, begunce oziroma tujce, geje, lezbijke in transspolne osebe. Še več: ko praktično z baklami prežijo nad njimi, še kar zagotavljajo, da proti njim v resnici nimajo nič.

1. »Varnost« = Sovražimo tujce!

Beseda »varnost« je bila v ospredju politične kampanje praktično vseh desnih strank na zadnjih evropskih volitvah. Čeprav se na prvi pogled poziv k zagotavljanju varnosti zdi pozitiven, desnica, ko uporablja ta izraz v kontekstu migracij, namiguje, da »ilegalni migrantje« prinašajo različne ekonomske in tudi kulturne grožnje – da kradejo »naše!« službe in da ogrožajo »naš!« način življenja.

Na desnici so našli način, kako reči, da sovražijo ženske, Rome, begunce, geje, lezbijke in transspolne osebe, ne da bi kaj od tega tudi zares izrekli.

V SDS so samo v obdobju zadnjih dveh let v javnost lansirali več lažnih novic, ki naj bi utrdile ta prepričanja. Poslanka Alenka Jeraj je lani zatrjevala, da naj bi policija »samo na območju Ljubljane obravnavala že 57 primerov posilstev, kjer je osumljeni storilec ilegalni migrant«. To je policija zanikala. Zala Tomašič je aprila letos, preden je postala evroposlanka, na družbenih omrežjih delila informacijo, da naj bi »naša vlada zapravila več kot 5 milijonov evrov za pice migrantov«. To so ovrgli na vladnem uradu za oskrbo in integracijo migrantov. Februarja letos pa so v mestnem svetu Slovenskih Konjic razpravljali, kako se upreti domnevni postavitvi azilnega doma na njihovih tleh. Kasneje se je ugotovilo, da je šlo tudi pri tem za lažno novico, ki jo je pomagal širiti Bojan Podkrajšek, poslanec in občinski svetnik SDS.

Podobno je, ko pride do reševanja »romske problematike«. Podpihovanje sovraštva zoper Rome, kot so si ga zadnje mesece privoščili v SDS, NSi in pa nekateri župani, je septembra pripeljalo do grozljivega primera na Osnovni šoli Šentjernej, ko je eden od staršev fizično napadel učenca, Roma, ker naj bi bil ta nad njegovim sinom izvajal medvrstniško nasilje – kasneje se je izkazalo, da napadeni deček sploh ni bil povzročitelj nasilja –; še bolj čudno pa je, da je nekaj dni kasneje v občini potekal tudi shod v podporo temu staršu. V podporo odrasli osebi torej, ki se je odločila fizično obračunati z osnovnošolcem.

2. »Paraziti« = Sovražimo reveže!

Za migrante in za Rome desnica rada pravi, da »parazitirajo« na račun davkoplačevalcev. Gre za ustvarjanje razkola med domnevno koristnimi in škodljivimi člani družbe, za ustvarjanje dihotomije »mi« in »oni«, pri čemer so drugi, »brezdelneži«, prikazani kot breme za »delovno in pošteno večino«. 

Izraz pa ni ekskluziven samo za ti dve skupini, temveč ga je mogoče preslikati tudi na brezposelne in reveže (To so leni brezdelneži, ki izkoriščajo pridne davkoplačevalce! – Prejemniki socialne pomoči blefirajo in kradejo, naokoli pa se vozijo v BMW-jih!) ter na delavce v kulturi in nevladne organizacije. Pod zadnjo Janševo vlado se je tako na primer utrdila fraza »Metelkova 6« – sicer naslov več nevladnih organizacij predvsem s področja kulture, ki jih je prejšnja vlada hotela s tega naslova izseliti. »Metelkova 6« je postala sinonim za »leglo parazitov«, »ljubljansko dekadentno kulturniško sceno«, »mamilaše« in »paradržavo« v enem. Pri čemer večina sploh ne ve, kaj počnejo te organizacije in kako se dejansko financirajo.

3. »Levi fašizem« = civilna družba

S sovraštvom do nevladnega sektorja, katerega značilnost je, da se pogosto postavlja po robu vladni samovolji, ne glede na vlado, je povezano sovraštvo do civilne družbe. Vsaj do tiste, ki ni zrasla na zelniku desnice. V času prejšnje vlade so tako na desnici petkove kolesarje, ki so 105 petkov zapored protestirali zoper Janševo oblast in lomastenje SDS po državi, oklicali za »politkolesarje«, minister za notranje zadeve Aleš Hojs pa je proteste označil za »levi fašizem«. To se ni zgodilo prvič: Janša je že leta 2013, v času vseslovenskih vstaj, protivladne proteste označil za »čisti levi fašizem«, SDS pa vstajnike za »zombije«. Recept se zdi preprost: če želiš nasprotnika diskreditirati, moraš iz njega dobesedno narediti pošast.

Recept se zdi preprost: če želiš nasprotnika diskreditirati, moraš iz njega dobesedno narediti pošast.

4. »Kultura smrti« = Smo proti avtonomnim ženskam!

Kaj je bolj pošastnega od ljudi, ki namesto življenja slavijo smrt? Mar obstaja bolj grob način diskvalifikacije nekega človeka? Besedna zveza »kultura smrti« je nazadnje v javnosti zablestela v času razprav o uzakonitvi pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, vendar ima v slovenskem prostoru dolgo brado. Leta 2009 jo je Janša uporabljal ob razpravah o povojnih pobojih, leta 2013, ko so njegovo vlado odnesle vstaje, pa je dejal, da se v državi »namerno širi kultura smrti«, temelj katere je »laž, ki omogoča prevlado tranzicijske levice«.

Janša je navdih za to skovanko verjetno našel v naukih papeža Janeza Pavla II., ki je pogosto zagovarjal tako imenovano kulturo življenja, ki naj bi se postavila po robu »kulturi smrti«. Menil je namreč, da je sodobni človek zašel in ogrozil temeljno vrednoto življenja, življenje samo, s tem ko je pristal na splav in evtanazijo. A Janša jo je našel prek posrednikov. Filozofijo Janeza Pavla II. so namreč prilagodili sebi in prevzeli najprej ameriški republikanci, predvsem gibanja, ki nasprotujejo reproduktivnim pravicam žensk, tako imenovana gibanja »pro-life« (»za življenje«), ki so se kasneje množično razrasla po Evropi in jih poznamo tudi pri nas (Za otroke gre, Pohod za življenje). Ta so zadnja leta »kulturo življenja« v Sloveniji uresničevala predvsem z nadlegovanjem žensk pred ljubljansko porodnišnico in oklicevanjem žensk, ki so se odločile za splav, za morilke, zadnja leta pa tudi s prirejanjem shodov proti splavu.

5. »Teorija spola« = Sovražimo geje, lezbijke in trans osebe!

Z gibanji »pro-life« so praviloma povezana gibanja proti »teoriji spola« (ali »LGBT-ideologiji«). Čeprav je ta izraz konstrukt civilnodružbenih satelitov katoliške cerkve, se poskuša naprtiti levici. Ta teorija gre takole: zlovešči levici se je s svojimi blodnjavimi idejami o tem, da obstaja neskončno število spolov, uspelo infiltrirati v šole, te pa zdaj kar po tekočem traku in brez privolitve staršev otrokom režejo dele telesa in jih spreminjajo v druge spole. Aleš Primc, borec za »prave« družine, ki je poleti izdal Za otroke gre! – Priročnik za zaščito otrok pred LGBTQIA+ ideologijo, v njem celo zapiše, da naj bi »ideologi LGBTQIA+« poskušali v šolo vpeljati pornografijo, namera nekaterih pa naj bi bila, »da bi se dokopali do mladih za svoje seksualne prakse«. Nič od tega seveda ni res. In namen je le eden: strašiti starše in stare starše. Aktivirati v njih strahove in sovraštvo.

Ogenj na to temo so čez leto kurili tudi v SDS, ko so v zakonodajni postopek vložili predlog zakona, ki bi po vzoru Madžarske in Rusije prepovedal kakršnokoli seznanjanje mladoletnih oseb s homoseksualnostjo in transspolnostjo; za kršitev zapovedi so v SDS predvideli kazen od treh do osem let zapora. Nazadnje pa so olje na ogenj spet prilivali v NSi, ko je poslanec Aleksander Reberšek ob odpovedi martinovanja na OŠ Leskovec pri Krškem – tega so organizatorji odpovedali zaradi odzivov ob novici, da bo na dogodku tudi alkohol, na prireditvi pa da bo nastopil tudi lokalni župnik, ki bo blagoslovil mošt – posnel video, v katerem je zatrdil, da »na slovenskih šolah transspolniki predavajo o spremembah spola. Martinovanje, blagoslov vina, slovenska tradicija pa se meče iz šol.«

Prvotno skovanka ameriških liberalcev (woke), ki je pomenila občutljivost za družbene nepravice, je v jeziku desnice postala pretirana politična korektnost.

In kakšne so posledice takšnega govora? Na lanski paradi ponosa v Ljubljani je prišlo do toliko napadov na udeležence povorke, da so morali organizatorji letos izdati priporočilo, naj udeleženci prihajajo na prizorišče dogodka in ga zapuščajo v skupinah. Lani je prav tako skupino skrajnežev in »zaskrbljenih staršev« spodbudil, da so, samo zato, ker je bila trans ženska, na družbenih omrežjih razširili osebne podatke študentke, ki je na eni od osnovnih šol v Mariboru opravljala pedagoško prakso, šolo pa začeli pozivati, naj ji preprečijo stik z otroki. Letos poleti je v Kopru prišlo do fizičnega napada na trans žensko, ki se je morala na varno zateči s svojo 71-letno mamo.

6. »Woke, prebujenska ideologija« = Sovražimo družbeno ozaveščenost!

Prvotno skovanko ameriških liberalcev (woke), ki je pomenila občutljivost za družbene nepravice, je desnica najprej v Ameriki, nato pa tudi drugod po svetu zlorabila. Pripisalo se ji je, da gre za nekakšno nasilno politično korektnost, ki naj bi krnila posameznikovo pravico do svobode govora. In o tem danes desnica toliko govori, da javnost verjame, da se to dogaja, čeprav zadnja desetletja dejansko zaznamuje porast sovražnega jezika in sovražnega govora, zlasti na družbenih omrežjih. Nikjer po svetu ni prišlo do povečane politične korektnosti ali večjega medsebojnega spoštovanja. Ravno nasprotno.

A dejstva ne motijo skrajnega jezika. Poglejmo samo izjave preteklega tedna. Predsednik NSi in evroposlanec Matej Tonin je v oddaji Tarča povedal, da so šli levičarji enostavno predaleč »z woke ideologijo«, zaradi česar so se tudi slabo izkazali na zadnjih evropskih volitvah. Temu je v zahvalnem govoru za nagrado Wilhelma Bocka, ki jo je prejel v imenu nemške socialne demokracije, pritrdil tudi bivši predsednik države Borut Pahor, ki je mirno dejal, da se je socialna demokracija »preveč zatekla v neiskreno politično korektnost in zaščito manjšin vseh vrst, izpred oči pa je preveč izgubila konkurenčnost gospodarstva in občutek za zdrav razum in prevladujočo večino«.

A kaj sta s tem hotela zares povedati? Da ju motita pretirana strpnost in toleranca do manjšin? »Prebujenska ideologija« ali »kulturni marksizem« – ta izraza se uporabljata izmenično – je v svojem bistvu namreč paravan za ljudi, ki ne želijo sprejeti dejstva, da okoli njih na primer zdaj odkrito živijo istospolni pari in si ustvarjajo družine. Ali pa da je postalo nespodobno zbijati šale o blondinkah in ženskah, ki da spadajo za štedilnik, ali o Romih, češ da vsi kradejo.

7. »Zdrava kmečka pamet« = način, kako pobiti znanstvene ugotovitve in dejstva

»Zdrava kmečka pamet« ne potrebuje kvazi intelektualcev in njihovega filozofiranja. Kako se postaviti po robu ugotovitvam znanstvenikov ter različnih inštitutov in raziskovalcev? Kako se postaviti po robu dejstvom? »Zdrava kmečka pamet« je vedno na voljo. »Zdrava kmečka pamet« ve, kaj je dobro za otroka. »Zdrava kmečka pamet« ve, da so podnebne spremembe izmišljene. »Zdrava kmečka pamet« je vedno na voljo, ker je z njo mogoče ovreči podatke in tudi znanstvenike.

8. »Globalisti« = Judi so problem

Ko na desnici govorijo o »globalistih«, imajo v mislih neimenovane elite ali mednarodne organizacije, ki naj bi si prizadevale za globalno prevlado. Vendar ni treba prav veliko, čeprav to zaradi njihove trenutne podpore Izraelu zveni nenavadno, da zapadejo v antisemitske teorije zarot. Tako je pred tremi leti odmevala Janševa objava na družbenih omrežjih, v kateri je skupino evropskih poslancev označil za »znane lutke« judovskega milijarderja Georgea Sorosa – za kar je Evropski judovski kongres presodil, da »ima zelo resne zgodovinske antisemitske konotacije«.

9. »Globoka država« = Levica in stranke levega političnega pola

Še bolj kot tuji lutkarji desnico sicer muči domača »globoka država«. »Strici iz ozadja«, »udbomafija«, »vzporedni mehanizem«, »Kučanov klan« ... Izrazov za domnevno mrežo vplivnih posameznikov, domnevnih dedičev komunistične oblasti, ki imajo vse niti v rokah, bi lahko našteli še več. Vsem pa je skupno, da naj bi v središču velike zarote sedel prvi predsednik države Milan Kučan.

Izraz »globoka država« je v Slovenijo sicer iz Turčije leta 2008 prinesel Dimitrij Rupel, vendar ga tudi v drugih nacionalnih kontekstih poznamo kot politično orodje, ki med ljudi vnaša paranojo, politične nasprotnike pa delegitimira kot del skrivnih struktur, ki delujejo proti »resnični volji ljudi«. Pri čemer se vseeno vsaj malce ironično zdi, da je prav SDS tista, ki je zadnja leta najuspešneje gradila mrežo vzporednih struktur v državi: ustanavljala je svoje medije in založbe, podeljevala akreditacije in koncesije prijateljem v visokem šolstvu in ustvarjala lažno civilno družbo.

10. »Krivosodje« = sodniki

Prave preglavice Janši in  njegovim privržencem pa še vedno povzroča pravosodje – od tod tudi zadnji izraz v novem slovarju sovraštva: »krivosodje«.

Prejšnji teden je višje sodišče potrdilo sodbo, da je Janša kriv obrekovanja bivšega direktorja Slovenske tiskovne agencije (STA) Bojana Veselinoviča. Označil ga je za »sodelavca pri umoru« Boruta Meška, nekoč odgovornega urednika STA, ki ga je Veselinovič zaradi neizpolnjevanja delovnih obveznosti pred leti odpustil, ta pa je dobrega pol leta kasneje zaradi hude bolezni umrl. Sodišče mu je pred kratkim naložilo tudi, da mora tožilki in sodnikom v zadevi Patria, od katerih je terjal odškodnino, povrniti stroške pravdnega postopka (gre za 30 tisoč evrov).

V torek pa se je Janša zglasil še na celjskem sodišču, kjer proti njemu poteka sojenje v zadevi Trenta. Pred sodiščem je medtem potekal zbor njegovih privržencev. »Današnje zborovanje v Celju je začetek upora proti krivosodju, ki bo trajal, dokler bo treba,« je pred sodiščem povedal Janša. »Če slovenskemu krivosodju rečete mafija, žalite mafijo. To je huje od tega, ker mafija se predstavlja kot mafija, tukaj pa se krivosodje predstavlja kot pravosodje, kot nekaj, nad čemer je samo modro nebo, proti kateremu ne smeš reči ničesar, saj si tako ali drugače kaznovan.«

V ozadju vsega se zmeraj skriva velika zarota. Z njo je mogoče razložiti vse.