Leon Marič / Plesalec, performer in plesni pedagog, ki je s solo prvencem zgradil most med tradicionalnim in osebnim

S solo avtorskim prvencem Küšni me, plesnim performansom, ki ga je v produkciji zavoda Emanat konec maja premierno predstavil v Plesnem teatru Ljubljana, je najbrž redkokoga pustil ravnodušnega. V plesni predstavi je v motivu prekmurskega pozvačina, ki v značilni pisani opravi vabi na poročno slavje, združil prekmursko ljudsko izročilo in lastno kvirovsko identiteto. Zametke uprizoritve je črpal iz osebne izkušnje in procesa, ko je za bratrančevo poroko opravljal vlogo pozvačina. Prekmurska tradicija vedrega in živahnega lika, ki vabi na slavje, pri tem pa je odet v barvite trakove, perje in cvetje, mu je razprla razmislek o kompleksnosti lastne (kvir) identitete. Spoznal je, da se mora vrniti spet k svojemu jedru, k prekmurščini, ki jo je včasih skrival, h koreninam, kjer je ogromno zanj še neraziskanega bogastva.

V svet sodobnega plesa je vstopil že kot deček v rodnem Prekmurju (rojen je leta 1991), a te zvrsti umetnosti takrat še ni razumel. Pravzaprav se ga je kar nekoliko sramoval, saj je sodobni ples veljal za drugačno zvrst plesa, ki takrat med mladimi ni bila najbolj priljubljena. Kljub temu je vse močneje čutil neko nenavadno, magnetično privlačnost do te plesne veje, prostor, kjer si lahko utira samosvojo pot. In na akademiji sodobnega plesa Anton Bruckner Privatuniversität v Linzu, kjer je vpisal študij sodobnega plesa in pedagogike, so se mu začeli počasi, a zanesljivo sestavljati koščki o tem, kaj pomeni biti sodobni plesalec, ples pa je prvič začel prepoznavati kot potencialno kariero.

Med študijem je začel veliko delati v tujini in pri enem od projektov spoznal italijanskega koreografa Alessandra Sciarronija, ki mu je »odprl srce in spremenil pogled na ples«. Z osredotočanjem na preproste, a temeljne koncepte ga je naučil, da ples ni zgolj tehnika, temveč tudi pristnost, tenzija, trenutek; odnosi, ki se vzpostavljajo na odru. Skozi delo in številna sodelovanja z mednarodnimi plesnimi in gledališkimi ustvarjalci je tako počasi dobival potrditve o tem, da stopa po pravi poti, in iz tihega in sramežljivega fanta se je oblikoval umetnik z vse močnejšo željo po izražanju.

Po intenzivnem petletnem obdobju na tujih odrih pa se je odločil za leto dni premora in vrnitev v Slovenijo. Naletel je na razpis za mesto plesnega pedagoga na svoji matični srednji šoli SVŠGUGL, kjer že nekaj let poučuje sodobno plesno tehniko in kompozicijo plesa, delo z mladimi pa ga izredno bogati. V času pandemije covid-19 se je pridružil tudi kolektivu The Feminalz, ki soustvarja nenehno razvijajočo se tehnoburlesko Tatovi podob, ki je v svojih desetih letih obstoja postala prava underground uspešnica. Skupina, ki je s svojo vztrajnostjo, inovativnostjo in premišljenostjo, političnostjo in hkrati dostopnostjo odprla prostor za nove oblike plesnega performansa pri nas, mu je pomagala, da se je izrazno razvil v varnem in podporno naravnanem okolju.

Leta raziskovanja lastne identitete kot umetnika in performerja pa so ga pripeljala tudi do ustvarjanja prve solo avtorske predstave Küšni me. Ta je bila zanj prelomnica na profesionalni in tudi na osebni ravni, pomenila mu je raziskovanje lastne identitete in »outiranje«, razkritje in emancipiranje na več ravneh: kot avtor in kot kvir oseba. »Kot pozvačin si pod nekakšnim pritiskom, da vse zadovoljiš, čutiš potrebo, da ugajaš – vse to so bile vzporednice, s katerimi sem se jaz boril v svojem osebnem življenju,« pravi. Želel si je napisati ljubezensko pismo tradiciji in različnim skupnostim, ki ga definirajo kot človeka, univerzalno pripoved, dostopno za različna branja.

Ples in performans se pri njem že ves čas dopolnjujeta in rasteta eden z drugim in brez drugega. Performans je zanj način preseganja tehnične perfekcije in raziskovanja odnosa med umetnikom in občinstvom. Ne želi si biti le plesalec, ki se lepo premika, zanimajo ga meje; kako se preseči, kako v neki že naprej postavljeni strukturi biti in ustvarjati v resničnem času. Plesa ne romantizira, saj gre pogosto za »ogromno trdega dela in preseganja lastnih zmožnosti«. Neodvisna plesna scena se pri nas še vedno srečuje s težkimi razmerami in pomanjkanjem državne podpore, kljub podhranjenosti sektorja pa imamo izredno kakovostne plesalke in plesalce. Za njihovo rast so tako pogosto zaslužni povezovanje in različne skupnosti, ki z iznajdljivostjo in zanosom širijo in bogatijo našo plesno sceno.